Za uvrstitev te teme v ta sklop sem se odločila, ker je povezana tudi z medsebojnomi odnosi in odnosi v nas samih.
Zelo me zanima, če je možno kakšen izjemno slab dogodek, ki ga imamo ves čas v mislih, enostavno pozabiti? Tako...
za ZMERAJ? Da niti ne pomislimo na njega oz. se ga niti ne moremo spomniti? Da nikoli več nanj ne mislimo? Da je vse tako kot je bilo pred njem?
Če kdo ve za kakšno metodo ali če ima kdo kakšno izkušnjo s tem...potem krvavo prosim za odgovor...
Lp in hvala.

Znanstveniki sicer razmišljajo v tej smeri: http://24ur.com/naslovnica/servisi/vizita/20070704_3101207.php  (to sem enkrat dala v nek topic), ampak jaz imam precej pomislekov o takšni metodi. Možnost brisanja spomina bi po moje omogočila neverjetne manipulacije.

Vse, kar se je zgodilo, ostane zapisano v človeku in deluje skozi nas na takšen ali drugačen način. Ne verjamem, da je resnično pozabljanje možno (razen tablete, o kateri razmišljajo znanstveniki), možna je samo potlačitev dogodka. Potlačitev gre v nasprotno smer od ozaveščanja oziroma osvobajanja. Dogodek lahko predelaš in se osvobodiš njegove teže samo s soočanjem - s tem, da prepoznaš, ozavestiš in izraziš čustva, ki te vežejo nanj. Če se nekaj nenehno vriva v naše misli, je to ponavadi izraz potlačenih čustev.

Človek ponavadi zelo slabe dogodke težko sprejme, oziroma lahko se zgodi, da ostane odrezan od svojih čustev, ki so ga takrat preplavljala. S tem izgubi stik z delom svoje osebnosti. To je obrambni mehanizem, psihična zaščita, ki pa na daljši rok postane obremenjujoča in terja
razrešitev. Mislim, da s trudom po pozabljanju tega ne moreš razrešiti. Razviti je treba  pot do tistega dela sebe, ki je ostal ujet v dogodku. To ni trenutek, ampak je ponavadi pot, ki traja kar nekaj časa.

Uporabna metoda je sprejemanje. Sprejemanje samega sebe in tega, kar se je zgodilo. Ne v smislu tega, da bi bilo to neproblematično (ne vem, o kakšnem dogodku konkretno sprašuješ), ampak v smislu  enakovrednega sprejemanja vseh dogodkov v celovito zgodbo svoje preteklosti.

Quote:


O Bat

Zdej, jst sem samo en bk in se na radiranje ne spoznam glih, sem pa slišal, da je lobotomija taprav naslov za take probleme, kt jih imaš ti. Metoda je mal radikalična, baje pa učinkovita fest.

Je še ena metoda. Lepo se zapreš v časovni stroj, se vrneš v preteklost in preprečiš, da bi se ta dogodek zgodil. A če se zajebavam? Ja se. Že od stavka "je še ena metoda" naprej.

Drgač je en fajn slogan: Posle jebanja nema kajanja.

Pa še en: Kamr ti, ke tud tvoja senca.

butl

Quote:


Ja, to je pa nekej čist druzga, Bat.

To se pa da.

Zdej bi ti vprašala, kako pa, a ne.

In jst bi ti odgovoru, da odvisn od tega, kaj želiš predelat.

Tko da, če bi rada kej blj konkretnega, morš bit tud ti blj konkretna.

butl

Quote:


Jebemti!   Pa ti uživaš v mučenju sebe.
Lej, zavestno sigurno veš, da je po toči zvoniti prepozno. Kar je blo, je blo. Mirno si lahko odpustiš svoje morebitne napake iz preteklosti. In si daš namero, kako delovati v naprej. To verjetno veš. Ampak tebi stvari hodijo po glavi in te ne pustijo... Podzavestni um te zajebava. Moraš se ga naučit mal kontrolirat. Probi kakšno meditacijo, recimo dobr bi bla vipasana, kjer samo opazuješ, kaj se v teb dogaja. Da začutiš "zavest priče", da začutiš, da ti nisi tvoj um, čustva, vzgibi itd. Pol boš lažje kontrolirala vse to... Zdi pa se mi, da bi ti rada po ta lažji poti. Da bi ti en to na hitr zbrisou, a? Po moje je ni. Razen mogoče tist kar je gor omenu en_bk  

Lej, pozabit po moje na noben način ne moreš. Tud če uporabiš kakšno metodo a la hipnoza ipd. bo energija vse tvoje preteklosti še vedno živela nekje v tvoji podzavesti in te slej ko prej spet začela zajebavat. Mislim da je tvoja lekcija točno v tem, da se soočiš s tem na zavestni ravni. Oziroma itak sploh ni problem v teh dogodkih, ker ni ga človeka, ki v življenju ne bi naredil kakšnih bedarij, ampak v tvojih občutkih krivde. To je bistvo tvojga problema, ne pretekli dogodki. Kot je rekel Yogananda - there's no sinner without future and there's no saint without past. To je pač način rasti na tem planetu za vsa bitja - rastemo in učimo se skozi napake. Tko je in tuki nimaš kej. Tvoja lekcija je, da to dojameš in sprejmeš na zavestni ravni. Po moje bi bla najboljša stvar, če te to res tolk muči, kakšna dobra psihoterapija.
Sicer pa je baje dobra tehnika za zavestno delat s preteklimi dogodki tud rekapitulacija. Sam je nisem delu, tko da se boš mogla še mal po forumu pozanimat, kako se jo dela.

LP!

meni to ni brisanje iz spomina...  

veliko dela
veliko dela..    spominjanja, podoživljanja, energija, blablajhgdzugdweu.....

zbiranje tega kar smo raztrosili, razpršili naokoli....   pozabili, pustili...
zbiranje sebe, dajanje spet nazaj na en kup..  na/v sebe....
energija..

recimo...

lp

Sicer sem o tem približno že napisala v neki drugi temi, ampak da na hitro povzamem:
Do lanskih dogodkov se nikoli, ampak res nikoli nisem znala postaviti zase - predvsem zato, ker nikogar nisem želela prizadeti - ne ljubljenih oseb ne popolnih tujcev. Če sem jih, pa sem se grozno zasekirala, nisem mogla spati, itd. (ves čas sem mislila na to). Mislim, da imam to deloma tudi od vzgoje - starša sta mi vedno dajala razloge za sekiranje, če sem storila kaj narobe (posledično ugotavljam, da imam nekatere čudne podzavestne navade, kadar nočem, da se spet kregamo.) Nenavadno veliko razmišljam o tem, kaj si o meni mislijo drugi, kaj bi lahko storila, da jih ne bi spravila v zadrego, ipd.
Lansko leto sem se začela z nekom dobivati (še vedno sva par ) in v tistem obdobju so 3 fantje šli z mano malce predaleč - čeprav so vedeli, da sem v zvezi, so me želeli "speljat" stran. Naj povem, da se z nobenim od njih nisem spustila v kakšno avanturco, ampak njihovi poskusi so bili tako daleč, da bi lahko povzročili tazaresno varanje. In ker se nisem znala postavit zase, se odločit, da bom temu naredila konec (bala sem se, da bi koga prizadela-->vem, butasto), je do vsega tega sploh prišlo. Če bi znala takoj vse skenslat, če bi imela dovolj moči, bi vse to lahko preprečila. K sreči sem se naposled naučila postaviti zase in danes nimam z nikomer več problemov, ker vem, kaj moram v kakšni situaciji storiti. Fantu in prijateljicam sem za to povedala, pravijo da se naj ne sekiram - da kar je bilo je pač preteklost, itd. Ampak mene še vedno muči občutek krivde. Včasih norim od želje, da bi bila najina zveza popolna, brez tistih zapletov, življenje brez prizadejanja drugih, brez bolečine... Stvar je v tem, da sem vedno pripravljena odpustiti ljudem okrog mene, sebi pa skoraj nikoli.

Pardon...tole ni bila obnova posta, ampak kar cela "novela"
Na, pa se že spet sekiram

A mogoče kdo ve kaj več o tej rekapitulaciji? Ne vem, ampak osebno bi raje slabe dogodke pozabila kot jih podoživela .
Kakorkoli... Kdo pa to sploh izvaja? Prebrala sem nekaj iz tistega linka, ampak a se res dela ta seznam oseb pa to?

Lp vsem