http://www.uradzadroge.gov.si/aktualno.php?id=221Antropolog Klemen Jelinčič Boeta razmišlja o molku v naši družbi, pa tudi o drogah, odvisnosti in molku, ki ohranja oblast.....
V naši državi molčimo. V naši državi se ne pogovarjamo, stvari zakrivamo in se jih ne dotikamo. Tudi v Evropi molčimo. V Evropi se ne pogovarjamo o problemih, bolje rečeno, v krščanski Evropi ne govorimo o problemih. V Evropi po meščanski revoluciji ne govorimo o rečeh. Z molkom ohranjamo oblast. Z molkom ohranjamo razdaljo, ohranjamo iluzijo o dobrem, ostajamo pri življenju. In vseeno, vse manj molčimo. Vse več govorimo, vse več zidov podiramo, vse več razkrivamo. Pomembno je govoriti. Z besedo je bil svet ustvarjen.
V Sloveniji smo vedno molčali o nečem. Ko je prišlo krščanstvo, smo molčali o pobiti vojski Valjhuna in staroselskih bogovih gomil, lesov, gajev in barij. Ko so dominikanci prinesli inkvizicijo, smo molčali o osebnem Bogu. Ko smo izgnali protestante, smo molčali o slovenskih knjigah. Ko smo zažigali čarovnice, smo molčali o tem, da hočejo utišati modre ženske. Pa vendar, nismo vedno molčali in nismo molčali o vsem. Nismo molčali o razvratu duhovščine, nismo molčali o prodaji odpustkov, ženskah, ki so nam namesto, da bi nam puščale kri, pripravljale zvarke iz zeli, nismo molčali o divjosti plemstva, turških grozotah. Preden so nas utišali in smo obmolknili, smo govorili in to naglas in kričali smo, ampak govorili smo narobe in nekomu navkljub. Zmagovalcu navkljub, čeprav tudi ta zmagovalec nikoli ni utišal vsega in vseh.
Pa pustimo starodavne molke, ki nas ne tiščijo več. Leta 1945 se je začelo novo obdobje molka. Molčali smo o kralju in molčali smo o pripadnikih plemstva, dobri vzgoji in nekmečkem ali neproletarskem izvoru. Molčali smo o deset ali petnajst tisoč pobitih Slovencih po vseh tistih brezštevilnih jamah in breznih. In čeprav mislim, da so si, razen tistih otrok in drugih nedolžnih civilistov, pa še koga, tisti, ki so prisegli zvestobo Hitlerju in s tem podpisali smrtno obsodbo slovenskemu, torej svojemu, jeziku, resnično zaslužili smrt, o tem ni bilo treba molčati. Njihovo smrt bi bilo treba javno in sodno prikazati, vsem na očeh. Pa vendar, molk o tem ni bil le posledica strahu, saj so posamezniki v družinskem krogu o tem le govorili, te vrste molk je bil drugačen molk, bolj zapleten molk. Res je, seveda je bil strah, samo v Jugoslaviji, tudi tistih prvih nekaj revolucionarnih let, komunističen teror nikoli ni dosegel, sploh v Sloveniji, ravni Sovjetske zveze, Romunije, Severne Koreje ali Kube. Bil je Goli otok, bili so Dachauski procesi, zaprli so škofa Volka, pa vendar, cerkva niso rušili in jih spreminjali v javna kopališča, duhovnikov niso pošiljali v taborišča, kjer so pomrli v sibirskem mrazu in nobenemu niso prepovedovali učenja svojega jezika. Slovenski molk, če pustimo ostale republike SFRJ ob strani, je bil celo do določene mere prostovoljen molk. Molk, ki si ga izberemo, da živimo dalje, da ne motimo družbenega ustroja, ker zakaj bi se z vsem tem ukvarjali, če pa lahko živimo mirno in malomeščansko (čeprav temu takrat nismo smeli tako reči) življenje sprenevedanja in pretvarjanja. In še danes živi tako večina Evropejcev. In zanimivo, v socializmu je bil moto šokirati buržuazijo še bolj nesprejemljiv kot v buržuaznih družbah. Leto 1968 je bilo leto šokiranja meščanskih vrednot, na primer zatiranja spolnosti, in v socializmu je bil prav ta upor proti meščanstvu označen za meščanskega. In tu je ta molk enak molku celotne Evrope. Molku Dunaja, viktorijanske Anglije, kjer se je nogam reklo spodnji udi, kjer se je čustva zatiralo, ker se jih za spodobnega človeka ne spodobi izrekati, kjer je bila ljubezen privilegij nižjih slojev. S tem se je meščanstvo želelo ločiti od aristokracije, postati bolj disciplinirano in bolj obvladljivo. In kot nam pokaže Foucault, je prav Cerkev priskrbela prvi vzorec za to. Spremeniti osebke v pokorno statistiko. In socializem je v tem še najbolj blestel. Tudi pri nas. Molk je represija. Vseeno s katere strani je zaukazan.
In prišlo je leto 1991 in molk je začel popuščati. Javen molk, zaseben še zdaleč ne. O politiki se ni več molčalo in se je o njej naenkrat toliko govorilo, da so nove, po letu 1960 rojene generacije postale enake vsem evropskim. Ne hodijo več volit. Jih več ne zanima. In naenkrat živimo v družbi, kjer se ogromno govori in občutek imamo, da se govori o vsem in mogoče celo preveč govori, premalo naredi. In vendar, še zdaleč se ne govori dovolj. Veliko stvari je neizrečenih. Pa tu ne govorim o tistih krhkih, osebnih trenutkih dvojine, ki če jih izgovoriš, lahko hitro zgubijo svojo magijo. In ne govorim o založenih arhivih Udbe, da bi lahko končno vedeli, kdo so vsi tisti mnogi, ki so vohunili za nič hudega slutečimi, da jih kot garjave pse zavržemo, ker so vsakič znova izbrali zlo. In nekatere objamemo in jim oprostimo, ker so jih nezmožne priziva izsiljevali in jim življenja uničevali. In prav tako ne govorim o tem, da ne govorimo o zasebnem življenju politikov, kjer za nekatere med njimi zagotovo ne bi volili, če bi vedeli, da v javnosti na vse kriplje obsojajo prav to, kar v zasebnem življenju počnejo sami, ko jih javnost ne vidi, in bi za njih še manj volili, če bi vedeli, kaj počnejo svojim soprogam in svojim otrokom. In seveda soproge in otroci molčijo. Govorim o drugih rečeh, nič manj pomembnih rečeh, težkih rečeh, o globokih rečeh, ki ljudem ne dajejo spati ponoči. O tem ne govorimo v javnosti.
Kdaj smo nazadnje resnično spregovorili o drogah? O vseh tistih neštetih odvisnikih neštetih substanc in razvad? Na primer, odvisnikih od heroina. O vseh tistih ne tako maloštevilnih posameznikih, ki po ulicah slovenskih mest beračijo za nekaj drobiža, uničujejo življenja sebi in svojim družinam, kaj šele otrokom, če so jih uspeli imeti. O tistih mladih ljudeh, ki si med šolskimi odmori vbrizgavajo strup po javnih straniščih. In tu ni bistvenega pomena njihov videz, ki kvari sicer skoraj lekarniško čist slovenski prostor, ali pa njihova nadležna in sramotna zavrženost, tu je bistvenega pomena njihova želja po smrti, njihov samomorilski nagon, ki je pri Slovencih že tako ali tako močan. So tisti, ki predlagajo, da se preprosto prepove metadonska terapija brez kakršnegakoli nadomestila, ampak ti se nikoli niso poglobili v razloge za pojav. Odvisnost je samo simptom. In ne smemo ponoviti iste napake, kot jo dela zahodna medicina, ki se večinoma osredotoča le na simptome, redko na vzroke. Zakaj si vsi ti ljudje ne želijo biti del naše družbe, zakaj si želijo tako zelo ubežati, zakaj ne govorimo o njihovih stiskah, o njihovih mukah?
Zakaj v Sloveniji ne govorimo o tolikih rečeh? Sedaj je res dežela že skoraj svobodna in ljudje bi si lahko upali govoriti o vsem. Pa si ne. Pri nas molčimo o alkoholizmu, čeprav je vsak peti slovenski moški odvisnik, pri nas molčimo o grozljivem dejstvu samomorov, čeprav spadamo v sam svetovni vrh, pri nas molčimo o krvoskrunstvu, o tej ogabni reči incesta, ko dedki, očetje in še kdo zlorabljajo svoje otroke in vnuke. In še bolj molčimo o tem, da so velikokrat dečki ti, ki so posiljeni in zlorabljeni. In molčimo o pedofiliji. Molčimo o posilstvih in molčimo o nasilju v družini. Pri nas je normalno, da se otroka oklofuta in ubije njegovo dušo že zgodaj, da bo ja molčal, kot se to pri nas spodobi. Kolikokrat ste poklicali policijo, ko ste pri sosedih slišali kričanje pretepene ženske? Pri nas molčimo o nestrpnosti in diskriminaciji do Romov, o nestrpnosti do 'Južnjakov', za katere smo izumili cel kup grdih in ponižujočih besed, pri nas molčimo o slovenskem antisemitizmu, ki je bil do nedavnega še prisoten v javnih občilih. Pri nas molčimo o tem, da se določeni državljani ne smejo poročiti z osebami po svoji izbiri, čeprav jim to osnovno človekovo pravico zagotavlja ustava, ta najvišji dokument slovenske državnosti. Homoseksualci, ta prepovedana tema slovenske javnosti. Ljudje, katerih osnovno bistvo je bilo še pred nekaj deset leti po zakonu prepovedano. In koliko poznanih, žalostnih ljudi je med njimi. Koliko nesrečnih moških (in seveda tudi žensk), ki zaradi tega molka živijo v laži poročeni in skačejo od ženske do ženske, od ljubice do ljubice, da bi zatrli to svojo željo po objemu, po ljubezni, ki si jo želijo, ki delajo nesrečne sebe in vso svojo okolico. Ki lažejo sebi, ker bi jih okolica obsodila, jih zavrgla, ker bi jih družine izvrgle, ker se bojijo. Strahopetni so, ker se bojijo sebe in svojih želja, in vendar pogumni, ker vso to bolečino nosijo.
Slovenci molčimo o čustvih, Slovenci molčimo o svojih željah, o svojih nagonih. Slovenci molčimo o zasebnem in razen enkrat na leto o smrti. Molčimo o naravnih rečeh. Že od majhnega nas vzgajajo, da stvari zadržimo zase, da drugim ne govorimo, kaj se dogaja doma, da drugim ne zaupamo, da jim ne zaupamo svojih stvari.
Mogoče pa molčimo, ker že tako ali tako vse o vseh vemo, ker moramo zase ohraniti vsaj tisti kanček zasebnosti, ki je za zavesami, ker si vseh teh globokih in edinih resničnih stvari ne povemo, ker se bomo srečevali celo življenje, ker smo obsojeni drug na drugega za vse življenje? Ampak, kako bomo srečni, če ne bomo govorili o nesreči?
Govoriti je treba, o vsem je treba govoriti, vse resnice je treba povedati. Govor osvobaja. Govor zdravi.
Klemen Jelinčič Boeta
Home
Pages: 1 
