ne odrivej stvari, rajs jih preglej v detajle, bos vsaj vedla kaj je res

Heh... Danes sem "preverila" pomen tega, kar si napisala ti (catja), da človek svašta skonstruira v svojih možganih...  
Dve dobri prijateljici (ki vesta, da se močno sekiram in to...) sta si me grdo privoščili. Ko sem govorila o nekem preteklem dogodku, neki šolski ekskurziji, sta obe vprašali, če se še spomnim, kaj sem takrat storila. Prisegla bi, da se ni takrat zgodilo nič slabega. Ampak ne, onidve sta trdili, da sem sredi noči šla v neko drugo sobo in me nista videli do zjutraj. Ker nisem nikoli imela spomina na kak takšen dogodek, sem ju takoj pogruntala (da lažeta). Seveda sta trdili, da govorita resnico...  
In bolj ko sem premišljevala, bolj sem doživljala njun vpliv... Bolj se mi je vse skupaj zdelo resnično. Sploh po izjavi ene od njiju: "Mogoče se pa zato tako sekiraš, ker ti podzavest ne da miru po tistem, ko si spomin na ta dogodek potlačila..."
In močno sem se ustrašila!
Hvalabogu, da mi je pozneje še ena prijateljica povedala, da je to del njihovega načrta. Kao kazen za moje sekiranje... In sem si po eni strani oddahnila, ker sem ugotovila, da sem dejansko še prisebna (in se vsega spominjam prav), po drugi pa zato, ker bi ob njihovem nenehnem govorjenju, da sem nekaj naredila narobe, začela podzavestno misliti, da je bilo res kaj takega!  
Najbrž sem preveč naivna...  

Yup, tud meni se zdi grdo.

Ampak če dobro pomislim... Pravzaprav sem si to želela izkusit. To, kakšen vpliv imajo lahko drugi na tebe. Očitno kar velikega.  

In to je le še en razlog več, da bolj pazim na to, kar vzamem resno...

Po drugi strani pa - zanima me, kako bi se onidve počutili, če bi jima jaz verjela in si, nevem, recimo kaj naredila iz obupa. Itak si ne bi, samo predpostavljam...  
Folk ne razmišlja spljoh..