Ne, zato ker ne jemljem ponižnosti pobožnjakarsko, to je egocentrično.

Ponižen nisi do drugih ampak pred samim seboj. Ponižnost do drugih je navadno zaigrana al si pa v hlapčevskem odnosu do drugih in s tem se zatiraš. Ponižnost do samega sebe pomeni, da se spoznavaš, da ne nasedaš uveljavljenemu znanju, ki te prepričuje kaj je prav. S ponižnostjo odpravljaš lasten ego, ki je misel o sebi, da se lahko vidiš takšnega kot si v resnici in ne nek ideal o sebi. Ponižnost do sebe ti odpira spoznavanje samega sebe. Je pa res, da najprej spoznaš, kako uboga bebava para si natem svetu, vesolju. S ponižnostjo do sebe greš naprej in puščaš vrata odprta in mogoče pride ljubezen. Ni nujno je pa mogoče saj imaš vrata odprta in sapica spoznanja lahko zapihlja tudi do tebe. Nemogoče je pa to (ljubezen) povabiti (s spoštljivostjo) saj je ne poznaš. Ta, ki trdi da jo pozna, nima pojma.

Lp,Igor

Nisem to pisal. Vedno bi rad dal pojme v nek okvir, določitev. Takoj vskočiš z neko ideologijo, agnosticicem. Agnostik veruje v neverovanje in s tem se določi in vzpostavi odnos. S spoštovanjem vzpostavljaš odnos do samega sebe. In potem imaš odnos s samim seboj. Ko vzpostaviš odnos, potem to nisi ti. Z nepoznanim nimaš kaj vzpostaviti odnos saj ne veš kaj je. Ti pač spoštuješ nepoznano. Tudi smrt je nepoznano in večina ljudi jo spoštuje (strah). Nepoznanega se ni potrebno bati saj ne veš kaj je in če ne veš kaj je, kaj boš potem spoštoval? Idejo, ideal?

Lp,Igor

Titud:
Quote:

Stvar je v tem, da vsa naša civilizacija temelji na egoizmu.
In vse to se bo sesulo samo vase, ker se bo sesul človek.
Tako psihično, kot fizično, saj ne bo več sposoben obstati zaradi pomanjkanja spoštovanja, ljubezni....
Če v neki molekuli popustijo vezi, kot je v tem primeru ljubezen, se snov razpade.

Quote:

Dokler se odločaš kaj boš spoštoval, to sploh ne more biti spoštovanje, ampak sprevržena računica ega, ki se ji tudi reče hinavščina, saj se gre za koristoljubje in ne za resnicoljubnost. Tu ljubezen nima kaj iskati, saj je v ozadju prevara, kar pa ni lastnost ljubezni.

Temelj spoštovanja je zvestoba, ki pa je lastnost ljubezni. Če nisi zvest, ne moreš spoštovati, zato brez ljubezni in zvestobe ni spoštovanja, ampak je le gola hinavščina. Napak je misliti, da spoštuješ, če nisi zvest, zato človek, ki nima razvite nesebične ljubezni, katere je lastnost tudi zvestoba, ne more drugače spoštovati kakor pod pretvezo hinavščine. To pa, kot sem že rekel ni in nikoli ne more biti spoštovanje, ampak le hinavska prevara.

Tudi strahospoštovanje ni spoštovanje, ampak prisiljeno delovanje in početje človeka, kateri pa to spoštovanje goji iz sovraštva in ne ljubezni. Zato tudi to spoštovanje ne more biti spoštovanje, ampak zgolj krepitev sovraštva in mržnje.

Pa lep pozdrav.

Quote:

Kaj pa je drugega pritegnjena ljubezen do nečesa, kakor radovednost, in zanimanje, kot modrost, kar pa potem volja udejani. vendar to še ni dovolj, manjka še red, resnost, potrpežljivost in usmiljenje. To je sedem lastnosti, ki bi jih moral osvojiti vsak človek, če hoče priti do svojega zastavljenega cilja.

Pa lep pozdrav.

M.L. wrote on 29.03.2012 at 17:37:33:

M.L. zaman upaš, da boš prišel s pogojevanjem do nepogojenega. Ta cilj, ki je ideal vsemu človeštvu od veke vekomaj ni pogojen in zato radovednost in ne iskanje, Ker iskanje je ciljno, sama radovednost ne. Je pa radovednost strašljiva, zato se jo usmeri v cilj. S tem se preslepi strah.

Lp,Igor

Quote:


Odnos do sebe je le odraz/preslikava odnosa do drugih. Torej, le če do drugih (in drugi do mene) ne bi bili  v nekem (inštrumentalnem) odnosu,  tudi sam do sebe ne bi bil.

Egoizem je torej vendarle neke vrste poskus upora pred določevanja  od drugih, da sem hlapec; poskus, da bi bil sam svoj gospodar, vendar ravno potreba po tem, da si zagospodarim, ustvaraja iz mene dejanskega  hlapca (saj komu bomo pa zagospodrili, če ne hlapcu). Egoizerm je  torej precej poneserčen poskus upora proti odnosu gospodar-hlapec,  je zgolj shizofreno   ponotranjenje tega odnosa.