"Upravičena" diskriminacijaPrepoved neposredne diskriminacije je absolutna in ne dovoljuje nikakršnih izjem Socialna škodljivost romske rodbine Strojan je v zadnjih dneh v medijih in spletnih klepetalnicah dobila mitske razsežnosti. Kar povprek se Strojanovim očita tudi tisto, za kar so bili pred davnimi leti sodno oproščeni (glede treh hujših obtožb še preverjamo pri uradnih virih). A kdo bi bil na to pozoren, saj se tudi ne govori več o Strojanovih - mami Jelki, Mihu, Mirku, Ivici, Adrianu, Zdenku, Igorčku, Jasni, Violeti, Danieli, Jelki, 14-letni Samanti in še osmih otrocih -, ampak o "ciganih" na splošno, o nekom, ki ima "preveč otrok" in dobiva "mastno socialno pomoč". Preštevanje denarja v romskih žepih in popis vseh "ciganskih grehov" sta zastrla pravne vidike preselitve Strojanovih v zbirni center za razseljene osebe v Postojni. Pravno ogledalo dogodkov pa kaže trdo in grobo grimaso diskriminacije in kršitve temeljnih človekovih pravic.
"Sporazumni" dogovor
Bistveno vprašanje se glasi: je bila selitev res prostovoljna in je privolitev izražala svobodno voljo Romov? Minister za šolstvo in šport Milan Zver, ki je tudi predsednik vladne komisije za zaščito romske etnične skupnosti, je v pismu komisarju Sveta Evrope za človekove pravice Thomasu Hammabergu zapisal: "Do preselitve družine je prišlo sporazumno, saj so njeni člani sami izrazili pripravljenost zapustiti območje." Toda v preselitev so privolili pod grožnjo petstotih protestnikov, ki so med zborovanjem pred hišo Strojanovih zažgali dva kresa in mahali z motorno žago.
Obligacijski zakonik v 45. členu določa, da "če je pogodbena stranka ali kdo tretji z nedopustno grožnjo povzročil pri drugi stranki utemeljen strah, tako da je ta zaradi tega sklenila pogodbo, lahko druga stranka zahteva razveljavitev pogodbe". Poleg tega je glava družine Mirko Strojan rešitev, ki jo je predlagal notranji minister, razumel kot ultimat: če ne boste šli, vas policija ne bo mogla zaščititi. Z rešitvijo na kraju samem se ni strinjal niti tokratni pooblaščenec predsednika Zveze Romov Slovenije Bojan Tudija. "Ko je Mate sklical predstavnike Ambrušanov in Romov ter povedal svoje, so mu predstavniki krajevne skupnosti čestitali za predlagano rešitev," je povedal o sestanku v soboto, 30. oktobra. "Jaz sem ga pa vprašal, ali se zaveda posledic takega ukrepa. Na to ni želel odgovarjati in je zahteval takojšnji ogled hiše Strojanovih."
"Miren" protest
Civilno pravo obstoj grožnje sankcionira z izpodbojnostjo. Tukaj smo v zadregi. Kajti če groženj s smrtjo in drugega ravnanja, ki bi ga lahko pojmovali kot nasilno, ni bilo, zakaj je bila družina Strojanovih naglo preseljena? Če pa je notranji minister presodil, da je položaj kritičen in je treba "preprečiti najhujše", zakaj nobeden od Ambrušanov in drugih udeležencev zbora ni bil kaznovan? Zakaj policija v minulih dneh ni podala kazenskih ovadb zoper ljudi, katerih obrazi so znani, saj so shod od začetka do konca dokumentirali fotografi in snemalci? Zakaj ni obdolžilnih predlogov zoper protestnike, ki so ministra Dragutina Mateja v sobotnem mraku obmetavali z drobnimi predmeti? Zakon o javnih zbiranjih (ZJZ) je glede takšnih primerov jasen, kot je bilo jasno nebo nad Ambrusom, ko so se vaščani napotili k Strojanovim: "Prepovedano je organizirati shode oziroma prireditve z namenom, da bi se na njih izvrševala kazniva dejanja oziroma pozivalo k izvrševanju kaznivih dejanj, ali z namenom povzročanja nasilja, motenja javnega reda oziroma oviranja javnega prometa."
Zver je v pismu komisarju Sveta Evrope poudaril, da Slovenija pripravlja zakon o romski skupnosti, v katerem je posebej poudarjeno ustrezno izobraževanje Romov. A zakon bo po vsej verjetnosti ostal le črka na papirju, kajti med protestniki, kot pričajo Romi, je bila tudi šolska učiteljica mlajših Strojanovih, ki so jo v množici takoj prepoznali. Predstavniki krajevne skupnosti ponavljajo, da se ne borijo proti Romom kot narodu. "Oditi so morali, ker so gojili, zganjali in prikrivali kriminal," je v pismu, naslovljenem na Mladino, zapisala anonimna Ambrušanka. Vendar so bile s selitvijo kršene temeljne svoboščine osmih otrok, ki bi morali v skladu z ustavo uživati posebno varstvo in skrb države. Drugi člen Konvencije OZN o otrokovih pravicah pravi: "Države pogodbenice bodo s sprejetjem vseh ustreznih ukrepov zagotovile varstvo otroka pred vsemi oblikami razlikovanja ali kaznovanja zaradi položaja, delovanja, izraženih mnenj ali prepričanj njegovih staršev, zakonitih skrbnikov ali družinskih članov."
Quote:Zakon o javnih zbiranjih pravi: "prepovedano je organizirati shode oziroma prireditve z namenom, da bi se na njih izvrševala kazniva dejanja oziroma pozivalo k izvrševanju kaznivih dejanj, ali z namenom povzročanja nasilja, motenja javnega reda oziroma oviranja javnega prometa."
"Korektno" ravnanje vlade
Za kaznivo dejanje posameznika naj bi bil v pravni državi odgovoren posameznik. Kolektivna krivda, ki se je zrušila na Strojanove, pa diši po srednjeveških časih "plemenskega reševanja težav". Prizadeti pa bojo (kot vedno) predvsem ženske (med njimi ena nosečnica) in otroci. In čeprav Ambrušani trdijo, da so v zaselku ob Ambrusu stanovali tudi Neromi - je res, da so se v Postojno preselili le pripadniki te etnične skupnosti, ne glede na svojo starost, spol in nedokazano krivdo.
Ali torej lahko sam akt preselitve enačimo z diskriminacijo? Zakon o uresničevanju enakega obravnavanja (ZUNEO) državnim organom kot zasebnikom zapoveduje dolžnost enakega obravnavanja oseb na vseh področjih družbenega življenja, skupaj z zagotavljanjem osebne varnosti in pravico do svobodne izbire prebivališča, in sicer ne glede na raso, narodnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino. ZUNEO opredeljuje tudi pojem neposredne diskriminacije zaradi posamezne osebne okoliščine (v konkretnem primeru zaradi rase ali narodnosti): ko je "oseba zaradi te osebne okoliščine bila, je ali bi lahko bila v enakih ali podobnih situacijah obravnavana manj ugodno kot druga oseba".
Kako ugotovimo, da je bila skupina Romov žrtev diskriminacije in da je bila obravnavana manj ugodno? "Z zamenjavo žrtvine osebne okoliščine romske narodnosti z osebno okoliščino slovenske narodnosti," je pojasnila Neža Kogovšek, ki je na univerzi Notre Dame v Združenih državah Amerike magistrirala iz mednarodnega prava človekovih pravic.
Ali se je kdo spomnil preseliti na primer razvpito družino Kamenik, ko so se njeni člani (mati, sinova in družinski prijatelji) znašli pred sodiščem zaradi nedovoljene proizvodnje in prometa z mamili? "Če bi v Ambrusu ali drugem kraju obstajala razširjena družina slovenske narodnosti, s katero bi bili njeni sokrajani v sporu in od katere bi v enakih ali podobnih okoliščinah (revščina, splošna socialna izključenost, prisotnost deviantnega obnašanja, prekrški, sosedska nesoglasja, domnevna kazniva dejanja, ekološki razlogi) zahtevali, da zapusti nepremičnino, ki jo ima v lasti, in ji v nasprotnem primeru grozili z različnimi ukrepi, si težko predstavljamo, da bi predstavniki oblasti predlagali ukrep preselitve," je poudarila Kogovškova.
Bi osovraženo slovensko družino preselili v nekdanji zbirni center za razseljene osebe, v nevzdržne bivanjske razmere, na katere je Visoki komisariat Združenih narodov za begunce opozarjal že v 90. letih? Bi "konfliktni" slovenski družini z osmimi otroki policija odrekla pravico do zaščite osebne varnosti, ki jim jo zagotavlja 14. člen slovenske ustave? Kogovškova opozarja, da so razlogi za diskriminatorno ravnanje, kot so specifičnost situacije in okoljevarstveni razlogi, brezpredmetni: "Prepoved neposredne diskriminacije je namreč absolutna in ne dovoljuje nikakršnih izjem." Pravni strokovnjak Silvo Devetak pa je opomnil, da takšnega primera preselitve Romov, ki bi jo podprla in izpeljala vlada, na evropski celini v zadnjih letih ne pomnijo: "Znani so primeri na Češkem in v Romuniji, toda to so bile pobude lokalnih oblasti, ki jih je vlada kmalu ukrotila."
"Pametovanje"
Milan Zver je varuhu človekovih pravic očital, da je "lahko biti načelen, lahko je svoje trditve in zgodbe vleči iz nekih visokih standardov, norm, teorij …, ampak dano situacijo je bilo treba rešiti". "Pametnjakoviči" je rekel vsem tistim, ki so si drznili podvomiti o samorefleksiji vlade. Toda pregovor pravi, da gre še osel samo enkrat na led. A to je oslovsko: pameten človek pravi - danes sem na ledu padel, jutri bom na njem plesal. Milan Zver romsko problematiko in odločne želje po reševanju romskega vprašanja, ki jih izražajo sosedje Romov, pozna iz prve roke. Minister za šolstvo je lani reševal izredne razmere v OŠ Bršljin, kjer so aktivisti krajevne skupnosti Bučna vas zahtevali enakomerno porazdelitev romskih otrok po drugih šolah, ker naj bi ti ogrožali varnost neromskih otrok. Takrat je po mnenju 33 doktorjev znanosti, ki so opozorili na spornost modela ločenega šolanja, kakršnega je Zver uvedel v Bršljinu, vlada na ledu padla prvič. Glede na to, da je vlada na čelo vladne komisije za zaščito romske etnične skupnosti postavila človeka, ki je to romsko skupnost segregiral v osnovni šoli, se očitno iz bršljinske zgodbe ni veliko naučila.
Home
Pages: 
