Slovenska vojska le še za operacije v tujini?„Predpisi se največkrat pripravljajo v ozkih krogih in netransparentno, rok za oddajo predlogov v javni razpravi pa je prekratek,“ je aprila 2008 vlado opozorila varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek Travnik. Zato je terjala pripravo zakona, ki bo zagotovil sodelovanje državljanov pri pripravi predpisov, ki zadevajo življenje ravno taistih – državljanov.
Namesto zakona so poslanci vladajoče koalicije novembra 2009 sprejeli „resolucijo o normativni dejavnosti“, ki naj bi omogočila sodelovanje državljanov pri oblikovanju predpisov. A resoluciji navkljub stvari še naprej potekajo po starem. Predpisi se še naprej pripravljajo v zaprtih in netransparentnih krogih, sprejemajo pa brez razprave in sodelovanja javnosti.
Trenutno Pahorjeva vlada denimo povečuje število pripadnikov Slovenske vojske v vse bolj krvavem Afganistanu za polovico (s 60 na 90 vojakov), pri čemer jih pošilja v prave vojaške spopade. Hkrati je več tisoč državljanov podpisalo peticijo za ukinitev Slovenske vojske. Medtem je parlament brez razprave 26. marca letos sprejel resolucijo o strategiji nacionalne varnosti, ki naj bi bila najpomembnejši strateški državni dokument.
Hitro sprejetje dokumenta brez sodelovanja javnosti
Naziv tega dokumenta „resolucija“ je sicer še eden izmed mnogih nenavadnih slovenskih izumov. Večina drugih držav ima namesto „resolucij“ enostavneje „strategije nacionalne varnosti“. Posebnost teh pomembnih dokumentov pa je v tem, da naj bi odgovarjali na vprašanja, kaj, kdo in kako ogroža varnost države ter podali odgovore, kako se grožnjam zoperstaviti.
Torej bi bil ravno ob sprejetju tega dokumenta v državnem zboru najbolj primeren čas in mesto, na katerem bi se na demokratičen način soočila različna stališča politike, vojske, nevladnih organizacij, gospodarstva in državljanov o vprašanjih nacionalne varnosti. A žal se to ni zgodilo.
V dobro državljanov bi lahko v parlamentu skupaj izluščili odgovore na številna vprašanja, ki bodo imela dolgoročne posledice. Nenazadnje tudi povsem finančne in življenjske. Resoluciji bodo namreč podrejeni vsi drugi dokumenti. Od določb v tej resoluciji je namreč odvisno marsikaj. Denimo: Koliko vojakov potrebuje Slovenija? Ali naj bodo samo poklicni ali tudi naborniški? Koliko oklepnikov, topov in drugih oborožitvenih sistemov je treba kupiti in za kakšno ceno? Na katere operacije v tujino pošiljati pripadnike Slovenske vojske? Ali naj opravljajo tam le varnostne naloge, ali naj tvegajo svoja življenja v pravih vojaških spopadih? če slednje, za čigave interese? Ob čemer se zastavi vprašanje, kakšne dejanske interese sploh ima Slovenija v nekem daljnjem Afganistanu? Do danes tega slovenska politika javnosti ni znala pojasniti.
Nenavadno hitro sprejetje resolucije v parlamentu - odbor za obrambo je celo zavrnil predlog za javno predstavitev mnenj, na kateri bil lahko sodelovali tudi strokovnjaki zunaj obrambnega ministrstva - nakazuje, da se za naglico skrivajo konkretni interesi.
S sprejetjem te resolucije so namreč odprta vrata za spremembe zakona o obrambi, ki bodo za nazaj legalizirale nezakonito ukinitev prostorske obrambe Slovenije. Ministrstvo za obrambo je vojaška-teritorialna poveljstva, ki so bila edina namenska struktura za obrambo ozemlja, preprosto ukinilo, čeprav jih določa zakon o obrambi, za katerega spremembo je potrebna dvo-tretjinska večina. Ob tem nezakonitem ravnanju je nenavaden in skrb zbujajoč molk vrhovnega poveljnika Slovenske vojske, ki je bil s tem seznanjen.
A morda je še pomembnejši razlog za naglico prihajajoča „resolucija o dolgoročnem opremljanju in razvoju Slovenske vojske do leta 2025“, ki je že vložena v vladno proceduro „po nujnem postopku“. Gre za vnovičen „strateški“ premislek o razvoju vojske, predvsem pa za nov nakupovalni seznam oborožitve in vojaške opreme, pri katerem bodo najverjetneje – tako kot pri nakupu oklepnikov Patria – znova zaslužili posredniki pri orožarskih poslih.
Če sprejetje najpomembnejših strateških dokumentov poteka netransparentno in mimo javnosti, ni dvoma, da bodo tudi orožarski posli potekali tako, kot smo v Sloveniji že vajeni. Najsibo na oblasti Drnovškova, Janševa ali Pahorjeva vlada: nakupovanje orožja za Slovensko vojsko je za vpletene vedno zelo donosen posel.
Namesto obrambnih sil vojska za posege v tujini?
Navedeni oprijemljivi interesi pa so malenkost v primerjavi s temeljnim vprašanjem, na katerega morajo odgovoriti strateški dokumenti. Torej: kakšno vojsko sploh potrebujemo?
Slovenija ima po ustavi „obrambne sile.“ Torej bi morala biti Slovenska vojska namenjena prvenstveno obrambi njenega ozemlja in državljanov ter izpolnjevanju mednarodnih obveznosti „v obrambni zvezi“ z zavezniki.
A v sprejeti resoluciji ni več niti besedice o tem, da je naloga Slovenske vojske obramba ozemlja države. Iz dokumenta, ki ga je v naglici in brez sodelovanja državljanov sprejel parlament, je prej videti, da se Slovenska vojska spreminja v najemniško vojaško silo za okupacijske in napadalne vojaške operacije daleč stran od meja Slovenije. Tudi vsi nakupi oborožitve in vojaške opreme so podrejeni temu.
Po teh načrtih Slovenska vojska ne bo več sposobna zagotavljati obrambe lastnega ozemlja. Prav tako so avtorji resolucije predpostavili, da bosta tako Evropska unija in zveza Nato trajala večno. Kot da ne bi vedeli, da je doslej propadel še vsak imperij, tudi rimski.
Staviti vse le na zvezo Nato in povsem zanemariti samostojno obrambo, je precej tvegano in drago početje. Slovenija nepremišljeno počne ravno to. Pri čemer česa podobnega ne počne nobena druga vojska in država v Evropi. če se na kakršen koli način uresničijo črni scenariji in se razmere v Evropi znova zapletejo, kot so se pred stotimi leti, bo Slovenija ostala le z lahko pehoto, primerno za okupacijske in ofenzivne operacije pod ameriškim poveljstvom.
Učinkovitih sredstev za obrambo ozemlja in prebivalcev pa v primeru drastičnega poslabšanja razmer ne bo imela. In prav to je tisto, kar lahko skrbi državljane.
Blaž Zgagahttp://www.vest.si/2010/04/23/slovenska-vojska-le-se-za-operacije-v-tujini/
Home
Pages: 
