Quote:Ali se otrok v najzgodnejšem otroštvu lahko spominja kakšne travme iz prejšnjega življenja? Vprašanje izvira iz pozornega opazovanja mojega sina.
Kaj menite?
E
Tukaj bom pisal ker menim, da ste zreli za take pogovore(sveto upam da se ne motim, ker če se bom izpadel totalen debil)
Jaz se spomin samo ene zadeve oz. bolje rečeno sem se. Danes je stvar drugačna, ker čutim in se zavedam, da je prej nekaj bilo a nimam nobenih zavestnih spominov.
Vse skupaj se je začelo leta 2003 ko sem nekega večera doživel "flash" in misel, ki me je stresla je bila "zakaj umremo" in vse kar je s tem povezano(ne bom na široko pisal, ker nimam 10 dni časa za vse). No, ker sem živel normalno življenje, je bil to zame zelo hud šok, če ne prehud. Normalno je sledil napad tesnobe in od šoka nisem mogel trezno razmišljati. Obisk pri psihiatru mi žal ni pomagal (kar sem ugotovil po 2. letih.) zato sem se sam lotil zadevo rešiti. Naletel sem na regresijo do katere sem imel recimo temu zategnjeno mnenje, ker se mi duhoven svet ni zdel realen. No prav tam so se mi odprle oči ze te stvari in ko sem skozi čas, ki je vmes pretekal delal na tem sem ugotovil veliko stvari. Tolk nakratko kako sem to tega sploh prišel.
Kar se tiče mene kot otroka, sem že takrat jokal in spraševal starše, zakaj moramo umreti(star sem bil 3 leta in nikoli nisem bil izpostavljen smrti ali da bi kdo v bližini umrl) v bistvu sploh izraza za smrt nisem poznal ampak sem spraševal zakaj nismo večno tukaj. Ko me je mama spraševala kje tukaj ji nisem znal povedati. Starši so se takrat kar malo bali kaj je z mano vendar sem kar naenkrat nehal s tem. Je pa ena stvar, ki je verjetno ostala iz prejšnjega življenja nikoli ampak res nikoli nisem prenesel samote, še danes jo ne. Delni odgovor nato sem videl na regresiji.
Tako, da upam Eva, da boš lažje razumela obnašanje svojega otroka in da se ne ustrašiš če kaj "čudnega" izjavi.
Vsekako pa priporočam kako knjigo na to temo.
lp