t wrote on 22.12.2007 at 11:37:30:


Se strinjam.

t wrote on 22.12.2007 at 11:37:30:


To je problem perspektive, s katere gledaš na civilizacijo oz. definicije civilizacije. S tega stališča imata prav oba z bp-jem. Podobne vprašanje lahko zastavimo ali pa ga bomo v prihodnje za vse danes obstoječe civilizacije. Je spreminjanje pod pritiskom globalizacije zmaga ali poraz določene kulture, gre za transformacijo in krepitev ali konec civilizacije?

Japonska je lahko ohranila svojo superiornost oz. izrazito konkurenčnost v svetu le s pospešeno modernizacijo in s tega vidika je civilizacijski fenomen. Uspelo ji je ohraniti etnično celovitost (celo priključiti določena ljudstva), jezik in prepoznavno identiteto v svetu, v katerem lahko suvereno nastopa. Japonci so - morda bolj kot katerokoli drugo ljudstvo, uspeli modernost prilagoditi sebi, svojim posebnostim. In tu se strinjam z bp-jem, da njene tradicionalne strukture še vedno funkcionirajo v modernem svetu, ne strinjam se le z njegovim posploševanjem primera Japonske na razlago plemenskih struktur.

Mislim, da je Japonska ohranila veliko več od svoje nekdanje identitete kot le nekaj ostankov religije in mitologije. Ta transformacija, ki ji je pomagala preživeti, je zagotovo v sebi tudi konfliktna, ker so izzivi modernosti v nasprotju z nekaterimi tradicionalnimi vrednotami. Mislim pa, da številni tradicionalni elementi lahko tudi učinkovito in konstruktivno sobivajo z modernostjo: arhitektura, odnos do okolja, umetnost, itd.

Quote:


Racinalnosti vsekakor ni mogoče enačit z magičnim/mističnim/religioznim. Ralnost je seveda splet vsega naštetega, ne pa samo racionalnost. Racionalnost pomeni tudi in predvsem (samo)refleksijo vloge in pomena  magičnega/mističninega/religioznega v osebnem razvoju in druženih odnosih, zato jo seveda ni mogoče zvest samo na neko ekonomsko racionalnost, osvobojeno  magičnega/mističnega/religiozniega, kot nam je to skušal vcepit koncet moderne percepcije realnosti, ki da ji vlada t.i. racionalnost.

Post moderna je razkrinkala magične/mistične/religiozne temelje tako ekonomistično pojmovane racionalnosti, ko je 'razkrinkala' zablodo o realnem obstoju avtonomnega posameznika/individua, ki naj bi bil temeljni izvor in nosilec take racionalnosti. Hiba take postmoderne kritike moderne realnosti pa je v tem, da je razvrednotila racionalnost kot koncept (samo)refleksije, na kateri naj poteka osebni razvoj in urejanje družbenih odnosv, zato na njeno mesto vdirajo nereflktirani predmoderni vzorci  osebnih odrešitev  in družbenih odnosov, ki v spregi z moderno tehnologijo družbene organizacije (ki se kaže v obliki korpororacij) krerijao  tako realnost, za ketero skoraj vsi vemo, da ni (samo)reflektirana in da ni  (samo)upravljana racionanlo.  

Posamezniki  se zavedamo  iracinalnosti ekonomistično pojmovane racionalnosti, ki jo poosebljajo korporacije, vendar si zaradi življnjske odvisnosti od korporacij takega zavedanja ne moremo privoščiti. Naše skupno življenje zato tvori postmoderno hiperrealnost, za katero vsi vemo, da ni racionalna in  da se vzdržuje zgolj na mitu o racionalnosti denarja, a se ga ravno zato, ker se tega zavedamo, še toliko bolj trdovratno držimo.

titud wrote on 29.12.2007 at 11:42:32:



To je problem novodobnega šarlatanstva oz. novodobnega trženja domnevne duhovnosti,  ki je del logike našega potrošniškega sistema in mentalitete, razvite na temeljih modernizacije. To vse so neločljive komponente enega in istega sistema. Ta tip trženja in ponujanja odrešenjskih ideologij se pojavlja vsak dan vsepovsod, tudi na tem forumu.

Ampak jaz govorim o nečem drugem. Moja omemba v preteklosti koloniziranih staroselcev se veže izključno na njihovo lastno iskanje odgovorov v tem globaliziranem svetu. Kaj lahko in kaj že zahodni sistem počne s tem, je posebno vprašanje in tega nisem niti izpostavljala. Mislim pa, da vnaprejšnje žigosanje in postavljanje zidov pred drugimi kulturami ne more biti uspešno. Že zato, ker smo vsi postavljeni pred podobne izzive globalizacije (le da tega na zahodu marsikdo ne želi videti), ne glede na različnost naših kultur. Tudi zato, ker lahko kljub različnosti pridemo in prihajamo do podobnih odgovorov in rešitev in hkrati pustimo drugim živeti tisto njihovo različnost. In tudi zato, ker mislim, da lahko uspešno povezujemo zdrav razum in zmožnost spoznavati drugost (kolikor sploh je drugost), ker je to boljši odgovor na novodobno šarlatanstvo kot avtomatično zapiranje pred vsem, kar smo vnaprej odpisali kot neuporabno.

Quote:


Ekonomski determinizem je tu po mojem veliko prehuda beseda. Ampak počet nekaj, kar se nam ne splača, navadno ni preveč vzdržno. Seveda se najdejo zadosti posebne in zadosti trmaste izjeme. Ampak so po mojem redke, omejene, kratkotrajne. Bom vesel, tudi če se motim.

Quote:


Problem je v različnih pogledih na to, kaj se splača. V Republiki San Marino so recimo vedno vodili politiko neekspanzivnosti, tudi ko jim je bila ponujena širitev ozemlja. Srbi, se recimo, kar naprej odločajo za vojskovanje. Pa recimo, da razumem njihove motive, ampak z določene perspektive se lahko vprašaš - se jim splača?
Nekomu se lahko zdi, da se mu splača ničelna rast, drugemu pa, da se splača nenehno kopičenje dobrin. Obema v istem okolju, z istimi pogoji. Mogoče pa se tudi jaz motim.

Quote:


Za Japonsko je potrebno vedeti, da se je izoblikovala skozi uničenje nekega celotnega razreda - to je, samurajev: šele tedaj lahko govorimo o neki bolj sodobni japonski: ko je u bistvu popolnoma prelomila s svojo tradicijo.

Če gledamo na sodobno državo, kot na neko vladavino prava, potem je jasno, da je v popolnem nasprotju s plemenskim načinom, kjer gre za vladavino krvi (ne gre za enakost pred zakonom, temveč za enakost po krvi - in seveda tudi za popolnoma različna pravila, ki so si na najbolj ključnih točkah v opoziciji: oboje ne gre). Če ti od tradiceje ostanejo samo še neke mrtve forme, je ta tradicija mrtva - zadeva je podobno smešna, kot na primer ta s škotskimi klanskimi kilti...


uživajte!

Quote:

Irci in škoti so etnične skupine, ki so svojo trdaicionalne odnose ohranjali kot sredstvo odpora proti dominaciji angležev, ki so svojo dominacijo skrivali prav pod krinko moderne nacionalne pravne države in demokracijo. Šele s formiranjem irske kot nacionalne države je ohrajanje tradicije kot sredstva boja proti dominaciji angležev izgubilo oporo v vladavini krvi (in veri, ki je  je  prisotno še v severni irski), tako da se irska lahko pridružila angliji v dominaciji na globalni ravni ( z izdatno pomočjo njihove 'krvi'  v ameriki in tehnološko superiornostjo, prevzeto iz protestantske etike sosedov).

V podobni situacija kot so  severni irci  so  kosovski albanci, ki  se s tradicijo, vzdrževano po  krvi, upirajo nacionalni dominaciji srbov. Z oblikovanjem nacionalne države naj bi ujeli zadnji vagon v kompoziciji svetovne dominacije modernih nacionalnih držav, opirajoč se na že nacionalno formirano albanijo in brate v krvi po svetu. Srbija seveda ni velika britanija, zato jim to utegne celo uspeti, čeprav bodo  brez neposrednega nadzora modernih nacionalnih držav po moje unikatno združili najslabše možno tako  od pravne države (dominacijo moči in denarja) kot od tradicije (po krvi urejene odnose tako med sabo kot do drugih)...        

t wrote on 16.01.2008 at 13:30:34:


Se boijim, da utegne postajat (ekonomsko) najučinkovitejša verzija kapitalizma  križanec, po katerem  se tradicionalno določenega najmočnejšega priznava  za formalno najmočnjšega, zato  formalne demokracije ne samo zamižijo na eno oko, ko je treba mednarodno priznat legitimnost take oblasti, ampak se tud same doma  spogledujejo s takim načinom ravno v imenu konkurenčnosti... Vlogo tradicionalnega poglavarja seveda lahko prevzame Partija (npr. na kitajskem), v zahodni tradaciji pa se vedno najde kakšen 'oče' naroda, v katerem se utelesi interes kapitala in ki mu partija (z malo) služi le toliko, da zadosti formalnosti...