titud wrote on 28.03.2012 at 08:59:49:Ponižnost do samega sebe (ljubezen do sebe) je razvojni proces, ki mora it preko nečimrnosti (samoljubja). Brez poveličevanja samega sebe ni ponižnosti do samega sebe. Če se ego ne razvije do meje, ko začne ogrožat okolja, v katerem se razvija, ne more postat ponižen do samega sebe (prazaprav pred grožnjo, ki jo povzroča samemu sebi).
Najpomembnejša človeška odlika je ponižnost srca, saj ta človeka najhitreje pripelje do notranje življenjske luči. Toda ta odlika se razvije samo v pravi ljubezni do Boga in bližnjega. Je blaga potrpežljivost srca, s katero sicer človek spozna svojo odličnost, se pa zaradi tega ne dvigne gospodovalno nad svoje še velko šibkejše brate, temveč jih prav zato obda s še več ljubezni in si prizadeva, da se za naukom, nasvetom in dejanjem še bolj izpopolnijo. In samo v tem je prava ponižnost; nikoli pa je ne moremo najti v zaničevanju samega sebe.
Kdor samega sebe na pravi način ne spoštuje kot Božje delo, ta tudi ne more spoštovati svojega bližnjega, kot bi bilo prav, temveč samo na podlagi kakršne koli v temelju zgrešene podmene.
Napak je tudi, če se človek precenjuje, in tako hitro in zlahka začne zatirati in zaničevati soljudi; s tem izgine ljubezen kot božanska prvina življenja; po drugi strani pa je prav tako narobe, če se podcenjuje.
Ko ego doseže mejo, ko ogroža sam sebe je zelo malo možnosti, da spregleda svojo neumnost vzvišenosti, ampak večinoma pelje to pot prav do svojega klavernega konca. Obvladovanje ega se mora začeti že v otroški vzgoji, sicer se preveč razraste v zakrknjeno samo uničujočo podobo.
Pa lep pozdrav.