Boštyxz wrote on 12.12.2007 at 20:31:55:


Je bil kr_edenenprecej težak patron, ki je s svojo ofenzivo postov skoraj sesul form, ampak je imel kakšne svetle trenutke, zard katerih se je izkazala odprtost foruma za koristno zadevo. Iz množice njegovih blodenj in provokacij sem si tako sposodil eno malo sicer skorpucalasto misel, s katero se je po moje kar dobro zadel, hkrati pa očitno je dobro označil tudi masrikoga od nas. Tud tebe?

Tud, Titud  
Sicer sem pa jaz potreboval več kot 5 doooolgih let, - skoraj 10 let, da sem prišel do te ugotovitve . In, najboljše pri tem je, da drži , še bolj  , in sploooh ni konca  
Ja, tudi jaz sem verjel, ( čeprav še vedno malo upam + slutim  ), da se da vse Matematično razložiti,+ izračunati, dokler nisem počasi prišel do nekih meja, kjer vsaka logika odpove,   ...
Sedaj hodim ( prihajam ) "iz drugega zornega kota"  

Pa lep sončen dan, vsemskupajtukajtamkajvsekaj ( tudi na drugih Planetih  ) , ...

z Bogom ,  

Bošt  

Po moji osebni izkušnji se ti razumevanje duhovnega (mislim na vse kar ni materialno) preslika v tvoje videnje duhovnega in obratno. Bo bolj jasno če rečem, da se ti videnje nematerialnega sveta oblikuje glede na tvojo vero v ta svet. Jaz recimo izven našega podstrešja ne vidim ničesar, ne vidim tudi nobenega notranjega glasu, drugega jaza, vidim pa konglomerat nekih vsemogočih vzgibov pogojenih z vsemogočim, od vzgojnih prijemov v mladosti oziroma vpliva družbe, preko nekih prirojenih sistemov delovanja (človeka), do našega razuma, ki s svojo aktivnostjo vpliva na vse to. Seveda je tu še nezavedni svet zopet pogojen z marsičem, ki pa tudi vpliva, vendar na drugačen neposredno nezaznaven način.

Se pa strinjam, da je imenovati to duhovnost malo sporno, samo kaj pa potem to je. Bolje rečeno, če ne priznam ničesar izven tega in to ni duhovnost, sem jaz duhovno prazen?

Jst pa mislm, da za vstop v duhovnost dejansko ni potreben misticizem. Sicer je večina poti zaznamovana z njim, ne pa vse. Večini duhovnih iskalcev in praktikantov mistika paše (tud men), ampak mislm, da ni pogoj. Mislm, da je zelo dober motiv duhovnosti lahko pač že samo iskanje Resnice, brez privzetih začetnih aksiomov.
Poznamo vsaj dva primera takega iskanja Resnice, brez misticizma, brez zahtev po predhodnem verovanju:

1. pot, ki jo je fural Buda. Kolkr vem o njem, je na neki točki svoje prakse skenslal vse do tedaj privzete ideje o duhovnosti in se odločil, da sam pride do dokončne resnice. To je počel predvsem z introspekcijo, z opazovanjem narave uma in stvari. Ker je počel to zadost zavzeto in intenzivno, se mu je ta resnica tud razkrila (=razsvetljenje). Tud osnovna Budova osmera pot, ki jo je potem učil svojim učencem, v osnovi ni vezana na nobeno versko ali mistično predpostavko. Kolkr vem, Buda tud nikol ni hotu govort o nirvani, o tem, kaj je na "drugi strani" ipd., ker je učil, da mora to vsak spoznat sam. V osnovi je budistična duhovna praksa izrazito nemistična (za razliko od tibetanska budizma seveda, ki je izrazito mističen).

2. pot samospraševanja, kot jo je učil Ramana Maharši. Osnova te poti je vprašanje: "Kdo sem jaz?", dokler se spoznanje ne razkrije. Ta pot je še manj oz. nič mistična.


Ne poznam točno, kaj je počel Sokrat, kolkr vem, tud njegov način ni bil mističen, ampak tud bolj v stilu iskanja resnice brez nekih začetnih predpostavk.

Se prav, obstajajo poti za vse vrste duhovnih iskalcev.

Od vsega, kar sem do sedaj na to temo prebral, me je pritegnil samo Krišnamurti (sreča je onkraj znanega - če se ne motim), ki negira vse učitelje.

Sem pa v predzadnji objavi pozabil napisati ključni stavek: Ker se ti lastni notranji (in tudi externi, če vanj verjameš) duhovni svet riše po tvojem verovanju, so vse religije, obsesije, nacionalizmi, strankarske pripadnosti resnične in edino prave - zate seveda. Skratka naš duhovni svet je preveč relativen, da bi objektivno gledano karkoli pomenil, razen kot parafraza aksioma: Absolutno je samo to, da je vse relativno.