Quote:

Nekaj je že res, kar se tiče nepravilne hrane, vendar če bi bilo tako kot ti praviš, se potem nalezljive bolezni ne bi prenašale iz starša ali pa že od starih staršev na otroke.

Pa lep pozdrav.

El Pesnik wrote on 26.01.2010 at 10:41:50:


Seveda se duhovni Bog spozna v vsej svoji neskončnosti, zatorej tudi v materialnem, saj je vendar iz Njega. Vendar je pa potrebno ločiti med seboj stvarjenska obdobja, ki so postavljena iz večnosti v prostor in vsak malo bolj razumen človek, lahko ve, da je v prostoru čas omejen in da bo torej nekoč konec tega prostora. Kaj pa je veliko milijard let proti večnosti, ravno tako kakor nič proti vsemu? Nemogoče je, da bi prostor, ki nemore obstajati brez časa, obstajal večno. S tem je v trenutku ovržena vsa Lojzetova teorija.

Kaj pa ima moje telo veze z milijardami let, mogoče je moja duša res veliko starejša od mojega mesenega telesa, vendar še to ne pomeni, da nekoč ne bom razsvetljen in tudi vsi drugi, ki se bomo potrudili. Bog se nikoli ne samospozabi, ker se ne more. Bog ni norec, ampak moder gospodar. Kot sem že prej povedal, se materialno stvarjenje začne z padlimi angeli, in ko so vsi padli angeli z vsemi duhovi vred razsvetljeni in vrnjeni nazaj v duhovno, se to stvarjensko obdobje konča in potem ostane večno nespremenjeno duhovno stvarjenje iz tega obdobja. In tako se stvarjenjska obdobja ustvarjajo in vrstijo v vsej neskončnosti, ki je pa nikoli ni konec.

Ali pa mogoče misliš, da so že vse človeške duše narejene od samega začetka vesolja, potem se zelo motiš, vsak novi dan se oblikujejo nove človeške duše, ki pa čakajo na meseno preizkušnjo, seveda, ko bodo za to voljne in dovolj pripravljene. Mislim, da se ne razumeva dovolj, da bi lahko govorila o ceni Boga.

Pa lep pozdrav.

M.L. wrote on 26.01.2010 at 18:21:05:

NAKLADAĆ SI ML TI OSNOVNE ZAKONITOSTI VEČNO-SEDANJEGA VESOLJNEGA SAMODELOVANJA NE POZNAŠ.

Robi wrote on 23.01.2010 at 12:46:09:

Ja, res je, Bog je vse, vse ustvarjeno in ne ustvarjeno, materialno je ustvarjeno iz Boga in duhovno je ne ustvarjeno v Bogu. Vse kar je materialno ustvarjeno iz Boga je nepopolno ima svoj čas, vse kar je duhovno ne ustvarjeno v Bogu, je popolno in je večno. Materialno stvarstvo je sojeno in posledica neupoštevanja ter kršenja večno ne spremenljivega reda. Duhovno stvarstvo je svoboda, ki upošteva in spoštuje večno ne spremenljivi Božji red. Materialno stvarstvo, ki je nastalo iz duhovnega, se je zaradi kršenja večnega reda in pravil samoobsodilo in bo po večno ne spremenljivem Božjem redu nekoč zopet pripeljano nazaj v svobodo in večno ne ustvarjeno duhovnost.

Ljudje in vso nam vidno stvarstvo nismo Bog, ampak materialno ustvarjeno iz Boga zapadlo v sodbo. To duhovno življenje, ki je zapadlo v materialno obsojeno, je bilo na silo iztrgano iz Boga in je podleglo smrti in propadu, da pa Življenje, ki je večno ne ustvarjeno v Bogu, ne bi propadlo ali umrlo, in tudi ne more, je po vsemogočni Božji modrosti zopet predviden večno ne spremenljivi Božji red, po katerem se bo materialno ujeto in sojeno zopet potrpežljivo pripeljalo nazaj v svobodo, torej v večno življenje ali duhovno neustvarjeno, ki bo spoštovalo red in pravila večno ne spremenljivega Božjega zakona.

Ravno zaradi Božje ljubezni, modrosti, volje, reda, resnosti, potrpežljivosti in usmiljenosti se ne more niti najmanjši delček Življenja pogubiti, propasti ali za večno izgubiti v smrti. Če bi bila možna takšna poguba v smrt, potem bi smrt zagospodovala nad Življenjem in bi Življenja že zdavnaj ne bilo več. Povsod v vesolju bi bila smrt in vse bi mirovalo ujeto in vklenjeno z neopisljivo smrtnostjo.

Zaradi vsemogočne modrosti, ki je v Božji ljubezni pa to ni mogoče. Božja modrost je postavila ali uredila univerzalen zakon za ohranjanje Življenja in večnosti. Nemogoče je prekršiti zakon Življenja, ne da bi se kršitelj vrnil nazaj v Življenje. Božja modrost je postavila zakon in ker so zakoni zato, da se lahko prekršijo je Božja modrost tudi poskrbela za kršitelje, kako jih pripeljati nazaj na pot spoštovanja večno nespremenljivega zakona.

In zopet smo pri človeku in njegovi ljubezni. Če, bo deloval z ne egoistično ljubeznijo, se pravi z pravo ljubeznijo, mu bo delo obrodilo sadove življenja in zadovoljstva, če pa bo deloval z egoistično ali ne pravo ljubeznijo, mu bo ves trud zaman, saj si bo pridobil le trpljenje, pogubo in smrt. Ker pa je človek zadnji člen v prehodu materialnega v duhovno, je zelo pomembno, da se ne ponavlja in pogublja venomer, ampak čim prej preide v duhovno svobodo.

Da pa ima materialno, ki je v prostoru svoj čas in nedvomno bo nekoč tudi konec tega časa, je pa pomembno, da se bo materialno osvobodilo v svobodno duhovno v izteku tega časa. Zato pa je potrebno čimprejšnje prehajanje v duhovno in ne nenehno vračanje v materialno. Sicer pa je Božja previdnost v modrosti, namenila temu prostoru tolikšen čas, kolikšen bo potreben za osvoboditev vseh ujetih sojenih duhov iz materialnega.

No pa lep pozdrav.

Robi wrote on 23.01.2010 at 14:41:59:

Seveda je ljubezen življenje. Ljubezen je dejavnost in življenje brez dejavnosti je smrt. Eno brez drugega ne more. Pravo življenje mora biti polno prave ljubezni, da lahko ohranja in naprej razmnožuje življenje v večnost. Pravo življenje je edino večno duhovno dejavno življenje, ki nikoli ne mine.

Ne pravo ali navidezno življenje je materialno življenje,  kateremu gospodari smrt. Zaradi ne prave ljubezni je nastalo materialno življenje, ki pa nima zmožnosti ohranjanja, ampak teži k mirovanju in ne dejavnosti. Brez dejavnosti pa ni ljubezni ne življenja.

Pa lep pozdrav

M.L. wrote on 24.01.2010 at 18:22:58:

ja, sej zato pa je tolk zanimivo.
ne glede na vse, za svoj temelj jemlješ osnovno krščansko dogmo padca.

Quote:

in zelo si prepričan v padec, v greh in kazen.
kaj pa če je vse samo izkušanje, samo odločitev? odločitev, za katero je treba imet dovolj močno srce, da spustiš svoje dosežke. ne bi hotel bit ena lepa marjetica na travniku na en krasen sončen dan? pa ne glede na vse? a ni naše oklepanje človeškosti, naše teženje k duhovnemu in naše bežanje iz materije zgolj eno samo totalno nezaupanje v celostnost vsega, kar smo. v enost, ki naj bi bili?