čas pozdravi vse rane. ti si moraš oprostiti, ne pozabiti. tud, če bi si kao izbrisala to iz spomina, bi ti stvar podzavestno pa nekje drugje ven sekala. probaj verjet v to, da bo boljš, pa čim manj se sekiraj. ti govorim iz lastnih izkušenj, sem bla tud kronična sekiračica. sam sem se poboljšala.  

čeprav ne štekam dobro poante tega kar se ti je zgodilo s tistimi tipi, a se sekiraš, ker si prizadela njih, ko si se postavila končno zase? al se sekiraš, po tem, ko si končno se postavila zase, da si sploh dopuščala to kar se ti je pred tem dogajalo?

no, kakorkoli, preteklosti ne morš spremenit, poskusi poiskat v vsem skupaj, kar je zate pozitivno.

kar se pa tega tiče Quote:
, če bi temu bilo tako, ne bi nihče od vaju se razvijal naprej in bi stagnirala. tak je lajf... na koncu bomo itak vsi umrl, no, naša telesa bojo škripnila, duša je večna.  

Ves čas se sprašujem le eno in isto... Zakaj morajo obstajati ljudje, ki uživajo v tem, da ti razbijejo in uničijo tisto, kar imaš najraje? Zakaj ti namenoma povzročajo težave? Zakaj te speljujejo s poštenja, če vedo, da si šibek in se ne znaš postaviti zase?  
VEM, da nisem slab človek. VEM, kaj želim dati drugim. VEM, kaj čutim do najbližjih. In nenazadnje, VEM, kaj hočem pozabiti, ker VEM, da mi takšni spomini ne bodo nikdar pomagali.
A je res narobe, če želim da bi bilo vse tako kot prej? Umiram od želje, da bi bila leto nazaj močnejša, da bi se uprla... Da ne bi omahovala med odločitvami.

Kot sem že včer napisu, tvoj problem ni v teh preteklih dogodkih, ampak v občutkih krivde. Neka energija je na teb napopana, ki ti ne da dihat in to pač dela tko, da te skoz fila s temi občutki krivde. Po moje tud če bi ti s kakšno metodo čudežno uspel izbrisat pretekle dogodke, to ne bi zate čist nič spremenil. Ker tvoj vzorc je pač krivda in slej ko prej bi se pojavili novi "tehtni razlogi" za krivdo. Ta energija je očitno zelo močna pr teb. Prva stvar je, da razumeš, da ni problem v dogodkih, ampak v tvojem DOJEMANJU dogodkov. To je zelo pomembno zato, da sploh veš na čemu delat. Torej ne na tem, da hočeš izbrisat dogodke, ampak da spremeniš vzorce, ki te jebejo. Mogoče bo treba zelo globok... verjetn je to res še iz otroštva, lahko celo iz prejšnjih lajfov. Ampak fokus mora bit na temu, da ugotoviš vzroke, zakaj te to nažira in najdeš metodo, ki ti bo pomagala premaknit to energijo. Kakšno dobro psihoterapevtsko delo, pogovori, ozaveščanje bi po moje lohk kr pomagal. Sam moraš najt koga dobrga, ki bo zašteku tvoj problem. Al pa kakšen res dober zdravilec/bioenergetik - ker v končni fazi je vse samo energija, tud um je energija, tud vzorci so energija. In ponavad je locirana na nekem področju, kjer se napopa nate, npr. trebuhu (strah npr.), srcu (žalost npr.). Eckhart Tolle to zelo simpl opisuje kot bolečinsko telo, ki je pač neka energetska entiteta, ki je napopana na teb. In energijo dobiva ravno takrat, ko ti v umu premlevaš tisto, kar hoče od tebe. In zato je tko težko nehat mislit na kakšno stvar - ker je v teb dejansko neka energija, ki te dobesedno sili v to. Tolle tud opisuje, kako s svojo zavestjo razkrojit to energijo. Sam se je pa treba kr potrudit, vem iz lastnih izkušenj. Ker ta energija noče bit razkrojena  

Po mojih izkušnjah je najboljš kombinacija teh dveh metod, se prav po sistemu fokusiranja zavesti na sedanji trenutek in s tem tud direktnega razkrajanja bolečinskega telesa in kot drugo pa ozaveščanje vzrokov, zakaj se neki dogaja. Lahko se direkt vprašaš - zakaj me tolk obseda krivda in sekiranje? In opazuješ, kaj ti bo prišlo iz podzavesti. Mogoče ne boš takoj dojela, lahko traja kr en cajt. Sam slej ko prej bo pršou odgovor oz. vzrok tega. In ko dojameš vzrok, stvar začne popuščat takoj. Psihoterapevtsko delo pa sem predlagal zato, ker včasih sami težko tko brskamo po seb, sploh če smo zlo ujeti v nek vzorc. Sicer jst sem zmeri delu sam, ampak če mi ne bi znesel, bi se sigurno kam obrnu po pomoč.

Ja sem mu povedala, pravi da je vse v redu, da to ni ničesar spremenilo, le da naj zdaj bolj pazim... Trajalo je, da sem mu za to povedala, ker sem stvari dolgo zadrževala v sebi.
Včasih mi pomaga, če si mislim, da bi morda brez teh dogodkov (če se to ne bi zgodilo) naredila res kakšno bedarijo... Ali pa da se ne bi nikoli znala postaviti zase... Ali pa da sploh ne bi spoznala, koliko mi fant sploh pomeni. In bi se posledično razšla... Najbrž je to okrepilo najino zvezo, ampak... mene ubija

Ne morem več videti žalost, jeze, strahu... Jokam, če poslušam žalostno glasbo, če gledam tragičen film, ne maram biti sama, ker vem, da potem preveč razmišljam o svojih problemih... Čez dan včasih stalno jokam, ker imam tako slab občutek glede sebe, zdi se mi, da nonstop zavajam ljudi... Pa jih v bistvu sploh ne.

Ja že, ampak grozno se počutim, če se zavem, kaj vse sem naredila tistim, ki jih imam rada. Vem, da tisto, kar sem v nekem trenutku naredila slabega, ni odraz tega, kar sem v resnici. Ampak edini način, da se znebim slabih misli in neham misliti na to, kaj sem kdaj storila slabega, je pomojem to, da na to pozabim. Utruja me, da ves čas mislim le na to. Težko zaspim, ne morem se učit, menjavam razpoloženje, zgodilo se mi je že, da nisem mogla jesti/piti, v najhujši krizi sem težko dihala, močno me je bolelo v prsih.
Ja vem, dobesedno igram se z življenjem... Rada bi se popravila, ne zase, ampak za druge. Da bom drugim lahko dala več, kot jim lahko v takšnem stanju. Lepo bi bilo, ko vsaj enkrat v življenju ne bi imela toliko skrbi.
Vsi mi pravijo, da dobesedno živim od obremenjevanja. Da ne morem funkcionirati brez sekiranja.
Razmišljala sem že o vsem mogočem, hipnoterapiji, meditaciji, itd. Bila sem pri šolski psihologinji, rekla mi je, da naj čimmanj mislim na slabe dogodke. Ampak enostavno ne morem - niti ko se imam najbolj lepo, me prevevajo misli iz preteklosti.

Bat, zivjo!

Nehaj se ze smiliti sama sebi   in sprejmi pretekle dogodke kot lekcijo na poti  samospoznavanja. Odpusti sebi in drugim, ter zivi dalje. Ves tvoj jok tukaj gor in vsa filozofija in  tolazbe, ki si jih tukaj gor delezna samo podaljsujejo to tvojo agonijo. Spravi se v roke ( morda res s pomocjo kakega terapevta, ce ne zmores sama)  in zazivi zivljenje.
Napisala si, da imas podporo fanta, ki te je sprejel taksno kot si, pa podporo prijateljev... Kaj sploh se hoces? Nehaj s tem mazohizmom.
Ker si pa sedaj  in se bos v procesih se  je zacelo tudi ciscenje tvoje notranjosti. Poglobi se vase in spoznaj orodje s katerim se bos ocistila in osvobodila teh mazohisticnih stanj.  Pravis da jokas - tudi to je eno od ciscenj.  , pa se plesi, slikaj, teci, meditiraj, krici, pejd v hribe .... karkoli kar te bo potegnilo. Samo da se bo tvoje stanje stabiliziralo.

"Vzemi vse kar ti zivljenje ponuja, vse kar te prebuja ... a pazi na korake.. ", kot pojejo Kingstoni v enem komadu.

Srecno, pa pogumno naprej!

Lp, Dharma.

ma daj, let it go...

vsi so že pozabili za to in ni razloga, da se sekiraš.

NISI NIČ KRIVA. saj si samo delala, po svojih TAKRATNIH boljših močeh in sposobnostih. če danes
veš drugače, pa te je samo za pohavlit.

seveda ti bo ratalo. že zato, ker si vse skupaj ozavestila je dober korak k napredku in odrešitvi.
vem, da je težko sedaj to "požret", vendar je resnično dejstvo, da ti stvari, ki jih najtežje
predelaš pustijo najdragocenejše lekcije v življenju.

nekoč se boš temu smejala in kar bo najslajše pa zavedanje, da si ravno zaradi teh
dilem, ki jih doživljaš v tem trenutku, postala veliko boljša in trdna oseba.
Pa ti lahko zaradi lastnih izkušenj zagotovim, da je res tako in da je vseeno to dobro.
preteklosti nikakor ne moremo zbrisati, nesmiselno in izguba energije je to poskušati.
sprejmi jo, in pojdi dalje. zdaj si pametnejša.