Quote:Opazila sem, da ko se - v nekaj normalnega, nekaj osrečujočega, nekaj, kar je preprost aksiom - poglabljam v dvomih, začnejo
vse moje težave.
Človek naj ne bi delal nečesa, česar noče - še dvomit mu ne bi bilo treba. Ampak v trenutkih, ko stvari primerjam, se nenehno dvomeče poglobujem in "zatuhtam" sama vase, postanem nesrečna - pa vem, da mi to ni potrebno.
Trapast občutek; veš namreč, da se za nič na svetu ne bi ločil od svojega prepričanja in vsega, kar je v tvojem svetu kakovosti, pa vendar imaš občutek, da ga vse ostalo nenehno ogroža. In potem vs čas premišljuješ o tem, strah te je soočit se z vsem neznanim, ker se bojiš morebitnih posledic.
Najbrž bi morala postati bolj notranje trdna...?
hm, jaz ne bi rekla notranje trdna.. se mi zdi, da ti bolj manjka ljubezni do sebe.
jaz sem isto delala v nedogled, čeprav sem se zraven zavedala bednosti mojih misli. kar je v bistvu najhujš, ker se počutiš še bolj bedno
no, pa sem se lotla zadeve čist z drucga kota. je pa moje razmišljanje mogoče mal pristransko, ker jaz nepopustljivo vedno tumpam, da vse izhaja iz ljubezni do same sebe.