M.L.
|
Pravi preroki govorijo po svojem notranjem navdihu in zapišejo v podobah, ki so zgolj analogije čisti resnici, ki se skriva v njih. V podoba h prerokov je zmeraj trojni pomen; prvič, naravno duhovni, drugič, povsem duhovni in tretjič povsem nebeški iz Božjega srca.
Po prvem se določa človekovo nravno življenje tako, da kot naravni človek zaradi prave vzgoje tako misli in tudi ravna tako, da ne obtiči prilepljen na materijo, ampak se od nje odvrne in jo uporablja le toliko, da skoznjo čedalje globlje in svetleje prodira v povsem duhovno. Kdor to dela, ko je za to poučen, kmalu najde analogijo med materijo in duhom. Ko ima to tedaj bo prešel iz duhovnega v nebeško ali povsem duhovno. Od tod pa zlahka preide v povsem Božje-nebeško. Šele tam mu bo postalo docela jasno, kaj vse popolnoma razodeto pravzaprav vsebuje beseda pravih prerokov.
Kdor pa vidi v prerokovem zapisu ali besedah zgolj materialne podobe in nič več, ta dokazuje, da je sam še zgolj materija, ki je in mora biti obsojena, in da nosi njeno sodbo v svoji zavesti in v svojem čustvu ves čas svojega tuzemskega življenja in tiči v nenehnem strahu in bojazni, da bo s svojo dušo tudi po odpadu telesa prešel v tisto materialno stanje, v katerem besede preroka v podobi predstavljajo in opisujejo stanje materije.
Besede pravih prerokov so podobne jajčni lupini, v kateri se tudi skriva troje, namreč beljak in rumenjak, in šele v sredini rumenjaka rdečkast življenjski mešiček, ki skriva življenjsko kal.
Ta ovojnica pa mora biti v materialnem svetu povsod kjer koli je kaj, da najbolj notranje, Božje, nikjer, nikoli in od nikogar ne more biti omadeževano. Ker pa povsod v vsem naravnem tiči duhovno, nebeško in Božje, kar vendar očitno dokazuje vsenavzočnost Božje volje, obstaja tudi analogija med vsem, kar je v svetu, v kraljestvu duhov, v nebesih in končno celo v Bogu samem.
No pa lep pozdrav.
|