Dante wrote on 23.12.2011 at 16:22:23:Takole na kratko: za regeneracijo plodnosti in reprodukcije človeške vrste ne vidim nekega problema pri še relativno zdravih mladih ljudeh. Oni se samo podvržejo postopkom čiščenja organizma in naj dobijo ustrezne pogoje za življenje v plodnih partnerskih odnosih ... če je komu do tega, a vem, da bi to večina mladih to hotela, a jim se ne izide v njihovi življenski igri. Tu smo predvsem trčili na meje rasti, zasičenosti, pomanjkanje volje ...
Pomanjkanje hotenja, volje, zasičenost in občutek zaciklanosti v življenski igri... so dejavniki, ki bi klicali k preboju le pod pod pogojem, da bi jih akterji sami občutili kot frustracijo, kot občutek nelagodja v primerjavi z nečim oz. nekom, ki je poln hotenja, volje, perspektive in kreativnosti. Ko postane zaciklanost 'normalno' večinsko razpoloženje/stanje, se vsa kreativnost usmeri ne v preseganje tega stanja, ampak v (samo)reprodukcijo tega stanja, ta pa v (samo)destrukcijo. Vsaj tako na ta proces gledadjo zadnji edipalci tipa boštjan m. zupančič, ki sušajo v tej (samo)destrukciji videt nadomestek za neuspešen prehod iz predededipalne v ediplno fazo, katerega uspešnost je bila vsaj doslej garant za obstoj in razvoj civilizacije, kakršno poznamo. Nadomestek v smislu, da bodo predipalci pač sami sebi ustvarili razmere, potrebne za preboj, ki pač ne bo več potekal skozi medgenarcijski konflikt med očeti in sinovi ojdipovskega tipa ampak na nek drugačen, morda nič manj kreativen način.
Quote:Problem ega!
Gledam tistole o sklensanju ega v budistični praksi, pa mi ni jasno, če je to lahko uspešno. Mislim, da ni šlo zaradi dejstva, ker so to budisti poskušali dalj časa izvesti v izoliranem Tibetu ...
Pri tibetanskih budistih gre za poskus, kako ohraniti tradicionalen proces transformacije prededipalnega ega v radikalno spremenjenih razmerah (v prehodu iz izolirane fevdalne/patriarhalne v odprtejšo družbo), kar je marsičem sovpadlo ali celo postalo kot vabljiv in posnemanja vreden vzorec za 'kenslanje ega' (post)modernih družb na zahodu. V tibetanskem budizmu so našli na zahodu posnemanja vreden vzor v tem, da se prededipalnemu egu sploh ne dovoli razviti se v edipalnega, ker bi s tem tvegali medgenracijski koflikt s tveganim izidom za ohranjanje svoje tradicionalne strukture. Na zahodu podobno obstaja cela industrija 'kenslanja ega' med generacijo biloško sicer odraslih ljudi z nerazvitim predediplnim egom, ki edipalnega ega ravno zaradi obsedenosti s tem 'kenslanjem' niti ne uspejo razvit do neke zrele stopnje, ki bi njegovo odmiranje omogočila po naravni poti. Po moje so to 'obsedenost' z egom pravzarav pozročili edipalci, ker jim na mlajše genercacije ni uspelo preneset svojih kulturno civilizacijskih vrednot. Spodletelo jim je dvakrat: prvič zato, ker so popolnoma skladu s svojo paternalistično prevzetnostjo nad naravo sami ustvarili genske motilce, ki kemično/biološko onemogočajo prenos svoje kulture na potomce in drugič zato, ker se v zavedanju, kaj so storili, ne morejo privoščiti luksuza njihovih prednikov, da bi si dopustili, da bi svoj ego 'skenslali' po naravni poti. Tako eden nasproti rugemu stojita dve zombijevski generaciji, ki parazitirta zgolj na spominu na to, kaj je življenje bilo oz. na slutnji, kaj naj bi polnono življenje bilo in druga drugi ne dopustita, da bi zaživeli oz. se izživeli v svoji polnosti.
Home
Pages: 
