Pozdravljeni,

Tukaj sem nov, in moja prva tema, s katero se ubadam že dalj časa, pravzaprav že celo moje življenje, je naslednja: kako nas vidi svet?. Zdi se nam, da sami sebe najboljše poznamo, vendar zakaj nas vidijo ostali ljudje drugače, kot vidimo samega sebe? Nevrologi, psihologi in sociologi poznajo odgovor: naš Jaz je veliko kompleksnejši, kot se nam zdi. Tista oseba, ki nas najslabše oceni, smo mi sami. V naših prepričanjih nismo dovolj objektivni, vedno si lažemo. Z različnimi "delnimi jazi" usmerjamo, kako nas drugi dojemajo. Neprijetna resnica ni vedno naša prednost.

Primeri:

Boštjan je vzoren policist. Zelo je ambiciozen, angažiran, ima se za pametnega, lojalnega sodelavca z dobrimi živci.  Moral bi napredovati, vendar je njegovo napredovanje pod vprašajem, njegov šef namreč meni, da "trenutno ni sposoben delati pod stresom, je preveč impulziven, za vodilne naloge ni primeren". Ta primer jasno prikazuje, kako se lahko lastno in tuje dojemanje razlikuje. 3 leta brezihbnega obnašanja se lahko zaradi nenadnega izbruha jeze razblinijo. Psihologi pravijo temu efektu "hevristika". En sam dramatičen dogodek lahko tako spremeni podobo človeka, da se njegove ostale lastnosti sploh več ne upošteva.

Blanka ima številne prijateljice, ima se za zaupanja vredno osebo, vendar ji ostale prijateljice več ne zaupajo intimnih stvari, ker jih je strah, da bi Blanka povedala kaj ostalim.

Janez se ima za dobrega ljubimca, vendar se čudi, zakaj nobena prijateljica ne ostane pri njem, kajti zaradi izbruhov jeze se ga izogibajo tudi prijatelji.

Boštjanu, Blanki in Janezu se zdi to nejasno. Psihologi imenujejo to "motnje v zaznavanju in samopodobi".  Lastna identiteta in način, kako okolje reagira nanjo, ima danes velik pomen, veliko je pomembna moda, življenske razmere se spreminjajo hitreje kot prej. Vsakdo se bojuje za pozornost in razumevanje. Pri tem pa se poraja vprašanje, zakaj ne moremo biti enostavno "jaz". Odgovor, ker nihče nima samo enega jaza, ampak kar 4!!! To so deli, ki sestavljajo našo osebnost. Ti 4 jazi so:

1. Nezavedni jaz - meni in drugim ni poznan: Kolerični izbruhi jeze so ena lastnost nezavednega jaza, s katerimi želimo vzbuditi pozornost. Čustvene izbruhe je težko kontrolirati in imajo ponavadi skrite vzroke. K nezavednemu jazu spadajo tudi skriti talenti ali nadarjenosti, o katerih ne vemo ne mi ne nihče drugi. Psihologi skušajo raziskati ta neznani svet jaza, da bi zvedeli več o naši osebnosti.

2. Skrivnostni jaz - poznan samo meni: Tu čuvamo naše skrivnosti, nagnjenja, obsedenosti, fetiše, ki pa jih nočemo nikomur zaupati, ker bi nas lahko zaradi tega drugi zavračali ali pa zasmehovali. Še težje so temne skrivnosti, kajti pri teh so lahko posledice. Več kot imamo zaupanja do človeka, več skrivnostnega jaza mu razodenemo.

3. Slepi jaz - poznan samo drugim: slepi jaz je najbolj neprijeten od vseh, kajti je edini katerega poznajo drugi ljudje, samo mi ne. O njem ne vemo nič zato, ker ga bodisi zavračamo, bodisi nam nočejo drugi o njem povedati. Ljudje, ki živijo po načelu "sploh me ne zanima, kaj drugi o meni mislijo" imajo t.i. slepi madež. Kdor želi zvedeti več o tem jazu, potrebuje informacije o samemu sebi. Vendar kot rečeno, te informacije so lahko neprijetne, kajti ostali vejo več o nas kot mi o sebi.

Ampak zakaj bi morali poznati te tri "črne" jaze? Zato ker tisti, ki o njih ve, lahko tudi na njih vpliva, s tem pa vpliva na 4., ključni jaz:

4. Odprti jaz - poznan meni in drugim: Če želimo biti na tem osebnem področju močni, moramo biti socialno kompetentni, priljubljeni in uspešni. To pomeni, da ustvarimo idealno ujemanje med lastnim in tujim dojemanjem. Odprti jaz obsega vse, kar mi od sebe zavestno izražamo. Sem spada tudi način, kako pristopamo k ostalim ljudem. Tu smo resni, kažemo, kakšni smo v resnici. Komu uspe odpreti okno tega jaza, bo pridobil zaupanje. Ostali trije jazi skušajo odprtega jaza vedno spodkopati. Kdor tega ne opazi, lahko mimogrede zabrede v težave.

Primeri:

Kim II Jong - severno korejski diktator, ki se premika nekje med "slepim" in "skrivnostnim" jazom. To vodi k precenjevanju samega sebe in fantazijah o vsemogočnosti. Mogoče se tega tudi zaveda, da ljudstvo zaradi njega krvavi, vendar tega noče priznati.

Michael Jackson - pri njem je brezno med lastnim in tujim dojemanjem nepremostljivo. Ujet je v slepem jazu: po številnih lepotnih operacijah se mu zdi, da je dosegel svoj idealen videz, tega mnenja pa so redki.

Mario Galunič - on je dosegel nekaj, kar dosežejo le redki, definira se samo preko svojega odprtega jaza in je prav zaradi tega tako priljubljen. Razlog: nihče ne dvomi v njegovo verodostojnost. Zdi se, da nima popačene samopodobe, prav tako se dozdeva, da nima temnih skrivnosti.

Ljudje smo opazovalci in smo opazovani vedno, ko stopimo na ulico, ko gremo v gostilno itd. Gledamo obraze, opazujemo, kako se ljudje obnašajo, se pogovarjamo z njimi. Traja samo 150 milisekund, ko nastane prvi vtis, nato pridejo obleka, mimika, drža. Nato komaj se slika dopolnjuje z dodatnimi informacijami. Za nekatere ljudi predstavlja to, kako jih drugi dojemajo, izziv življenja.

Primer:

Ko Janko vstopi v stanovanje svojega kolega, je zabava na vrhuncu. Pozna večino ljudi na zabavi, vendar mu je situacija neprijetna, kajti zabav in neprisiljenih pogovorov ni vajen, primernih, "kul" izrazov si ne zna izmisliti. Tako ostane tih, pije svoje pivo, skuša pa izpasti čimbolj sproščeno. Ko mine pol ure, zapusti zabavo. Ta tako imenovana "fobija pred zabavami" ima neprijetne posledice, kajti v teh primerih se zdi, da ne najdemo pristopa, prav tako pa leži na nas tisti ne-spadam-zraven občutek. Na nesrečo pa tako usmerjamo zunanje dojemanje v napačno smer, drugi ga ne vidijo kot trpečega, vase zaprtega človeka, ampak ga imajo za arogantnega. Se zgodi, bi lahko rekli. Seveda, kajti večkrat smo negotovi in sporočamo ravno nasprotno od tistega, kar smo. Iz takšnih primerov lahko nastane prava socialna fobija ali nevroza. Strah, se pred drugimi obnašati mučno ali neprijetno je pogosta psihična motnja.  Ljudje s takimi motnjami se ponavadi izogibajo večjih zabav, nikoli ne govorijo pred večjo skupino ljudi. Vendar prej ali slej pridejo do takih situacij, takrat pa psiha ponori: strah, paranoja, panika pridejo do izraza in se odražajo na telesu. Pulz se poveča, hitrejše dihanje, roke se začnejo tresti.
Iz tega lahko nastane začarani krog, ko Janko misli, da je na zabavi nezanimiv. Zaradi njegova obnašanja se ostali njega zares izogibajo, v svojem občutku pa se počuti prepričanega, da ima prav. Odprti jaz se zmanjša na minimum, slepi in nezavedni jaz pa prevzameta nadzor. Kakšen je Janko v resnici, ostali gostje ne izvejo.
Če želimo takšno negativno samopodobo premagati, se moramo izpostavljati prav takšnim situacijam, ki so za nas skoraj neznosne, se pravi govor pred veliko skupino ljudi, pogovori z neznanimi ljudmi. Vrzel med lastno in zunanjo samopodobo je odvisna od samozavesti človeka.
Čisto nasprotje od sramežljivosti je precenjevanje samega sebe. To se dogaja zato, ker sploh ne moremo drugače, kot da se vidimo boljše kot nas vidi ostali svet. 90% moških je v raziskavah izjavilo, da se imajo za dobre ljubimce. 80% moških je reklo, da spadajo med 5% najboljših voznikov na svetu. Večina ljudi je izjavilo, da več razmišljajo kot ostali. Takšno mnenje je nevarno, kajti mnogi piloti, zdravniki, odvetniki si ne dajo dopovedati dosti in mislijo, da se ne rabijo več izobraževati, ampak vztrajajo na starih metodah.

Obstajajo pa tudi motnje pri samopodobi, ki jih ni mogoče spremeniti, to je predvsem pri spremembah videza. Pri nekaterih ljudeh pomenijo sivi lasje ali pa gube pravo katastrofo, mislijo da več niso lepi in se več ne marajo. Takšni ljudje se gledajo cele ure v ogledalo ali se pretirano ukvarjajo z kozmetiko, ne mislijo na nič druga kot na pomanjkljivosti, ki jih ni mogoče popraviti. V bistvu pa gre za isti problem kot pri ostalih motnjah samopodobe - to je usvariti čim boljšo sliko, kako nas dojema zunanji svet.

Zaključek:

Jaz sem vedno trpel zaradi vseh teh motnjah osebnosti, že od OŠ in SŠ in pa tudi v družbi sem bil vedno eden od "taboljših", bil sem bolj pozoren, spoštljiv, pripravljen pomagati, zaupanja vreden itd. kot ostali, vendar se mi je vedno zdelo, da tistega, kar dajem, skorajda nikoli ne dobivam nazaj, vedno so pozornost itd. dobivali drugi, isto se je dogajalo na zabavah, vsi so odšli nekam v svoj kot poparčkani, jaz sem edini ostal sam. V prevajalskem podjetju, v katerem delam, sem vedno mislil da sem delal odlične prevode, vendar vedno ni bilo tako, ker svoje napake sem težko videl, isto je bilo z jezikovnimi tečaji in inštrukcijami. Nikdar nisem pomislil na to, da bi razlog lahko bil na meni.

Opomba: ta članek je vzet iz nemške revije Welt der Wunder, št. 11/08, videl sem ta članek in sem si revijo naročil iz Nemčije.

Svet si ti in ti si svet.

Lp,Igor

Bamby wrote on 07.01.2009 at 12:43:14:

Ja, Bamby, lahko da se motim, celo zelo verjetno je, da se motim.
Čisto res je, da gre samo za vtis, ki sem ga dobil, da nisem šel detajlno analizirat teksta in da osebi, ki ga je napisala ne vem prav nič.
Pa sem se vseeno odločil, da ta vtis zapišem, ne glede na njegovo neutemeljenost, nepravilnost, iracionalnost, kot tudi politično in siceršnjo nekorektnost.
Ljudje večinoma sodimo na tak način.

lp bp

Zanimiv članek. Se mi zdi lepo pregleden, razdelan. Včasih sem tud sama na veliko tukaj spraševala in se čudila projekcijam ki jih zmorejo ljudje in zmoremo. Hm... (V nemški reviji je bil lik Galuniča kakšen gay, ali so to tvoji primeri, eternalflame?)

Mi je pa bližje ko se nekdo v poeziji izrazi, kjer ni treba biti tako definirano, se te ne dotika na ful. Je lažje. Čeprav pa po moje po eni strani le potrebujemo določene definicije, da (se) jih lahko osvobodimo.. Enkrat je potem najbrž vse bolj pretočno in določitve in besede niso tako močne.

Neža Maurer
Ne vem kdo sem

Ne vem, kdo sem

Ne vem, kdo sem, ne kakšna sem.
Vsak, ki me sreča,
me ustvari po svoje, zase -
ko da je bog.
Gledam to svojo novo podobo
in ljubim človeka,
če me je ustvaril dobro in lepo,
in ga sovražim,
če ustvari spako.

Ljudje so slabi bogovi -
njihova moč ne seže do jutri:
človek odide, pozabi
in mene ni več.
Stopim se kakor voščena figura na soncu
in ni ne sreče, ne žalosti, ne želja.

Zgodi se, da pride še kdo
in ustvari nekaj podobnega,
kot je nekdaj bilo,
ko sem verjela,
da klešejo duše iz marmorja -
tedaj zajočem nenadno, brez vzroka.

eternalflame wrote on 06.01.2009 at 22:57:56:

razlog je mogoče bolj v načinu, kako ti vidiš svet (in sebe).. ne tolk v tebi, kot da je zdaj pa s tabo nekaj narobe.
jes v drobljenju človeka na segmente, ne vidim prov koristi, to ti bolj jemlje moč, kot pa ti jo da. kako me vidi svet, me v bistvu zanima samo kadar to mnenje pride iz ust nekoga, ki ga cenim. nikol ne moreš bit vsem všeč. to, kaj je nekomu všeč, pa je tolk pogojeno in odvisno od pogledov na svet, osebnih zgodovin in motivacij, ki jih imajo drugi v odnosu s tabo, da so po svoje tud odgovori drugih, kakšen se jim zdiš, že obenem nova vprašanja, kdo pa so oni in zakaj te tako vidijo. ko se vprašam, kakšna sem, zmer pogledam vrednote. se mi zdi, da to, kakšne so in kolk se po njih ravnam, o meni še največ pove. v bistvu, o vseh.

eternalflame wrote on 08.01.2009 at 18:15:47:


Ok, mogoče res ni treba tega, se mi je že zazdelo, da se bo tukaj nekaj zapletlo. Pa dajmo probat razčistit. Če sem natančna, potem sploh nisem rekla da je Galunič gay, sem le vprašala, če je tisti iz revije gay, da bi zvedela več o tem, kakšne kriterije si uporabil. Vem, da se za Galuniča sigurno ne ve, zato se mi pa tud zdi, da ne spada v kategorijo Odprti jaz, morda le delno. Nedvom v njegovo verodostojnost pa je tudi omejena na to, kakšno sliko ma nekdo sam o sebi. Jaz osebno mislim, da ima skrivnostni jaz, vendar pa v njem najbrž sam ne vidi nič narobe, zato se zrcali tako nekako deviško.

Kakorkoli, prepleteno je in nasprotujoče si... Odprti jaz ne more biti poznan. Največ poznano sebi in drugim je lahko po moje le to, da je nepoznano...

Eh, kak hitro lahk padeš not

Quote:


Zelo dober uvid plesnamesecu. Dodal bi ;da sploh obstaja
pojem 'idol'je krivo ravno naše nepoznavanje in
nerazumevanje vesoljne resnice. Ker če bi poznali skrivnost lastnega večno-sedanjega bivanja,idoli,avtoritete itd., sploh obstajati ne bi mogli.To dajem vsem v razmislek!!!

Pozdrav Alojz

Devi wrote on 09.01.2009 at 18:38:35:


Ja Devi jaz velikokrat rečem; Največja milost, je lahko hkrati največje zlo. Tudi največje zlo, je lahko največja milost. Pa ne v smislu,da je vse relativno, ampak v smislu naše duhovne preobrazbe. Se strinjam s teboj.