Ali se otrok v najzgodnejšem otroštvu lahko spominja kakšne travme iz prejšnjega življenja?  Vprašanje izvira iz pozornega opazovanja mojega sina.

Kaj menite?

E

Nikoli še nisem toliko razmišljala o tem kot zdaj.

aha še nekaj morda o rojevanju.. Bral sem zanimivo kjigo na to temo imenovano "Devet Stopnic - Zgodba o rojstvu in vnovičnem rojstvu". Avtorja sta ila dva francoska zakonca, katerih imen se trenutno ne spomnim. Knjiga pa govori o njunih izkušnjah, ki sta jih imela z "dušo", ki se je 9 mesecev utelešala in ju ob tem povabila na to dolgo pot preivajanja na fizičen svet. Vse to sta doživela s pomočjo t.i. astralne projekcije..

Veliko knjig je bilo napisanih na temo, kaj se zgodi ko "umremo" v tem fizičnem svetu.. zelo zelo malo pa kako se rojevamo.. in po teh pričevanih je reojevanje oz. inkarniranje v fizično/gosto energijo za dušo v "tistem" svetu enako kot mi doživljamo smrt v tem. Pravtako imamo "gori" mnogo prijateljev in vodnikov, kjer živimo duhovno življenje etc.. in to da moramo zapustiti svoje najbližje tam "gori" je ravno tako hudo kot tu spodaj, če ne še bolj. Zato mnogo duš doživlja rojstvo v fizični svet kot šok, mnogi jokajo cele dneve, imajo probleme z vsem tem, počutijo se utesnjeni zaradi svojega fizičnega telesa.. mnogi ki imajo težak porod (recimo jaz) naj se sploh ne bi želeli vrnit v fizični svet, nekateri celo ne preživijo poroda, ker si je duša v tistem trenutku preveč zadala za to življenje in ne zdrži in še mnogo je razlogov..

Ampak otrok se rodi določenim staršem z razlogom, sam si jih je zbral, da se bo v tem okolju nekaj naučil, ali pa da bo nekaj naučil starše oz. svoje bližnje.. ali oboje. Definitivno priporočam Vsem bodočim staršem in tudi ostalim, da si preberejo zgoraj omenjeno knjigo, ker bodo potem lahko mnogo bolje poskrbeli za "prihod" svojega otroka in spoznali mnogo stvari..

lp,saš

Quote:



Tukaj bom pisal ker menim, da ste zreli za take pogovore(sveto upam da se ne motim, ker če se bom izpadel totalen debil)

Jaz se spomin samo ene zadeve oz. bolje rečeno sem se. Danes je stvar drugačna, ker čutim in se zavedam, da je prej nekaj bilo a nimam nobenih zavestnih spominov.

Vse skupaj se je začelo leta 2003 ko sem nekega večera doživel "flash" in misel, ki me je stresla je bila "zakaj umremo" in vse kar je s tem povezano(ne bom na široko pisal, ker nimam 10 dni časa za vse). No, ker sem živel normalno življenje, je bil to zame zelo hud šok, če ne prehud. Normalno je sledil napad tesnobe in od šoka nisem mogel trezno razmišljati. Obisk pri psihiatru mi žal ni pomagal (kar sem ugotovil po 2. letih.) zato sem se sam lotil zadevo rešiti. Naletel sem na regresijo do katere sem imel recimo temu zategnjeno mnenje, ker se mi duhoven svet ni zdel realen. No prav tam so se mi odprle oči ze te stvari in ko sem skozi čas, ki je vmes pretekal delal na tem sem ugotovil veliko stvari. Tolk nakratko kako sem to tega sploh prišel.

Kar se tiče mene kot otroka, sem že takrat jokal in spraševal starše, zakaj moramo umreti(star sem bil 3 leta in nikoli nisem bil izpostavljen smrti ali da bi kdo v bližini umrl) v bistvu sploh izraza za smrt nisem poznal ampak sem spraševal zakaj nismo večno tukaj. Ko me je mama spraševala kje tukaj ji nisem znal povedati. Starši so se takrat kar malo bali kaj je z mano vendar sem kar naenkrat nehal s tem. Je pa ena stvar, ki je verjetno ostala iz prejšnjega življenja nikoli ampak res nikoli nisem prenesel samote, še danes jo ne. Delni odgovor nato sem videl na regresiji.


Tako, da upam Eva, da boš lažje razumela obnašanje svojega otroka in da se ne ustrašiš če kaj "čudnega" izjavi.  
Vsekako pa priporočam kako knjigo na to temo.

lp

the_s wrote on 21.07.2006 at 22:27:21:


kaj bi potem rekel na to, da včasih država preko centra za socialno delo poseže vmes, odvzame otroka staršem in ga dodeli v rejo, ne glede na to da se starši s tem ukrepom ne strinjajo  

vida wrote on 05.09.2006 at 15:20:46:


Zanimivo vprašanje. Jaz nisem veren ampak bi rekel"čudna so pota gospodova" al kako je že un rek.
Jaz osebno poznam človeka, katerega bi sigurno bilo treba vzeti staršem, ko je bil majhen, ker tisto so bile muke. Ampak moram reči, da je on sedaj ko je sam starš odličen oče katerega bi si lahko samo želeli. Vprašanje pa je kakšen oče bi bil, če bi ga vzeli v rejo.

Quote:


Pravijo, da se otrok v prvih letih spominja prejšnjega življenja, morda ne vsi, nekateri pa sigurno. Potem ti spomini počasi zbledijo, še posebno, ker večina staršev smatra besede otrok glede takih vtisov za domišljijo. Tako da je čisto možno, da se tvoj sin spominja kakšne travme iz prejšnjega življenja.