Bo tukile tut v redu, ane ...
... ker ne vem, kam naj tale Jančarjev članek iz SP prilepim, novga topika pa ne bi odpirala ...
Če se vam ga premika, ga pa dajte.
ARS
Volivci imajo vedno pravKer me motni tajkunski posli županskih kandidatov, pa tudi njihove objokane ljubice in razumevajoče žene, neprijavljena stanovanja in službene kartice ne zanimajo preveč, sem minule lokalne volitve spremljal bolj z enim očesom in ušesom. Kljub temu pa ni bilo mogoče spregledati in preslišati stavka, ki se je nenehno ponavljal: volivci imajo vedno prav.
Ali imajo res?
Glas ljudstva je v Atenah, zibelki demokracije, obsodil na smrt svojega najpametnejšega meščana, Sokrata, zaradi brezboštva in zato, ker je po njihovem mnenju kvaril mladino. Pozneje je Aristotel iz strahu pred volivci, ki imajo zmeraj prav, raje sam odšel iz mesta. »Da se ne bi še enkrat pregrešili nad filozofijo,« je rekel ob svojem odhodu.
Če bi bilo res, da imajo volivci vedno prav, bi imeli prav nemški volivci, ki so leta 1933 množično volili za NSDAP in na kanclerski položaj spravili Adolfa Hitlerja. Pozneje so mnogi njegovi volivci zatrjevali, da so ga izvolili zaradi nesposobnosti meščanskih strank in njihovega neskončnega prepiranja. Če se prav spomnim starih črno-belih filmov, je bil zmagovalec volitev celo oblečen v frak, ko je olikano sprejel svoj položaj. Ko bi imeli volivci vedno prav, bi imel prav tudi Slobodan Milošević, ki je gladko zmagoval na volitvah v Srbiji in mu je dolga leta pela slavo množica novinarjev, kar lepa skupina intelektualcev, poslovnežev, športnikov in pevcev narodnozabavne glasbe.
Če se volivci nikoli ne motijo, potem se ne motijo niti na avstrijskem Koroškem, kjer redno zmaguje veleposestnik Jörg Haider, ki je s svojo kritiko strankarske neučinkovitosti v nekem trenutku s pomočjo visokonakladnih rumenih časopisov začel resno naskakovati položaj zveznega kanclerja. Haider nikakor ni popularen in zmeraj znova izvoljen samo zato, ker noče dovoliti slovenskih dvojezičnih napisov, pač pa zato, ker obljublja prosperiteto, ker so okrog njega mladi podjetniki, ker je zgradil nogometni stadion in ker si s pomočjo medijskih podpornikov in modnih svetovalcev sproti izgrajuje svoj imidž. Če je treba, je v menedžerski obleki, v športnih copatah ali noši koroškega rodoljuba, zmeraj znova so okrog njega nasmejani obrazi športnikov, zmagovalk lepotnih tekmovanj in pevcev zabavne glasbe. In Haider trosi naokrog ksenofobna in druga desničarska gesla, kolikor je potrebno, da pridobiva ostarele nacije in koroške slovenofobe, sicer pa govori o socialni in stanovanjski politiki, o penzijah, najraje od vsega pa o športnih uspehih in »političnih floskulah« etabliranih strank. Temu pojavu pravimo populizem.
Močno se mi zdi, da je to novi politični trend, ki si utira pot tudi pri nas. Berlusconiju, bratoma Kaczynski na Poljskem, pa tudi celi vrsti politikov in malih lokalnih vladarjev v Vzhodni Evropi, zlasti Rusiji, je uspelo z zvarkom populističnih gesel o učinkovitosti ter bogato podprto volilno kampanjo zasesti oblast s kar lepimi volilnimi rezultati. Čeprav populizem običajno pripisujemo skrajni desnici, je kar dobro udomačen tudi med novimi ruskimi bogataši, ki se imajo za levičarje in se radi udeležujejo državnih proslav, na katerih Putinova vladavina še zmeraj slavi sovjetske čase. V Moskvi ni nič nenavadnega, da privatizacijski tajkuni, kakor letos, na razstavi svetovnega luksuza kupujejo nepojmljivo drage izdelke zahodnega sveta, in se od tam odpravijo na proslavo oktobrske revolucije. Ruski tajkuni, v glavnem politični privrženci Putinove »levice«, z velikim veseljem razkazujejo svoje bogastvo, avtomobile, krzno, potovanja in poroke za stotine udeležencev z nastopi največjih zvezd ruske estrade. Svež vic iz Moskve je tale: pogovarjata se dva tajkuna, prvi vpraša drugega, koliko ga je stala kravata, ki jo ima na sebi? Drugi reče, da sto dolarjev. Bedak, reče prvi, v trgovini čez cesto bi jo lahko dobil za dvesto.
Docent FDV, ki je za neki časnik ugotovil, da zadnje volitve pomenijo v Ljubljani preboj levice, se od profesionalnega sramu ni ugreznil pet klafter v zemljo, kakor bi se moral, ampak je nadaljeval. Dokaz za to, je rekel, je dejstvo, da se ima novi župan sam za levičarja. Gospod docent se lahko ima po tej logiki za ptiča. Da bi mu verjeli, pa bi moral še leteti, ne samo govoriti neumnosti o ubogi levici, za katero po dolgih letih spet čutim simpatije. Toda da ne bo pomote. Volivci v Ljubljani so imeli prav, ker so zamenjali povsem neučinkovito oblast. Seveda z upanjem, da bo menedžersko-estradna skupina, ki je oblast prevzela, postorila vse, kar ni bilo storjeno ves čas po osamosvojitvi, pa bi moralo biti. Še bolj s prepričanjem, da se ta skupina idealno prekriva s stvarmi, ki polnijo življenje večine današnjih volivcev: trgovski centri, športni stadioni in oglušujoč trušč, ki mu pravijo glasba. Pripadam Aristotelovemu manjšinskemu svetu, ki ga te reči prav nič ne fascinirajo, pravzaprav se pred njimi raje umaknem. In če je bil moj županski izbranec bančnik in če bi bil tudi zelo zadovoljen s svetovljanskim in sposobnim založnikom, je to moja stvar, sem pač v manjšini. V demokraciji zmaga večina in baje imajo volivci zmeraj prav. Tudi če gladko prezrejo motne posle svojega najljubšega županskega kandidata. Za populistično smer, v katero se očitno razvija slovenska demokracija, pač ni značilno, da bi se ljudje spraševali, kakšno legitimacijo ima kdo za upravljanje z ogromnim mestnim proračunom, investicijami, posojili, zaposlovanji, nepremičninskimi posli, koncesijami? Mogoče to zanima medije? Težko verjamem. Ko so prišle na dan za takrat še samo enega od kandidatov neprijetne ugotovitve mednarodne revizijske hiše, je bilo pričakovati, da bo to postala predvolilna tema. Zakaj se to ni zgodilo, ne vem. Naj odgovori na to oni gospod docent, ki misli, da je značilno za evropsko levico to, da jim revizijske hiše pregledujejo njihove nenavadne milijardne transakcije.
/naprej spodaj/
Home
Pages: 
