Alojz in Sandib wrote on 25.10.2008 at 20:00:35:Quote:Predvsem pa je strah pred izgubo. V nekaj verjamejo in se tega držijo. To je ta tradicionalnost. Življenje iz spomina, izkušenj, naslanjanje na preteklost, se iz nje učijo in upajo na boljšo prihodnost. Ne doumejo, da je znanje končno, ti sam nisi.
Lp,Igor
Igor Naše upanje je nujni del našega življenja.Upanje je osnova
naših duš,ki v naših telesih upajo na naše ponovno samospoznanje. To šele ustvari harmonijo duše in telesa. V vsakem civilizacijskem valu po civilizacijskem padcu je upanje v bistvu osnova naše religioznosti. Religija ni samo verska je tudi ateistična pot.Z religijo ni nič narobe narobe je z vesoljnimi cerkvami,ki izkorišajo našo religioznost-do trenutka ko nastopi naše ponovno samospoznanje v vsakokratnem 28ooo letnem civilizacijskem valu.
Verjetno si želel to povedati.
Hotel sem povedati, da pusti prihodnost in osebno zgodovino. Upanje je želja po boljši prihodnosti. Kaj pa sedanjost? V sedanjosti upaš na prihodnost, vendar živiš zdaj. Živiš v sedanjosti, z upanjem pa nekje v prihodnosti. To pomeni, da si realno tu sedaj, ampak s tem nisi zadovoljen, zato upaš. Resnica je, da si ti sedaj tu, pač v neki življenski situaciji in se tega zaveš. Če upaš, na nekaj si sanjač. Bežiš od stvarnosti. To povzroča tudi stres. Si tukaj, a rad bi bil nekje drugje. Upanje zame pomeni bežanje od resnice.
Najbolj religiozen um je um v sedanjosti. Religioznost ni nekaj imaginarnega, neke sanje o lepši prihodnosti, ampak spoznanje resnice. Resnico pa nekdo lahko imenujejo realnost ali stvarnost. Zato pravim, da resnica ni ne neskončna ne absolutna, ampak živa-gibka neomejena s časom in prostorom. Onkraj znanja, znanosti.
Lp,Igor
Home
Pages: 
