Alojz in Sandib wrote on 25.07.2008 at 13:28:15:


Če imamo ljudje kot vrsta nek univerzalen kod, ki teži k samorealiziciji, potem si tisti,  ki se imamo za pripadnike slovenskega naroda, itak na nek poseben/svojelasten in  kolektivno pogojen način prizadevamo za realizacije tega koda. V tem pa ne vidim nobene eksluzivnosti, nekoliko večjo težo za realizacije tega koda  pač nosi vsak posameznik preprosto zato, ker je narodni kolektiv številčno manjši.

Z globalizacijo in krizo identitet  pa ta majhnost za posmeznika itak ne predstavlja več  obremenitve, ampak tkorekoč naravno prednost.   Posmezniki  velikih narodov hodijo k nam  tkorekoč romarsko napajat svojo svojo izgubljeno identiteto,  zato vsaj jest  čutim, da zato tud med velikimi narodi obstaja soodgovornost za obstoj in razvoj majhnih. To občutje pa me v nasprotju s tabo ne navdihuje v poveličevanje nekega posebnega/superiornega dušnega poslanstva slovenskega naroda, saj bi se ta eksluzivizem znal sprevrečt v manjvrednost in hlapčevstvo takoj, ko bi nas veliki nehali imet za izvir unikatnosti in bi jim bolj utrezalo, da se prisilno asimiliramo...  

     

Če imamo ljudje kot vrsta nek univerzalen kod, ki teži k samorealiziciji, potem si tisti,  ki se imamo za pripadnike slovenskega naroda, itak na nek poseben/svojelasten in  kolektivno pogojen način prizadevamo za realizacije tega koda. V tem pa ne vidim nobene eksluzivnosti, nekoliko večjo težo za realizacije tega koda  pač nosi vsak posameznik preprosto zato, ker je narodni kolektiv številčno manjši.

Z globalizacijo in krizo identitet  pa ta majhnost za posmeznika itak ne predstavlja več  obremenitve, ampak tkorekoč naravno prednost.   Posmezniki  velikih narodov hodijo k nam  tkorekoč romarsko napajat svojo svojo izgubljeno identiteto,  zato vsaj jest  čutim, da zato tud med velikimi narodi obstaja soodgovornost za obstoj in razvoj majhnih. To občutje pa me v nasprotju s tabo ne navdihuje v poveličevanje nekega posebnega/superiornega dušnega poslanstva slovenskega naroda, saj bi se ta eksluzivizem znal sprevrečt v manjvrednost in hlapčevstvo takoj, ko bi nas veliki nehali imet za izvir unikatnosti in bi jim bolj utrezalo, da se prisilno asimiliramo...  
     

Poglej kateri del teksta sem dal v "bold", samo "Aygor", množina (fašisti) pa velja na splošno za vse fašiste ne samo za ajgorja, ker končno sem samo za ajgorja vedel, da pride na piknik.

Quote:


Se tudi meni zdi škoda, da bamy svojega antitotalitarnega potenciala ne izkoristi v bolj anarhični smeri, ampak ravna po principu 'klin se klinom zbija' oziroma se za izganjajanje totalitarizma iz slovenske družbe poslužuje totalitarnih prijemov...

Alojz in Sandib wrote on 25.07.2008 at 13:28:15:


To bi bilo mogoče razumet kot da individulana duša nagovarja individulani zavestni jaz, ki se ujet znotraj neke kolektivne (narodove) zavesti ne zmore realizirat (opravit  dušnega poslanstva), naj se izniči. V to ne vejamem, saj 'tisto', kar nagovrja jaz, lahko jaz nagovrja le v jeziku jaza, da bi ga ta lahko razumel. Jaz je torej nekako   vključen v ta nagovor, že zato sliši in razume 'dušo' samo na način, ki je blizu njemu. Nobenega neposrednega  nagovora duše torej ni, ampak le prišepetovanje drugega jaza,  torej tistega drugega, o katerem govorim, ko pravim,  da ga jaz ne zmore sebe sprejet kot drugega...    

Alojz in Sandib wrote on 31.07.2008 at 10:32:28:


Dokazovat ločenost duše od telesa je po moje enaka bedarija in  nakladanje kot dokazovat njuno povezanost/enost. Vse kar o njej rečemo, lahko rečemo le reintrpretiano skozi zavestni/nezavedni jaz, ki dušo koncipura tako kot mu pač to trenutno usteza (vključno z možnostjo zanikanja njenega obstoja sploh). Nekaj drugega je seveda mistična izkušnja, ampak ta je itak neubesedljiva, ker ni jaz tisti, ki jo izkuša, ampak se izkuša kot taka.

 

Alojz in Sandib wrote on 31.07.2008 at 11:31:17:
osiea planet

Boj za lastništvo nad dušo je strar vsaj tako dolgo kot koncept obstoja duše same. Začel se je z njenim poimenovanjem, zato se tudi konča lahko le tako, da ostane neporedeljen koncept, ki ga osebno sicer lahko  izkusimo, ne moremo pa ga med sabo izkomunicirat.

Jest zato tako  'pod klop' poleg cerkve, znanosti, medicine in drugih dušebrižnikov pošiljam  tud samega sebe in si odkrito priznavam, da mi ostaja tako duhovna kot fizična pojavnost duše nerazvozljiva skrivnost.  Pravzaprav dušebrižnikov tipa cerkev in znanosti ne priznavam ravno zato, ker skrivnostost obstoja in manifestacije duše izhaja iz mojega osebnaga izskustva...