O Bat
Oprosti, da ti nisem že prej odgovoril. Mal me cajt baše, tko da ne spremljam glih tega in ene par drugih forumov promptno. Pa ni panike rajtam, ker si kr dost povedala o seb, pa tud prebrala kr nekej nasvetov a ne.
Najbrž ti tole ne bo všeč, kar bom zapisal. To da maš ful slabo samopodobo in da grozn potrebuješ potrjevanje da si dobra, vredna ljubezni, ker si o seb prepričana, da si slaba in nevredna ljubezni, to že veš. Od tod tud izbire vedenj, ki jih izbiraš. Vsem češ ugodit za vsako ceno, sploh pa za ceno sebe, veš sama. To, da tvoje vedenje izvira iz vzorcev, ki si jih dobila skozi vzgojo v svojem ranem otroštvu, tud veš.
Nisi pa pripravljena se soočit z vzroki in iščeš instant metode, kako to preseč.
Takih metod ni.
Nč ne moreš odpustit ne tistim, ki so ti vzorce nabijal, ne seb da si jih sprejela...če se z vzroki ne boš spoprijela. Seveda se lahko odločiš takoj zdej, da boš izbirala drugačna vedenja, taka, da si boš dvigala samozavest /kaj vem, si postavljala dosegljive cilje in jih dosegala/, da se boš zavestno postavljala zase in sebe dajala na prvo mesto /da boš pozorna na svoje odzive in izbirala sebe na prvem mestu in da boš zmogla rečt ne, če je to dobro zate.../ kar je dobro. Vsekakor se bo to poznalo na kvaliteti tvojega bivanja tle in zdej in kaj pa vem, morda boš s takim funkcioniranjem čist zadovoljna in živela srečno do konca dni. Al pa ne.
Ke vzorci ostajajo v tebi in vzroki glih tko in grebejo in pritiskajo konstantno, v situaciji, ko bo dovolj velik manjko potrjevanja od zunej, pa še blj, lahko tud neznosno. In kar je še jeba, dogajal se ti bojo glih tko še naprej ljudje /dogodki, situacije/, ki te bodo opozarjali na tvoje vzorce, ne bo pa tistih, ki si jih želiš, ker oni nimajo kej počet s teboj, pravzaprav ti z njimi.
In če boš hotla predelat te vzorce, jih preobrazit, se boš morala slej ko prej spustit nazaj do njihovih nastankov. Prepoznat boš morala vsak vzorec in poiskat njegov vzrok v dogajanju, dogodku nekje v tvojem otroštvu, ga ponovno podoživet, sedaj z odraslimi očmi in z zavedanjem, da ste akterji delal tko kt ste znal, zmogl ali hotel takrat. To znajo bit hudo boleči tripi, ki jih je potrebno ponavljat včasih zelo velikokrat. Šele potem imaš možnost, da sprejmeš v sebi, da so oni delal tko kt so znal, da si bla ti samo otrok, ki si je njihovo početje razlagal tko kt si je, ker drugače nisi znala, saj si bla ja samo otrok a ne in da njihovo početje dons lahko razumeš al drugače /če je bilo drugačno kot si ti takrat dojela, dojemala/, če pa je bilo njihovo početje prav tako, kot ga dojemaš kot odrasel pa, da ti nisi bila kriva. Šele ko prideš do tega, da takrat nisi bila nevredna, slaba, kriva /a ne, k so ti govoril recimo, da ne bo nč iz tebe, da te ne bo noben maral, da si pankrt, lena, zabita, ti to niso govoril zato, ker bi tko res mislili, pač pa, ker so želeli, da bi se blj učila recimo, ker so vedeli, da brez izobrazbe ti trda prede, pa te niso znal na drugačen način vzpodbuditi, čeprav so te mel in te še imajo zelo radi/, šele pol se začne odpuščanje...njim in sebi.
Odpuščanje ni proces, ni nekej, kar boš storil... odpuščanje je konec nekega procesa, procesa preobrazbe. Tko da, če ti en svetuje, odpust, mislm, ti svetuje v bistvu, da požri, da prekrij, da se delaj, da je pa dobr, da postani zombi, razen, če ti svetuje s tem, da spoznaj, zakaj, v čem je nauk, kaj je to v tebi, kar morš spoznat. Ker k boš, boš tud odpustila.
Pravš, kako zbrisat iz spomina motko, k si jo usrala /kokr si jo, če si jo a ne/. Dobr je vedt, Bat, da so tvoji odzivi tvoja stvar. Tvoja izbira in tvoja odgovornost. Ja, ne le odzivi, tudi njihove posledice, ker to gre v paketu. Uni trije niso krivi, niso odgovorni za to, kar si nardila al pa nisi. Uni trije so počel, kar že so. Ti si pa bla tista, ki si se na njihovo početje odzvala, kokr si se. Si se pa točn tko, kokr si se sama odločila. In za svojo odločitev si odgovorna samo ti, ne uni trije in za posledice prou tko. In jih morš sprejet. Zdej, fajn je, če si se kej naučila iz tega, ker če se nisi, se ti bo ponovilo. Kt si napisala, si se a ne, zdej je fajn tud če sprejmeš to, da kar je blo je blo, tega se zbrisat ne da, pazi pa seveda, da ne boš ponavljala enakih vedenj, če te boli pol. To je pa spet od tebe odvisno a ne.
Še nekej. Tole samosmiljenje, k se ga kr greš in žrtviranje, k se ga greš tud, češ, boga jst, k sem tko nesamozavestna, k se ne zmorem postavt zase in bogi ostali, k jim želim tolk finga in trpijo zarad mene je glih tko tvoja izbira. Sej vem, da skozenj sporočaš ostalim, hvalte me, povejte mi, kolk sem dobra, recte, da ste mi odpustil in podobno, ja, tud pomagajte mi, srotka in revka sem, samo, počas se bojo tvoje jamrarije naveličal in namest potrditve boš dobila pod nos, da si res ti kriva, če se že tolk kriviš in bojo šli. Kva pa pol? A veš, k enmu jamraš in ti skuša pomagat, češ, delaj punca, premakn se, ti pa mu skoz in skoz odgovarjaš da veš, da ne moreš, da je kriva usoda, starši, da ti je hudo, da si tolk šalostna, nesrečna, uboga...se naveliča in si počas misl, ej, dekle, ni ti še dost hudo, da bi kej zase nardila, nisi še dosegla dna. Ko ga boš, se boš, če se boš al pa se tud ne boč, sej je to tko tvoja odločitev, izbira, stvar in odgovornost.
Zato, Bat, dej izber kej druzga, namest samosmiljenja in žrtviranja. Pa če se tud zažneš ukvarjat s svojimi vzorci in njihovimi vzroki mrbit. Če češ.
butl
/pa kje je smajli za srček/
Home
Pages: 
