titud wrote on 24.02.2007 at 11:29:04:ixtlan wrote on 23.02.2007 at 16:24:10:ke pa, to sploh ni to, daleč od tega... nobenega upora sploh. le kje si ga našel?
Valjda da gre najprej za upor, upor proti samopmilovanju, ki izhaja občutja abusurdne situcije, da si obtožen kridve za nekaj, kar veš, da nisi zagrešu, da si skratka obsojen po krivem. Menatlni zasuk v stavku stavka, ki ga opisuješ, je orodje (orožje) tega upora, po katerem se v bistvu ne navzven ne spremeni nič, obrne se le percepcija doganajnja: sizifov upor ni usmerjen proti kršenju nesmiselne sankcije zlobnih bogov, ki so mu za večno naložili valit skalo na način, da bi se skušal izognit valjneju skale, ampak da vali skalo njihovi zlobi navkljub, iz kljubovanja zlobnim bogvom, ravno s tem svoje sicer nesemisleno/patetično početje tudi osmisli ...
Nič od tega, sorry. Nisi se vživel ali pa jaz nisem dobro zapisal. Verjetno kombinacija obojega.
Se mi pa rahlo dozdeva, da si se mojih besed lotil zgolj mentalno. Brez vizualizacije in pripadajočih čustev. Če si slednje vpeljal, potem si doživel po svoje, na čisto drugačen način.
Če se ti vrtiš v krogu, kot navajaš v prejšnjem postu, si se zaciklal v intelektu. V tem primeru tud ne boš mogel pokukat čez rob intelekta.
Dodal bi še to, da se samopomilovanju ne upiram, kot tudi marsikdo drug ne. Že sam po seb je to kislo-sladek občutek. Nekateri so celo zasvojeni s samopomilovanjem.
Seveda se ga pa poleg tega da še lepo transcendirat (imho najlažje od vseh občutkov), kar sem tudi opisal.
Še nekaj. Upor bi samopomilovanje pretvoril v jezo/trmoglavost. V to bi se potem ujelo še več energije, eventuelno nesmiselno zapravljene.
Home
Pages: 
