s posveta pri predsedniku, kjer Tinči  lepo povrta po starih ranah in genialno pogleda naprej

T. Hribar: Svetovni etos, evropska civilna religija in verstva na Slovenskem

Niti pred sto niti pred petdesetimi leti ne bi moglo priti do pogovora, kakršen je pričujoči pogovor o prihodnosti Slovenije, pogovor, ki vključuje tudi razpravo "o vlogi, ki jo imajo verske skupnosti pri obravnavanju vrednostnih vprašanj v modernih demokratičnih evropskih družbah" (glej opomba 1: 1 Tako se glasi ena od formulacij vabila predsednika Republike Slovenije, z dne 29. nov., na deseti pogovor o prihodnosti Slovenije, 14. dec. 2005.) . Kar iz nekaj razlogov ne.

Najprej zaradi dejstva, da niti pred sto niti pred petdesetimi leti Slovenija še ni bila samostojna država. Nato zaradi dejstva, da slovenska družba pred sto, še manj pa pred petdesetimi leti ni bila demokratična družba v sodobnem pomenu. Končno zaradi dejstva, da so se verske skupnosti različnih religij, celo različnih krščanskih konfesij šele ob koncu 20. stoletja odločile za resen medsebojni dialog. Prej kakor med njimi samimi je v Evropi sicer že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja prišlo do dialoga med teisti in ateisti, konkretno, med krščanskimi teologi in marksističnimi ideologi. A tudi ta dialog je kmalu (ob napadu Sovjetske zveze na Češkoslovaško) zamrl in potem v osemdesetih letih le deloma oživel (in životaril do padca berlinskega zidu). So pa bili na Slovenskem v dialog pritegnjeni oz. bili v nekaterih primerih njegovi pobudniki tudi kulturniki, ki niso bili ne cerkveno ne partijsko vezani, marveč so se v dialog vključevali, namreč kot avtonomne osebnosti, iz laične oz. civilne družbe. (glej opomba 2: 2 Ti dialoški kontakti so se začeli takoj po sklenitvi II. vatikanskega koncila, na Slovenskem najprej med študenti filozofije in teologije, širše pa kakih dvajset let kasneje. Odmev mednarodnih srečanj sta bila, seveda z dokajšnjo zakasnitvijo, v osemdesetih letih, pri nas dva razgovora. Prvega z naslovom Pogovor o sožitju in dialogu je v okviru revije 2000 (št. 17/18) leta 1981 organiziral Peter Kovačič-Peršin. Drugega z naslovom Znanost in vera pa sta v okviru SAZU leta 1984 organizirala dr. Zdenko Roter kot univerzitetni zastopnik obstoječe komunistične oblasti in dr. Franc Rodé kot tajnik vatikanskega tajništva za ne-verujoče, ki sta napisala tudi skupni uvodnik v knjižno izdajo posvetovanja. Sestava razpravljavcev v okviru revije 2000 je bila tridelna: prvo skupino so sestavljali katoliški teologi dr. France Perko, dr. Franc Rode, dr. Anton Stres in dr. StankoOjnik , drugo skupino marksisti dr. Marko Kerševan, dr. Zdenko Roter, dr. Andrej Ule in dr. Janko Prunk, tretjo skupino pa kulturniki Taras Kermauner, Marjan Rožanc, dr. Ivan Urbančič in dr. Tine Hribar. Na posvetovanju v okviru SAZU, smo, kakor je razvidno iz publikacije Science and Faith - International and interdisciplinary colloquium (Ljubljana/Rome 1984) od Slovencev sodelovali dr. Franc Rode, dr. Anton Trstenjak, dr. Anton Stres, dr. Vekoslav Grmič, dr. Zdenko Roter, dr. Marko Kerševan, dr. Andrej Kirn, dr. Janez Strnad in dr. Tine Hribar, lahko pa bi sem prišteli še Thomasa (Tomaža) Luckmanna. Ob dvajsetletnici posvetovanja je bil simpozij ponovljen, vendar smo od navzočih na prvem posvetovanju leta 2004 zaradi različnih vzrokov sodelovali le dr. Stres, dr. Kerševan in jaz. Letos je "kultura dialoga" znova oživela tudi s katoliško ustanovitvijo Foruma za dialog med vero in kulturo, katerega prvo zasedanje je bilo na pobudo in v organizaciji Milana Knepa 9. aprila 2005 v Lovranu; na njem nas je sodelovalo že okoli trideset predstavnikov različnih miselnih orientacij.)

V tem kontekstu razumem tudi današnji razgovor. Saj naj bi glede na povabljene v njem ne šlo toliko za dvogovor med državo kot politično družbo in družbo klerikov verskih skupnosti, kolikor za odprt pogovor na ravni civilne družbe. Kako pa je sploh mogoče, da smo se danes, sredi decembra 2005, v režiji slovenske države lahko zbrali tako zastopniki različnih teizmov kot ateisti, tako člani sakralnih kot člani sekularnih ustanov, tako predstavniki treh krščanskih konfesij kot dveh drugih religij? To je mogoče zaradi že dovolj uveljavljenega in utrjenega evroslovenstva kot sotvorca evropske demokracije, temelječe na evropski civilni religiji, povzeti v preambuli (glej opomba 3:  Vsebino preambule poglabljajo Defnicija in cilji Unije, zlasti 2. člen z naslovom Vrednote Unije, razčlenjuje jo Listina o temeljnih pravicah evropske unije z lastno preambulo, njena prva dva člena pa govorita o dostojanstvu človeka in svetosti (njegovega) življenja, torej o vrednotah, ki sta bili navedeni že tudi na začetku Osnutka Ustave Republike Slovenije, v končni redakciji oz. ob sprejetju Ustave pa sta zaradi nasprotovanja slovenskih krščanskih demokratov na eni in slovenskih liberalnih demokratov na drugi strani izpadli.) ustavne pogodbe o Evropski uniji, ki jo je Republika Slovenija za razliko od večine evropskih držav že tudi ratificirala.


uživajte!

Žal ni tako. Če si izmed religij oz. cerkva, ki sledijo Bibliji, tokrat bliže ogledamo le katoliško versko skupnost, ki je pri nas najštevilčnejša, ne moremo mimo dejstva, da Katekizem katoliške Cerkve dopušča smrtno kazen. Da torej svetosti življenja v resnici nima za absolutno in brezpogojno vrednoto. Še več, da RKC operira z dvojnim merilom. Medtem ko poudarja, da sta "splav in usmrtitev otroka gnusna zločina", zaradi česar ima formalno sodelovanje pri splavu za "velik greh", torej v odnosu do sodelujočega zdravnika nalaga "kanonično kazen izobčenja" (glej opomba 5) , ta kazen ni zagrožena ne sodnikom ne rabljem, ki sodelujejo pri izreku oz. pri izvršitvi smrtne kazni, kaj šele politikom, ki se podpišejo pod odlok o usmrtitvi. Skratka, njihovega početja nimajo za "gnusni zločin". Pa bi ga pod obnebjem svetovnega etosa in evropske civilne religije, če že ne svoje klerične religije, morala imeti. Vsakdo, ki je (bil) soudeležen pri smrtni kazni, je v očeh evropske skupnosti zločinec; ne le z etičnega, ampak tudi s pravnega vidika.

Ob navedem protislovju v enem od glavnih besedil RKC se zatorej ni treba posebej spraševati, zakaj se prav politiki iz nekaterih katoliških verskih skupnosti, npr. na Poljskem, tako glasno zavzemajo za ponovno uvedbo smrtne kazni. In se pri tem sklicujejo na ameriški zgled. Gre za podobno situacijo, kot je šlo ob ameriškem vojaškem napadu na Irak. Pokojni papež Janez Pavel II. je obsodil ta napad, toda države, ki so mu poleg Anglije prve skočile v hrbet, so bile ravno države, ki se imajo ponavadi za najbolj katoliške: Italija, Španija pa tudi Poljska, papeževa domovina. Na srečo smo se jim Slovenci pridružili le deloma, saj v Irak nismo poslali svojih vojakov. Pričakujem, da bomo pri tem, namreč kot država, tudi ostali, se pravi, vztrajali kljub morebitnim ameriškim ali kakim drugim pritiskom. In upam, da bodo svoje ime za takšno našo držo glasno, tj. jasno in razločno zastavile tudi verske skupnosti pri nas, skupaj s katoliško kot najmočnejšo, največjo in najvplivnejšo versko skupnostjo.

Še bolje bi bilo, če bi verske skupnosti na Slovenskem sklenile, vsaj pri sebi, da ne bodo podprle nobene okupatorske ameriške avanture več, ne tako ne drugače. Da ne bodo sprejele nobenega nasilnega izvažanja demokracije in nobenega nasilnega vmešavanja (ne trdega, militarističnega in ne mehkega, misijonarskega) zahodne civilizacije v druge svetovne civilizacije. To bi navsezadnje pomenilo dosledno spoštovanje prve pravrednote svetovnega etosa, zlatega pravila kot okvirne vrednote vseh drugih njegovih vrednot. "Ne stori drugemu tega, česar ne želiš, da bi drugi storil tebi." To pravilo, ki zamenjuje in odpravlja talijonsko načelo, je staro že nekaj tisočletij, vsebujejo ga sveta besedila vseh svetovnih religij, vključno z Biblijo ("Svetim pismom Stare in Nove zaveze"; v narekovajih, saj se judovska sveta besedila le z vidika krščanskih evangelijev kažejo kot starozavezna besedila). Ne vsebuje pa ga ameriška civilna religija. Narobe. Harold Bloom - ne kak levičar, marveč zelo ugleden ameriški konservativni mislec – jo v knjigi The American Religion – The Emergence of the Post-Christian Nation (1999) vidi in ocenjuje takole:

"Ameriška religija na sebi ni nasilje, vendar tako eno kot drugo pogosto spremlja zmešnjava, vsekakor pa je naše védenje pogosteje kot ne nasilno védenje. Religija jaza bo težko religija miru, kajti ameriški jaz teži k temu, da se definira z vojno proti drugosti. Če ti tvoje védenje navsezadnje pravi, da si onstran narave, ker jo že od nekdaj presegaš, potem te tvoja naravna dejanja ne morejo omadeževati. Nič čudnega torej, če odrešenje, ko je enkrat doseženo, ne more več odpasti od ameriškega Vernika, ne glede na to, kaj dela. Mi izvažamo svojo kulturo, nizko in visoko, in vedno bolj izvažamo tudi ameriško Religijo. Če se izkaže, da je imel Woodrow Wilson prav in nam je namenjeno, da bomo vodilni duh narodov sveta, bo enaindvajseto stoletje zaznamovano z vseobsegajočo vrnitvijo k verskim vojnam." (glej opomba 6)

Grozi nam torej vrnitev za dvesto, tristo let nazaj v zgodovino; a zdaj ne več na evropski, marveč na globalni ravni. Na to nevarnost, na grozečo nevarnost ponovnega obrata od zlatega pravila k talijonskemu načelu zob za zob, glavo za glavo, terorizem za terorizem (militantni anti-terorizem), ki bi neogibno povzročil svetovno katastrofo, opozarja tudi avtor Spopada civilizacij (1997). V nasprotju z mnenjem njegovih površnih bralcev Samuel P. Huntigton ne poziva na pripravo na spopad med civilizacijami oz. na trk kultur, temveč skuša dokazati, kako nujno je, da se mu v imenu ohranitve človeštva izognemo. Da ga s pomočjo uveljavitve svetovnega etosa preprečimo. Zato je že vnaprej nastopil proti sedanji politiki vlade ZDA: "Na kratko, da bi se v prihodnosti izognili velikim medcivilzacijskim vojnam, jedrne države ne smejo posredovati v konfliktih v drugih civilizacijah. To je resnica, ki jo bodo nekatere države, še posebno Združene države Amerike, le s težavo sprejele. To pravilo vzdržanja, da se jedrne države vzdržijo posredovanja v konfliktih v drugih civilizacijah, je prvi pogoj za mir v mnogocivilizacijskem, mnogopolarnem svetu." (glej opomba 7) Huntington se tako kot Bloom zaveda, da je osnovna naperjenost ameriške (civilne) religije pogubna, za druge, pa tudi, če ne predvsem za ZDA same. Zato se zavzema za ohranitev edinstvenosti zahodne, evroameriške civilizacije, toda ob podpiranju svetovne večkulturnosti/večreligioznosti, oprte na svetovni etos in njegove vrednote.(glej opomba 8) Huntington se vpraša: "Mar obstaja neka splošna, posvetna težnja k višjim ravnem Civilizacije, ki presega posamezne civilizacije?" In odgovarja: Da, obstaja.

Projekt svetovnega etosa, religije človeka kot človeka, ki ga je nakazal že Rousseau, pred dvajsetimi leti pa izrecno zasnoval Hans Küng (glej opomba 9) , tudi sicer pridobiva vse več zagovornikov. Tu skoraj ni treba omenjati vsem nam znanega Dajlam Lame z njegovo budistično etiko svetosti življenja vseh živih bitij, pač pa je treba omeniti generalnega sekretarja OZN Kofija Annana, ki je leto 2001 razglasil za "Leto dialoga kultur", pod okriljem varnostnega sveta pa imenoval dvajsetčlansko skupino vidnih svetovnih osebnosti ("group of eminent persons"), v katero je vključil tudi Künga, ter ji naročil, naj do konca tega leta oblikuje poročilo z naslovom "Nova paradigma globalnih odnosov". Končni naslov dokumenta je bil "Crossing the Divide – Dialog among Civilization" (glej opomba 10) , izhaja pa iz svetovnega (globalnega) etosa, katerega vrednote naj kljub divergencam omogočijo konvergenco. Generalna skupščina je o dokumentu razpravljala novembra 2001 in sprejela Resolucijo (A/RES/56/6) z "Globalno agendo o dialogu kultur" (glej opomba 11). Vsi razpravljalci so ugotavljali, da je 11. september 2001 pokazal, kako je bil zadnji, tako rekoč že zamujeni čas sprejeti takšno resolucijo. Na podlagi te resolucije ter na pobudo Turčije in Španije je Annan letos oblikoval Urad zavezništva za civilizacijo, za njegovega direktorja pa postavil Tomaža Mastnaka (glej opomba 12). Zavezništvo med civilizacijami naj bi na podlagi svetovnega etosa (globalne etike) preprečilo spopad med njimi, omogočilo dialog med vsemi kulturami sveta.

Obstajajo različni zasnutki svetovnega etosa, tako da katalog njegovih vrednot še ni v celoti izdelan. Težko ga je sestaviti, ker gre pri njem za skupne vrednote različnih teizmov pa tudi različnih ateizmov. Ni namreč vsako brezboštvo že tudi brezverstvo. Zenovski budizem je, sledeč izvornemu budizmu, ateističen, je brez bogov, pa kljub temu spada med religije. Evropski ateizem sodobne svobodomiselnosti zavrača vero v Boga, verjame pa v brezpogojno veljavnost pravrednot svetovnega etosa, v nasprotju s komunističnim borbenim ateizmom, ki se ni oziral na nobeno od teh vrednot. Sam jedro svetovnega etosa, minimalni skupni etični imenovalec vseh ljudi, ta minimum od minimuma odkrivam v štirih pravrednotah: v človekovem dostojanstvu, svetosti življenja, posvečenosti mrtvih in zlatem pravilu. Ker v dveh od navedenih pravrednot svetovnega etosa neposredno nastopa sveto, pri prikazanem etosu ne gre le za etiko v običajnem pomenu, marveč tudi, če ne celo predvsem za religioznost, seveda pa tudi pri njej ne za klerično religioznost v običajnem, konfesionalnem ali celo teističnem pomenu.

Ker svetovni etos s svojo praizvorno religiozno dimenzijo prežema tako teiste v običajnem kot ateiste v izbranem pomenu, vanj ni mogoče uvrstiti vseh zapovedi/prepovedi svetovnih religij. Na primer, prve tri zapovedi bibličnega dekaloga, zapovedi s prve plošče desetih božjih zapovedi katalog svetovnega etosa ne more upoštevati, saj te izključujejo tiste, ki ne verujejo v (enega samega) Boga. Se torej same sebe onemogočajo kot skupni imenovalec vseh ljudi. Ne izhajajo iz človeka kot človeka, temveč iz ljudi določene veroizpovedi. So religiozno etična podlaga biblične supercivilizacije, ne pa tudi možne Civilizacije (v Huntingtonovem pomenu).

Dodatna, tudi naš čas še zmerom opredeljujoča težava izhaja iz razumevanja Boga, na katerega se nanaša prva zapoved iz dekaloga. Težava, ker so nekatere njegove lastnosti v nasprotju s pravrednotami svetovnega etosa, drugače povedano, ker se te lastnosti z vidika svetovnega etosa kot etičnega kriterija izkažejo za neetične. Med takšne lastnosti spadajo genocidna (glej opomba 13) poteza tega Boga, njegov bratomorni ukaz (glej opomba 14) ob uveljavljanju dekaloga in še nekatere druge, človekovo dostojanstvo ali svetost človekovega življenja uničujoče lastnosti.


uživajte!

3.
To pa ni enostavno, saj današnja Slovenija po sonavzočnosti verskih skupnosti predstavlja nekdanjo Jugoslavijo v malem. Po Huntigtonovem modelu zdaj pri nas sobivajo najmanj štiri svetovne civilizacije: judovska, vzhodno krščanska (pravoslavje), zahodno krščanska (katolištvo in protestantsvo) in muslimanska civilizacija. Na srečo ne v teritorialnem, marveč le v kulturnem pomenu. Kljub temu nevarnosti trka, če že ne spopada med njimi ne gre zanemariti. Vsi smo lahko veseli, da smo se zbrali takole skupaj. Prvič v zgodovini slovenske državnosti, morda pa tudi zadnjič. Vsi močno upamo, verjamem v to, da ne. Da pa to upanje ne bi obviselo v zraku, se moramo skupaj vprašati, kaj storiti, da bi lahko še naprej živeli v takšnem sožitju.

Pravni predpogoj tega sožitja je, če naj uporabim Habermasovo sintagmo, "ustavni patriotizem": "Enakopravna koeksistenca različnih načinov življenja ne sme voditi do segmentiranja. Terja integracijo državljanov – in medsebojno priznavanje njihovih subkulturnih članov - v okvirju porazdeljene politične kulture. Pri občanih (Gesellschaftsbürger) naj bo oblikovanje njihovih kulturnih posebnosti možno le ob predpostavki, da se vsi – mimo subkulturnih razmejitev – razumejo kot državljani (Staatsbürger) iste politične skupnosti. Kulturna upravičenja in omogočitve imajo svoje meje v normativnih podlagah ustave, po katerih so upravičeni." (glej opomba 19) Obstaja torej ustavni tloris, ki vsebuje tako stavbne temelje sožitja kot tolerančni prag na stopnjišču strpnosti. Obstaja črta, onkraj katere strpnost ni več mogoča, črta, ki jo zarisuje prav nestrpnost tistih občanov (pa naj gre za religiozne ali sekularne člane družbe), ki prestopajo okvir ustavnega patriotizma kot sestavine "civilne religije": državljanske zavesti. Prestopajo seveda s protiustavnimi, nasilnimi dejanji, ne pa zgolj z (ne)upravičenimi zahtevami in dejanji znotraj ustavno dopuščene civilne nepokorščine.

V sožitju torej lahko živimo še naprej, če se zavedamo, da na ravni naše skupne države Republike Slovenije ne morejo biti religiozne dogme kriterij civilne religije, marveč morajo principi pričujoče civilne religije (ustavne norme kot načela ustavnega patriotizma) slej ko prej (ob)veljati kot kriterij javnega delovanja verskih in drugih skupnosti. Konkretno to npr. pomeni, da prav zaradi ločenosti države in verskih skupnosti učbeniki v "privatnih šolah" teh skupnosti nikakor ne bi smeli vsebovati formulacij, ki bi razglašala bodisi ateizem bodisi veronauk kake druge verske skupnosti za nekaj zlega, kaj šele kak člen Ustave Republike Slovenije za zločinskega. To pa nadalje pomeni, da bi morala država imeti pregled nad temi učbeniki, navsezadnje tudi nadzor in da zato navedene privatne šole ne bi smele biti povsem zasebne, zaradi česar sem jih sprva tudi zapisal v narekovajih. Kajpada po načelu simetričnosti tudi učbeniki javnih šol ne bi smeli vsebovati trditev o zločinskosti kake religije kot take ali o kaki verski skupnosti kot nosilki zla. Nasploh v zadnjem času prepogosto zsdevamo na ne dovolj premišljene izjave o navzočnosti zla in prisotnosti zlobca oz. hudiča; kajti od izganjanja hudiča je še samo korak do preganjanja "čarovnic", različnih grešnih kozlov, ki jih zatem, kakor vemo iz Giradovih knjig, kaj hitro lahko zadene usoda žrtvenega jagnjeta.

In kot na pravi ravni sožitje vseh, vključno članov različnih verskih skupnosti, lahko omogoča le civilna religija kot kriterij kleričnih religij, tako na etični ravni to sožitje lahko zagotovi le svetovni etos kot kriterij različnih civilnih religij. Svetovni etos, religija človeka kot človeka deloma sicer učinkuje prek Deklaracije OZN o človekovih pravicah (iz leta 1948), toda ta ima, kakor je razvidno že iz naslova, predvsem deklarativno težo. Kot takšna Deklaracija ima pomen svetovne civilne religije, minimalne, pa vendarle univerzalne, kljub temu pa nima tiste odločilne orientacijske moči, ki izvira zgolj in samo iz pravrednot svetovnega etosa. Odločilne za naš čas; kajti 19. st. je bilo stoletje produkcije (dela), 2o. st. je bilo stoletje organizacije (volje do moči/oblasti), naše, 21. st. pa je stoletje orientacije (iskanja in najdevanja življenjskih pomenov in smisla biti).

Zdi se, na prvi pogled, da bi moral biti dialog med nami kljub sonavzočnosti različnih civilizacij pri nas vsaj nekoliko lažji zaradi tega, ker vse te civilizacije spadajo pod obnebje biblijske supercivilizacije: religije vseh glavnih verskih skupnosti na Slovenskem imajo abrahamovsko poreklo. Toda I. in II. svetovna vojna sta se začeli znotraj zahodne krščanske civilizacije in verski voditelji vojskujočih se držav so v vsaki posebej podpirali, tudi s svojimi kurati, prav svoje države in njihove armade. Podobno je tudi v sedanji ameriški "preventivni vojni" zoper muslimanski fundamentalizem, kajti tudi spopadi z njimi se odvijajo znotraj biblične supercivilizacije. Celo "vojne" med Izraelci in Arabci so zaznamovane s to značilnostjo.

Kaj vse to pomeni, naj osvetlim s primerom, ki zadeva nas vse, še posebej pa katoliško versko skupnost in versko skupnost evangeličanov. Gre za vlogo kuratov oz. kuratinj v vojnih enotah, ki izvršujejo svojo vojaško nalogo zunaj domovine. Vodilni med njimi je nedavno tega pojasnil, da kurati med vojaki skrbijo predvsem za "etične vidike vojskovanja". Kajti, je takoj zatem poudaril, zelo "pomembno je, da je vojak moralno-etično dobro opremljen". Morda najtežja od etičnih dilem je po njegovem naslednja: "Kako naj ravna vojak na straži, ko zagleda pred seboj otroka, opasanega z razstrelivom in prstom na sprožilcu?" Spraševalec pripomni: "Grozljiva dilema. Je sploh rešljiva?" Kuratov odgovor:

"Težko. Otrok po mednarodnih konvencijah ni vojak, toda vseeno ogroža življenja drugih. Če vojak na straži predolgo okleva, tvega svoje življenje in življenje svoje enote. Toda če strelja, bo imel na vesti civilista, in to otroka. Kako naj se odloči? Odvisno od okoliščin. Vojak se mora vsekakor zelo dobro prepričati, za kaj gre, kdo stoji pred njim, koliko je star otrok, preden ustreli. Zato je tako pomembno, da vojake usposobimo na področju vojnega in humanitarnega prava, da se jim v zavesti zasidra spoznanje, kako pomembni vrednoti sta življenje in človekovo dostojanstvo. Le v tem primeru vojak na to ne bo pozabil niti v najhujših primerih." (glej opomba 20)

Šlo naj bi za spoštovanje pravrednot svetovnega etosa, svetosti življenja in človekovega dostojanstva, a spet pod okriljem znamenitega stavka: "Vse je odvisno od pogojev, prostora in časa." Kurat absolutne vrednote relativizira z okoliščinami. Če ob tem vprašanje, ali kurat v okviru veljavnosti ustavne ločenosti države in verskih skupnosti sploh sme biti državni uslužbenec, postavimo v oklepaj in če postavimo v oklepaj tudi dejstvo, da za izvorne kristjane to vprašanje sploh ni moglo postati dilema, ravno tako pa ne vprašanje, ali bi v določenih okoliščinah bili pripravljeni ubiti otroka, pa nikakor ne moremo izpustiti naslednjega vprašanja: Kako naj bi sploh lahko prišlo do okoliščin, v katerih bi se moral naš vojak odločiti, ali naj na tujih tleh ubije otroka neke povsem določene matere ali ne?


uživajte!

Opombe:
1 Tako se glasi ena od formulacij vabila predsednika Republike Slovenije, z dne 29. nov., na deseti pogovor o prihodnosti Slovenije, 14. dec. 2005.

2 Ti dialoški kontakti so se začeli takoj po sklenitvi II. vatikanskega koncila, na Slovenskem najprej med študenti filozofije in teologije, širše pa kakih dvajset let kasneje. Odmev mednarodnih srečanj sta bila, seveda z dokajšnjo zakasnitvijo, v osemdesetih letih, pri nas dva razgovora. Prvega z naslovom Pogovor o sožitju in dialogu je v okviru revije 2000 (št. 17/18) leta 1981 organiziral Peter Kovačič-Peršin. Drugega z naslovom Znanost in vera pa sta v okviru SAZU leta 1984 organizirala dr. Zdenko Roter kot univerzitetni zastopnik obstoječe komunistične oblasti in dr. Franc Rodé kot tajnik vatikanskega tajništva za ne-verujoče, ki sta napisala tudi skupni uvodnik v knjižno izdajo posvetovanja. Sestava razpravljavcev v okviru revije 2000 je bila tridelna: prvo skupino so sestavljali katoliški teologi dr. France Perko, dr. Franc Rode, dr. Anton Stres in dr. StankoOjnik , drugo skupino marksisti dr. Marko Kerševan, dr. Zdenko Roter, dr. Andrej Ule in dr. Janko Prunk, tretjo skupino pa kulturniki Taras Kermauner, Marjan Rožanc, dr. Ivan Urbančič in dr. Tine Hribar. Na posvetovanju v okviru SAZU, smo, kakor je razvidno iz publikacije Science and Faith - International and interdisciplinary colloquium (Ljubljana/Rome 1984) od Slovencev sodelovali dr. Franc Rode, dr. Anton Trstenjak, dr. Anton Stres, dr. Vekoslav Grmič, dr. Zdenko Roter, dr. Marko Kerševan, dr. Andrej Kirn, dr. Janez Strnad in dr. Tine Hribar, lahko pa bi sem prišteli še Thomasa (Tomaža) Luckmanna. Ob dvajsetletnici posvetovanja je bil simpozij ponovljen, vendar smo od navzočih na prvem posvetovanju leta 2004 zaradi različnih vzrokov sodelovali le dr. Stres, dr. Kerševan in jaz. Letos je "kultura dialoga" znova oživela tudi s katoliško ustanovitvijo Foruma za dialog med vero in kulturo, katerega prvo zasedanje je bilo na pobudo in v organizaciji Milana Knepa 9. aprila 2005 v Lovranu; na njem nas je sodelovalo že okoli trideset predstavnikov različnih miselnih orientacij.

3 Vsebino preambule poglabljajo Defnicija in cilji Unije, zlasti 2. člen z naslovom Vrednote Unije, razčlenjuje jo Listina o temeljnih pravicah evropske unije z lastno preambulo, njena prva dva člena pa govorita o dostojanstvu človeka in svetosti (njegovega) življenja, torej o vrednotah, ki sta bili navedeni že tudi na začetku Osnutka Ustave Republike Slovenije, v končni redakciji oz. ob sprejetju Ustave pa sta zaradi nasprotovanja slovenskih krščanskih demokratov na eni in slovenskih liberalnih demokratov na drugi strani izpadli.

4 Podrobnejšo analizo razmerja med temi tremi "religijami" sem podal v razpravi Civilna družba, pravna država in človekove pravice, v zborniku Varstvo človekovih pravic, Mladinska knjiga, Ljubljana 1988, str. 276-295.

5 Katekizem katoliške Cerkve, Slovenska škofovska konferenca, Ljubljana 1993, str. 569. Katekizem sicer navaja, da je človeško življenje treba "spoštovati in ščititi brezpogojno" (str. 569), toda ko obenem zatrjuje, da "v skrajno težkih primerih ni izvzeta tudi smrtna kazen" (str. 567), da je v določenih pogojih torej dopustna ("Vse je odvisno od pogojev, časa in kraja."), se očitno giblje znotraj eklatantnega protislovja.

6 Glej komentar tega Bloomovega besedila in ustrezne podatke v zvezi z njim v: Tine Hribar, Obvladovanje sveta in svetovni etos, Filozofska fakulteta, Ljubljana 2003, str. 229 in naprej.

7 Samuel P. Huntington: Spopad civilkizacij, Mladinska knjiga, Ljubljana 2005, str. 405.

8 "Človeška družba je . Včasih korakamo z drugimi; večinoma korakamo sami. Vendar minimalna morala izhaja iz skupne človeškosti, pa obstajajo v vseh kulturah. Namesto uveljavljanja domnevno univerzalnih značilnosti ene civilizacije zahteva kulturno sobivanje iskanje tega, kar je skupno vsem civilizacijam. V mnogocivilizacijskem svetu je konstruktivna smer zavreči univerzalizem, sprejeti raznolikost in iskati skupne poteze…Poleg tega imajo glavne svetovne religije – zahodno krščanstvo, pravoslavje, hinduizem, budizem, islam , konfucianizem, taoizem, judovstvo - ne glede na to, do kolikšne stopnje so razdelile človeštvo, vse skupne ključne vrednote, kakor so poudarili številni avtorji. Če naj ljudje razvijejo univerzalno (svetovno) civilizacijo, bo nastajala postopoma z raziskovanjem in širjenjem teh skupnih potez. Zato je poleg pravila vzdržanja in pravila skupnega posredovanja tretje pravilo za mir v mnogocivilizacijskem svetu pravilo skupnih značilnosti: ljudje iz vseh civilizacij bi morali iskati in skušati razširiti vrednotre, institucije in preakse, ki so skupne njim in ljudem iz drugih civilizacij." (Hutington, prav tam, str. 407 in 409)

9 Hans Küng: Projekt Weltethos, Piper, München 1990. Küng je bil na II. vatikanskem koncili uradni papeški svetovalec, kasneje pa je bil s strani cerkvene oblasti suspendiran, lustriran kot predavatelj na katoliški fakulteti. Na začetku 21. stoletja je v Tübingenu ustanovil Fundacijo svetovnega etosa, v njenem okviru pa so med drugim nastopili: leta 2000 britanski premier Tony Blair s predavanjem Vrednote in moč skupnosti, leta 2002 visoka komisarka za človekove pravice in bivša predsednica Irske Mary Robinson s predavanjem Etika, človekove pravice in globalizacija, leta 2003 generalni sekretar OZN Kofi Annan s predavanjem Imamo še vedno univerzalne vrednote, leta 2004 pa nemški predsednik Horst Köhler s predavanjem Koliko se nas tičejo drugi.

10 V knjižni obliki je ta dokument, skupaj z razpravami, izšel pri School of Diplomacy and International Relations, Seton Hall University, New Jersey 2001.

11 Simptomatično je, da naše časopisje o vsem tem ni poročalo. Kot tudi ne o konferenci o vrednotah v EU ("The Politics of European Values), ki je bila v Haagu 7. septembra 2004. Očitno so naši mediji za te stvari ravno tako gluhi kot večina naših politikov.

uživajte!

Quote:


t wrote on 16.12.2005 at 17:23:20:


Quote:


t wrote on 19.12.2005 at 17:38:21:




In to zgoraj je lep primer nepotuhnjenega psihopata, ki "genialno" pogleda nazaj  

Ja po moje res do sedaj najboljši Tinetov prispevek, še posebej ko se loti analize religij in lepo pokaže na bistvo - čeprav dvomum, da je Huntinghton to tako videl: da krščanstvo, judaizem in musliti zaradi prvih treh zapovedi ne morejo biti kompatibilni z ostalimi religijami.

Dobro je razkril bedno protislovje zagovarjanja smrtne kazni (kjub zapovedi ne ubijaj), in kvazi prepovedovanja splava (kjer se po eni strani zdravnike izobča, ne izobča pa se rabljev, sodnikov, politikov...) - kjer je lepo podal to, da pač prepoved splava kensla tudi ugovor vesti.

U bistvu je lepo nakazal tudi možen izhod v iskanju skupnih univerzalnih točk v svetovnem etosu...

Lepo tudi razdela bedo naše vojske s tistim primerom, kako bo kurat etično opremljal vojake naše, da bodo šli v Irak streljati otroke.

U glavnem pa je bil tudi edini, ki je v zadrego spravil tačrne pa tudi tardeče.


uživajte!

smešno in  ista napaka kot nebuloza o prosti ekonomski coni

ameriška civilna religija ne obstaja - sploh pa ne na področju smrtne kazni. S smrtno kaznijo se načeloma zvezna sodišča ne ubadajo, ker so prepuščena pristojnostim zveznih držav. Tako imajo na eni strani Teksas, ki jo izvršuje v velikih količinah, pa državo Main, kjer je prepovedana. Če torej Teksačana moti civilna religija smrtne kazni države Teksas se lahko svobodno preseli v katerokoli državo, kjer je smrtna kazen prepovedana.


http://www.deathpenaltyinfo.org/state/


Verska toleranca v. Civilna religija ... očitno samo jaz vidim, da se pojavlja ideja novega monoreligizma, ki je kot tak prisilen ...

(oziroma, vsi pravzaprav že vemo, da zgolj lakiranje nekih arhaičnih vrednot le teh ne spremeni - pod lakom komunizma, krščanstva v Sloveniji še vedno najdemo barbarsko izročilo ... ampak naši dušebrižniki bi še kar lakirali ...)

gape wrote on 20.12.2005 at 09:41:03:



Da se s komunistično revolucijo, ki ni bila nikdar preklicana s strani prejšnjih visokih politikov (npr. Kučan, Potrč, Stanovnik, Semolič ...., in njihovih naslednikov npr. Pahor, ki so po mnenju psihopata tenejka prestopili v tabor Janeza Janše   ) PRENEHA, in da se v novih oblastnikih ne vidi "psihopatskih" domobrancev...


... tako, da ne bo več potrebno reči, da se je 2. svetovna vojna v Sloveniji,  državljanska vojna oz. komunistična revolucija končala leta 1990 (ali celo pozneje) z zmago domobrancev (ki pa so bili v glavnem že "počiščeni" leta 1945).

Smrt komunizmu svoboda narodu!!!  

Za od komunizma osvobojeno Slovenijo!!!