titud wrote on 31.03.2009 at 11:04:12:


Na podlagi teh sanj, moram priznati, da je bp zelo dobro in intuitivno našel gumpca, le zavestno ga ni znal definirati. Gumpec navaljuje v imenu nekih pravil. Mogoče je v tem smislu tudi on napačno reagiral, tako da je njegova pretirana protigumpčevska akcija-vrednota na koncu bila v stilu enega pravega gumpca. Je pa bila zelo koristna, zato, hvala Bp.
Te aspekte obrambe in moči sem moral razvijati, ker je v določenih trenutkih emocionalna reakcija inferiornih aspektov bila, ali pa je še vedno, energetsko (emocionalno) precej močnejša od zdravih obrambnih aspektov. Zato moram včasih vklopiti celo gumpca. Gumpec je seveda nezavedno bitje in tako avtomatično inferiorno napram pameti; iz tega je verjetno sledila moja krčevita obramba gumpca, ki mi je takrat moral pomagati zaradi vzpostavljanja ravnovesja. Mogoče celo bp-jeve zadnje sanje o mulcu v tanku, denarju in princu teme, govorijo o porušenem ravnovesju med inferiornim in močjo (moč, ki ne spoštuje inferiornih bitij ali aspektov znotraj človeka, ki ne vidi sočutja in ne premore empatije do "gumpcev"). Ampak o tem bi moral kaj več povedati bp, jaz mogoče to vidim samo zato, ker je to trenutno moja notranja tema. Jaz bi moral predvsem negovati empatijo in gumpcem, psom na vrvici in premaknjenim vojakom, dajati nižji emocionalni pomen. V tem smislu se mi zdi lev izjemnega pomena v sanjah. Pa špe s krofi je zadovoljen . Je pa tako, da je v sanjah občutek, da moram paziti, da ne bo lačen. Spet čisto avtentična potreba. Gre za surovo avtentično energijo, ki se je ne da dresirati in ima svoje avtentične potrebe.
S tem kar si napisal, Titud, o primernosti aspektov v različnih okoljih, v intimnem ali družbenem, se strinjam in sem ti hvaležen za to opažanje in pripombo.

Quote:


Absolutno govori o potencialu. Govori pa tudi o tem, kako imeti ta potencial na vajetih in o mehanizmih, ki preprečujejo zlorabo ali pa slabo uporabo moči zaradi nevednosti. Verjetno je varnostni mehanizem, ki ima moč na vajetih, negovanje empatije. Če si spet sposodim gumpca, bi bil idealen odnos med gumpcem in žrtvami gumpca v tem, da bi oboji poskušali razumeti druge in ne bi slepo sodili. Sodbe v določenih situacijah so potrebne, pogosto se namreč zgodi, da neka situacija pride tako daleč ali pa se vleče že tako dolgo, da je potrebno izreči sodbo in potegniti črto čez tisto. Tudi sodbe niso apriori nekaj slabega. V družbenem kontekstu so sploh nujen mehanizem za ohranjanje pravil igre. Mogoče gre v tvojih sanjah za potrebo po socializaciji.

murileon wrote on 02.04.2009 at 08:24:00:

Ali to, ali pa za potrebo otrest se kakšne prezgodnje prilagoditve in bit nekaj časa raje neprilagojen.

bp

Ene zelo sveže sanje. Zaenkrat mi še niso jasne.

Sem v nekem večjem nakupovalnem središču, ki pa je svoje zlate, pohlepne čase zgleda že dalo skozi. Sem v enem poslovnem prostoru v zgornjem nadstropju. Vrata so bila odprta, zato sem stopil v sobo. V sobi je bilo polno igrač. Kar dolgo sem bil nepovabljen v sobi. Razmišljal sem, da bi kaj odnesel. Nato me zagrabi močna slutnja, da bo prišel nekdo, ki sodi v ta prostor. Hitro se odpravim ven. Po hodniku že prihajata dva moška, zaposlena, ki me verjetno opazita. Greta v sobo, da bota nekaj prelagala. Zelo hitro se, pomešan med množico, odpravim domov. Zdaj je v zraku, da sem pridno znosil vse igrače iz sobe. Sam sebe obtožujem za lahkomiselnost, da sem kradel; če pa ne za krajo, pa za nerodno krajo. Gojim upanje, da me nihče ni opazil. Zdaj je dogajanje v rojstnem kraju. Od zunaj gledam skozi okno domače hiše. Pred mano se dogaja posnetek nekega preteklega dogajanja, ko so določene osebe še živele. Na obisku je bivša sodelavka, v katero sem bil v realnosti infantilno zaljubljen in si želel z njo seksa, verjetno je šlo bolj za erotično privlačnost ( v času, ko je za izpolnitev želje obstajala realna možnost, so bile temu objektivne okoliščine zelo nenaklonjene, nato pa si je našla varnost v enem policaju , pa zvedel sem tudi, da je kasneje, po policaju, seksala z enim kolegom, vse skupaj je bila zame ena frustracija, neizpolnjena infantilna želja, ne prizadetost  ). Sanje se nato preselijo v en drug poslovni prostor na vrhu trgovskega centra. V prostoru se dobivajo člani enega kluba, katerega član sem bil v mladosti. Najbolj izpostavljen je vodja in ustanovitelj kluba. Zvem, da sem ukradel robo, ki jo je ena njihova znanka imela pripravljeno za odprtje nove trgovine. Najraje bi robo vrnil, vendar se bojim posledic. Zato sem tiho in držim svojo skrivnost zase. Vodja kluba deluje kot izkušen človek, ki se gre neko skupinsko terapijo, debato, delavnico, vendar je bistveno pod mojimi potrebami in nivojem, zato se v tej skupini počutim bolj kot tujec. Dogajanje je še naprej v tej sobi, kjer je mešanica izkušenj, razumevanja, obsojanja tatu, otroške igre z igračami.

Včeraj sem bil na enem predavanju dveh terapevtov, partnerjev, ki sta govorila o zaupanju v družini, skrivnostih,.... Veliko sem dobil in tudi kvalitetno sodeloval. Teoretični uvod o zaupanju in skrivnostih sem poslušal le na pol, ker se mi je zdelo rahlo dolgočasno. Zanimivo, da je pa nezavedno to zelo spremljalo in mi to vrglo pred nos v enih zelo močnih in mučnih sanjah, kjer sem tat v stiski. Res zanimivo.

titud wrote on 09.04.2009 at 09:44:44:


Se mi zdi, da vem, kam ciljaš. Jaz sem bil ta tat v sanjah. Imel sem svoje egoistično požrešne potrebe. Mislim pa, da na samem predavanju drugi tega občutka niso imeli. Pa tudi na samem predavanju nisem zaznaval slabega občutka ali slabe vesti. Mogoče je bila prisotna samo slutnja mojega napačnega pristopa iz česar so potem sanje naredile celi cirkus. Prvič sem imel jasen občutek, da namesto poslušanja čutim potrebo po ustvarjanju, zato tudi potreba pos sodelovanju. Moje sodelovanje je bilo, glede na odziv predavateljev, zelo socializirano, primerno redko in koristno. Vendar je bila zraven neka pritlehna potreba....., ki je še ne znam prav definirati, se pa v sanjah kaže kot kraja. Tudi tisti trener-predavatelj v sanjah je nek moj inferiorno terapevtski aspekt. Hmmmmm.... Mislim, da sem sodeloval pri šeranju in tudi veliko koristnega dobil, oni pritlehni "sanjski" del pa spretno skrival pod neko masko. V sanjah sem samo jaz vedel, da sem tat. Tat otroških želj-igrač, s katerimi bi pa spet nekdo rad zaslužil in od tega trgovanja živel. Tista trgovka je med nastopajočimi v sanjah čislana oseba in predstavljena kot žrtev tatu. Očitno je njena vloga družbeno sprejemljiva in mogoče celo potrebna. Mislim, te sanje so pa taka radikalna kritika moje osebnosti in mojega funkcioniranja....

Aja, spomnil sem se, da sem sprovociral eno zelo kratko debato in debato nato nadaljeval s partnerko. O pedagoškem poklicu v resnici nič ne vem in sem to tudi povdaril. Že večkrat se je govorilo, da starš otrokom ne sme dopuščati pretiranih pregovarjanj, ampak mora potegniti črto, da ohrani avtoriteto. S tem se zelo strinjam. Sem pa postavil v določeni situaciji vprašanje, kako naj odreagira starš, katerega otrok se je pregovarjal in kregal z učiteljem ali učiteljico. Sam sem mnenja, da gre tu za družbeno odgovornost do učiteljev oziroma trenutno potrebo po podpori avtoritete, ki so jo izgubili. Mislim, da je potrebno njihovo avtoriteto načelno podpreti. Seveda ne v vseh situacijah, tudi učitelji morajo biti dovzetni za kritiko, sploh v kakih ekstremnih situacijah, ko je lahko otrok dejansko žrtev.
Skratka skrivnost, družbena odgovornost, moja vloga, moja pritlehnost in požrešnost, moj družbeno sprejemljivi trgovec, katerega eksistenca je vezana na prodajo igrač-otroških želj.... Tema v moji glavi zadnje dni je družbena odgovornost, družbena funkcija, na splošno družbena vloga. Mislim, da iz tega izhaja vzhodni pojem karme.

titud wrote on 09.04.2009 at 12:57:22:


Ne, to bi verjetno hitro opazil. Bolj je šlo za neko prisiljeno potrebo po tem, da k predavanemu še sam kaj dodam. Sicer mi je uspevalo, ampak mislim, da ni bilo spontano. Mislim, da to ni keč. Trgovka z igračami je moj eksistencialni aspekt. Včeraj se spomnim, da me je grabilo eno malodušje, ker mi je bilo jasno, da bi nekoč v življenju moral resno zagrizti v kako izobraževanje, da bi dosegel kak nivo in bil sebi in še komu na tak način koristen. S tem malodušjem sem verjetno vzel igrače trgovki in na tak način postal tat. Ta eksistencialni aspekt je v nekem primarnem smislu zelo pomemben, zato toliko sočutja trenerja in druščine do okradene trgovke. Trener je en tak samonikel vaški organizator, ki ima na tem nivoju pomembno funkcijo. V tem mojem vaškem notranjem nivoju moram pustiti igračam in trgovanju z njimi družbeno funkcijo in ga ne smem biksati z malodušjem. To igračkanje s sanjami je zame očitno eksistencialno pomembno. Mogoče samo ugibam, kaj pa vem.

Devi wrote on 09.04.2009 at 19:30:57:


Po moje dobra misel, ki bi jo dopolnil s s tem, da si morda na terapiji nezavedno prišel do s spoznanja, da smisel izobraževnja ni v pridobivanju znanja zaradi njegove reprodukcije (predavanja/prodajanja sebi in  drugim..), ampak da je njegov pravi smisel v ozavšečanju. V tem smsilu ni razloga za slabo vest, da si od nekoga 'prisvojiš' neko znanje, ki ga sam kao nimaš, saj nisi dejansko nikomur  nič odnesel/ukradel/odtujil ampak samo (v)zbudil v sebi, kar že imaš/poseduješ...