Welcome, Guest. Please Login or Register
Forum Svet pogovorov gape.org
Sončeve pozitivke
pilcom.si
 
  HomeHelpSearchMembersLoginRegister  
 
Pages: 1 2 3 
(Read 12062 times)
t
5
p
*****
Offline

Ride si sapis!
Posts: 5103
Kozmos
Gender: male
Hribarjev govor
19.12.2005 at 17:38:21
 
s posveta pri predsedniku, kjer Tinči  lepo povrta po starih ranah in genialno pogleda naprej

T. Hribar: Svetovni etos, evropska civilna religija in verstva na Slovenskem

Niti pred sto niti pred petdesetimi leti ne bi moglo priti do pogovora, kakršen je pričujoči pogovor o prihodnosti Slovenije, pogovor, ki vključuje tudi razpravo "o vlogi, ki jo imajo verske skupnosti pri obravnavanju vrednostnih vprašanj v modernih demokratičnih evropskih družbah" (glej opomba 1: 1 Tako se glasi ena od formulacij vabila predsednika Republike Slovenije, z dne 29. nov., na deseti pogovor o prihodnosti Slovenije, 14. dec. 2005.) . Kar iz nekaj razlogov ne.

Najprej zaradi dejstva, da niti pred sto niti pred petdesetimi leti Slovenija še ni bila samostojna država. Nato zaradi dejstva, da slovenska družba pred sto, še manj pa pred petdesetimi leti ni bila demokratična družba v sodobnem pomenu. Končno zaradi dejstva, da so se verske skupnosti različnih religij, celo različnih krščanskih konfesij šele ob koncu 20. stoletja odločile za resen medsebojni dialog. Prej kakor med njimi samimi je v Evropi sicer že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja prišlo do dialoga med teisti in ateisti, konkretno, med krščanskimi teologi in marksističnimi ideologi. A tudi ta dialog je kmalu (ob napadu Sovjetske zveze na Češkoslovaško) zamrl in potem v osemdesetih letih le deloma oživel (in životaril do padca berlinskega zidu). So pa bili na Slovenskem v dialog pritegnjeni oz. bili v nekaterih primerih njegovi pobudniki tudi kulturniki, ki niso bili ne cerkveno ne partijsko vezani, marveč so se v dialog vključevali, namreč kot avtonomne osebnosti, iz laične oz. civilne družbe. (glej opomba 2: 2 Ti dialoški kontakti so se začeli takoj po sklenitvi II. vatikanskega koncila, na Slovenskem najprej med študenti filozofije in teologije, širše pa kakih dvajset let kasneje. Odmev mednarodnih srečanj sta bila, seveda z dokajšnjo zakasnitvijo, v osemdesetih letih, pri nas dva razgovora. Prvega z naslovom Pogovor o sožitju in dialogu je v okviru revije 2000 (št. 17/18) leta 1981 organiziral Peter Kovačič-Peršin. Drugega z naslovom Znanost in vera pa sta v okviru SAZU leta 1984 organizirala dr. Zdenko Roter kot univerzitetni zastopnik obstoječe komunistične oblasti in dr. Franc Rodé kot tajnik vatikanskega tajništva za ne-verujoče, ki sta napisala tudi skupni uvodnik v knjižno izdajo posvetovanja. Sestava razpravljavcev v okviru revije 2000 je bila tridelna: prvo skupino so sestavljali katoliški teologi dr. France Perko, dr. Franc Rode, dr. Anton Stres in dr. StankoOjnik , drugo skupino marksisti dr. Marko Kerševan, dr. Zdenko Roter, dr. Andrej Ule in dr. Janko Prunk, tretjo skupino pa kulturniki Taras Kermauner, Marjan Rožanc, dr. Ivan Urbančič in dr. Tine Hribar. Na posvetovanju v okviru SAZU, smo, kakor je razvidno iz publikacije Science and Faith - International and interdisciplinary colloquium (Ljubljana/Rome 1984) od Slovencev sodelovali dr. Franc Rode, dr. Anton Trstenjak, dr. Anton Stres, dr. Vekoslav Grmič, dr. Zdenko Roter, dr. Marko Kerševan, dr. Andrej Kirn, dr. Janez Strnad in dr. Tine Hribar, lahko pa bi sem prišteli še Thomasa (Tomaža) Luckmanna. Ob dvajsetletnici posvetovanja je bil simpozij ponovljen, vendar smo od navzočih na prvem posvetovanju leta 2004 zaradi različnih vzrokov sodelovali le dr. Stres, dr. Kerševan in jaz. Letos je "kultura dialoga" znova oživela tudi s katoliško ustanovitvijo Foruma za dialog med vero in kulturo, katerega prvo zasedanje je bilo na pobudo in v organizaciji Milana Knepa 9. aprila 2005 v Lovranu; na njem nas je sodelovalo že okoli trideset predstavnikov različnih miselnih orientacij.)

V tem kontekstu razumem tudi današnji razgovor. Saj naj bi glede na povabljene v njem ne šlo toliko za dvogovor med državo kot politično družbo in družbo klerikov verskih skupnosti, kolikor za odprt pogovor na ravni civilne družbe. Kako pa je sploh mogoče, da smo se danes, sredi decembra 2005, v režiji slovenske države lahko zbrali tako zastopniki različnih teizmov kot ateisti, tako člani sakralnih kot člani sekularnih ustanov, tako predstavniki treh krščanskih konfesij kot dveh drugih religij? To je mogoče zaradi že dovolj uveljavljenega in utrjenega evroslovenstva kot sotvorca evropske demokracije, temelječe na evropski civilni religiji, povzeti v preambuli (glej opomba 3:  Vsebino preambule poglabljajo Defnicija in cilji Unije, zlasti 2. člen z naslovom Vrednote Unije, razčlenjuje jo Listina o temeljnih pravicah evropske unije z lastno preambulo, njena prva dva člena pa govorita o dostojanstvu človeka in svetosti (njegovega) življenja, torej o vrednotah, ki sta bili navedeni že tudi na začetku Osnutka Ustave Republike Slovenije, v končni redakciji oz. ob sprejetju Ustave pa sta zaradi nasprotovanja slovenskih krščanskih demokratov na eni in slovenskih liberalnih demokratov na drugi strani izpadli.) ustavne pogodbe o Evropski uniji, ki jo je Republika Slovenija za razliko od večine evropskih držav že tudi ratificirala.


uživajte!
Back to top
 

Nič na svetu nikogar ne čaka. Nič ni dokončano, in vendar nič ne ostane nerazrešeno.
WWW WWW  
IP Logged
 
t
5
p
*****
Offline

Ride si sapis!
Posts: 5103
Kozmos
Gender: male
Re: Hribarjev govor
Reply #1 - 19.12.2005 at 17:40:07
 
1.
Izraz civilna religija (la religion civil) je v Družbeni pogodbi vpeljal Jean Jacques Rousseau, ga filozofsko utemeljil, obenem pa razločil od dveh drugih religij: od religije, ki ji pravi religija človeka (la religion de l'homme) in religije, ki ji pravi klerična religija (la religion du Prêtre: svečeniška, duhovniška religija) (glej opomba 4). V sodobno družboslovno terminologijo ga je prenesel ameriški sociolog religije Belach, ko je oblikoval sintagmo ameriška civilna religija, sam pa pod njegovim vplivom uvajam sintagmo evropska civilna religija. Ti specifični oznaki že nakazujeta, da v nasprotju z religijo človeka, ki pri Rousseauju označuje to, čemur danes pravimo svetovni etos, ne obstaja, vsaj za zdaj ne, ena sama, recimo, globalna civilna religija, marveč vlada na svetu več civilnih religij. Civilne religije obstajajo le v pluralu. Vendar pa niso več omejene na posamične (nacionalne) države, v svojih formulacijah niso več vezane zgolj na njihove državne ustave, temveč so se s povezovanjem držav začele širiti, tako da je evropska civilna religija tista religija, ki je omogočila nastanek Evropske unije, hkrati pa je, vsaj v osnutku, dobila svoj obraz z njeno ustavno pogodbo. Ta bo, če bo in kadar bo ratificirana, se pravi, verificirana s strani vseh držav povezave, Evropsko unijo vzvratno duhovno utrdila in pravno potrdila njeno identiteto.

V čem pa so temeljne razlike med posameznimi civilnimi religijami, kakršna sta ameriška in evropska civilna religija? Krucialna razlika med njima izhaja iz položaja smrtne kazni v njima. Znotraj ameriške civilne religije je smrtna kazen sprejemljiva, znotraj evropske civilne religije pa nikakor ne. V 2. členu Listine o temeljnih pravicah Evropske unije je zapisano: "Nihče ne sme biti obsojen na smrtno kazen ali usmrčen." Ta prepoved smrtne kazni ne pomeni le zapisa etičnega načela, marveč predstavlja njegovo uzakonjenje, tj. evropsko pravno normo. Ne pomeni le spoštovanja in uveljavitve svetosti življenja kot ene od temeljnih vrednot svetovnega etosa, marveč samo dosedanjo najhujšo kazen za zločin, kakršen je umor človeka, razglaša za zločinsko. Znotraj evropske civilne religije in iz nje izvirajoče ustavnosti bi bila tako sodnik, ki bi zločinca obsodil na smrtno kazen, kot rabelj, ki bi to kazen izvršil, obsojena kot zločinca. Kot zločinca zoper človeškost.

Kajti pravica do življenja je prva med pravicami, ki izhajajo neposredno iz človekovega dostojanstva. Drugače, vzvratno rečeno, tisto, na kar je dostojanstvo človeka najizvorneje vezano, je prav svetost človekovega življenja. In ker svetost življenja spada med pravrednote vseh svetovnih religij, bi bilo pričakovati, da bodo tudi verske skupnosti na Slovenskem spoštovale in uveljavljale svetost življenja kot vrednoto, ki so ji absolutno zavezane. In se s tem verificirale ne samo kot spoštovalke svetovnega etosa, minimalnega skupnega etičnega imenovalca vseh svetovnih religij oz. kultur, ampak tudi kot trdne podpornice evropske civilne religije in zanesljive zagovornice evropskih ustavnopravnih norm. To navsezadnje pomeni, da bi morale, če naj pričajo o svoji etični verodostojnosti in zavezanosti pravnemu evropejstvu, povzdigniti svoj glas zoper vsako smrtno obsodbo in zopet vsako izvršitev smrtne kazni na svetu, zlasti pa glas zoper takšno zločinsko ravnanje v deželah, ki se sklicujejo na deset svetopisemskih zapovedi, med katerimi nahajamo tudi prepoved ubijanja.


uživajte!
Back to top
 

Nič na svetu nikogar ne čaka. Nič ni dokončano, in vendar nič ne ostane nerazrešeno.
WWW WWW  
IP Logged
 
t
5
p
*****
Offline

Ride si sapis!
Posts: 5103
Kozmos
Gender: male
Re: Hribarjev govor
Reply #2 - 19.12.2005 at 17:41:40
 

Žal ni tako. Če si izmed religij oz. cerkva, ki sledijo Bibliji, tokrat bliže ogledamo le katoliško versko skupnost, ki je pri nas najštevilčnejša, ne moremo mimo dejstva, da Katekizem katoliške Cerkve dopušča smrtno kazen. Da torej svetosti življenja v resnici nima za absolutno in brezpogojno vrednoto. Še več, da RKC operira z dvojnim merilom. Medtem ko poudarja, da sta "splav in usmrtitev otroka gnusna zločina", zaradi česar ima formalno sodelovanje pri splavu za "velik greh", torej v odnosu do sodelujočega zdravnika nalaga "kanonično kazen izobčenja" (glej opomba 5) , ta kazen ni zagrožena ne sodnikom ne rabljem, ki sodelujejo pri izreku oz. pri izvršitvi smrtne kazni, kaj šele politikom, ki se podpišejo pod odlok o usmrtitvi. Skratka, njihovega početja nimajo za "gnusni zločin". Pa bi ga pod obnebjem svetovnega etosa in evropske civilne religije, če že ne svoje klerične religije, morala imeti. Vsakdo, ki je (bil) soudeležen pri smrtni kazni, je v očeh evropske skupnosti zločinec; ne le z etičnega, ampak tudi s pravnega vidika.

Ob navedem protislovju v enem od glavnih besedil RKC se zatorej ni treba posebej spraševati, zakaj se prav politiki iz nekaterih katoliških verskih skupnosti, npr. na Poljskem, tako glasno zavzemajo za ponovno uvedbo smrtne kazni. In se pri tem sklicujejo na ameriški zgled. Gre za podobno situacijo, kot je šlo ob ameriškem vojaškem napadu na Irak. Pokojni papež Janez Pavel II. je obsodil ta napad, toda države, ki so mu poleg Anglije prve skočile v hrbet, so bile ravno države, ki se imajo ponavadi za najbolj katoliške: Italija, Španija pa tudi Poljska, papeževa domovina. Na srečo smo se jim Slovenci pridružili le deloma, saj v Irak nismo poslali svojih vojakov. Pričakujem, da bomo pri tem, namreč kot država, tudi ostali, se pravi, vztrajali kljub morebitnim ameriškim ali kakim drugim pritiskom. In upam, da bodo svoje ime za takšno našo držo glasno, tj. jasno in razločno zastavile tudi verske skupnosti pri nas, skupaj s katoliško kot najmočnejšo, največjo in najvplivnejšo versko skupnostjo.

Še bolje bi bilo, če bi verske skupnosti na Slovenskem sklenile, vsaj pri sebi, da ne bodo podprle nobene okupatorske ameriške avanture več, ne tako ne drugače. Da ne bodo sprejele nobenega nasilnega izvažanja demokracije in nobenega nasilnega vmešavanja (ne trdega, militarističnega in ne mehkega, misijonarskega) zahodne civilizacije v druge svetovne civilizacije. To bi navsezadnje pomenilo dosledno spoštovanje prve pravrednote svetovnega etosa, zlatega pravila kot okvirne vrednote vseh drugih njegovih vrednot. "Ne stori drugemu tega, česar ne želiš, da bi drugi storil tebi." To pravilo, ki zamenjuje in odpravlja talijonsko načelo, je staro že nekaj tisočletij, vsebujejo ga sveta besedila vseh svetovnih religij, vključno z Biblijo ("Svetim pismom Stare in Nove zaveze"; v narekovajih, saj se judovska sveta besedila le z vidika krščanskih evangelijev kažejo kot starozavezna besedila). Ne vsebuje pa ga ameriška civilna religija. Narobe. Harold Bloom - ne kak levičar, marveč zelo ugleden ameriški konservativni mislec – jo v knjigi The American Religion – The Emergence of the Post-Christian Nation (1999) vidi in ocenjuje takole:

"Ameriška religija na sebi ni nasilje, vendar tako eno kot drugo pogosto spremlja zmešnjava, vsekakor pa je naše védenje pogosteje kot ne nasilno védenje. Religija jaza bo težko religija miru, kajti ameriški jaz teži k temu, da se definira z vojno proti drugosti. Če ti tvoje védenje navsezadnje pravi, da si onstran narave, ker jo že od nekdaj presegaš, potem te tvoja naravna dejanja ne morejo omadeževati. Nič čudnega torej, če odrešenje, ko je enkrat doseženo, ne more več odpasti od ameriškega Vernika, ne glede na to, kaj dela. Mi izvažamo svojo kulturo, nizko in visoko, in vedno bolj izvažamo tudi ameriško Religijo. Če se izkaže, da je imel Woodrow Wilson prav in nam je namenjeno, da bomo vodilni duh narodov sveta, bo enaindvajseto stoletje zaznamovano z vseobsegajočo vrnitvijo k verskim vojnam." (glej opomba 6)

Grozi nam torej vrnitev za dvesto, tristo let nazaj v zgodovino; a zdaj ne več na evropski, marveč na globalni ravni. Na to nevarnost, na grozečo nevarnost ponovnega obrata od zlatega pravila k talijonskemu načelu zob za zob, glavo za glavo, terorizem za terorizem (militantni anti-terorizem), ki bi neogibno povzročil svetovno katastrofo, opozarja tudi avtor Spopada civilizacij (1997). V nasprotju z mnenjem njegovih površnih bralcev Samuel P. Huntigton ne poziva na pripravo na spopad med civilizacijami oz. na trk kultur, temveč skuša dokazati, kako nujno je, da se mu v imenu ohranitve človeštva izognemo. Da ga s pomočjo uveljavitve svetovnega etosa preprečimo. Zato je že vnaprej nastopil proti sedanji politiki vlade ZDA: "Na kratko, da bi se v prihodnosti izognili velikim medcivilzacijskim vojnam, jedrne države ne smejo posredovati v konfliktih v drugih civilizacijah. To je resnica, ki jo bodo nekatere države, še posebno Združene države Amerike, le s težavo sprejele. To pravilo vzdržanja, da se jedrne države vzdržijo posredovanja v konfliktih v drugih civilizacijah, je prvi pogoj za mir v mnogocivilizacijskem, mnogopolarnem svetu." (glej opomba 7) Huntington se tako kot Bloom zaveda, da je osnovna naperjenost ameriške (civilne) religije pogubna, za druge, pa tudi, če ne predvsem za ZDA same. Zato se zavzema za ohranitev edinstvenosti zahodne, evroameriške civilizacije, toda ob podpiranju svetovne večkulturnosti/večreligioznosti, oprte na svetovni etos in njegove vrednote.(glej opomba 8) Huntington se vpraša: "Mar obstaja neka splošna, posvetna težnja k višjim ravnem Civilizacije, ki presega posamezne civilizacije?" In odgovarja: Da, obstaja.

Projekt svetovnega etosa, religije človeka kot človeka, ki ga je nakazal že Rousseau, pred dvajsetimi leti pa izrecno zasnoval Hans Küng (glej opomba 9) , tudi sicer pridobiva vse več zagovornikov. Tu skoraj ni treba omenjati vsem nam znanega Dajlam Lame z njegovo budistično etiko svetosti življenja vseh živih bitij, pač pa je treba omeniti generalnega sekretarja OZN Kofija Annana, ki je leto 2001 razglasil za "Leto dialoga kultur", pod okriljem varnostnega sveta pa imenoval dvajsetčlansko skupino vidnih svetovnih osebnosti ("group of eminent persons"), v katero je vključil tudi Künga, ter ji naročil, naj do konca tega leta oblikuje poročilo z naslovom "Nova paradigma globalnih odnosov". Končni naslov dokumenta je bil "Crossing the Divide – Dialog among Civilization" (glej opomba 10) , izhaja pa iz svetovnega (globalnega) etosa, katerega vrednote naj kljub divergencam omogočijo konvergenco. Generalna skupščina je o dokumentu razpravljala novembra 2001 in sprejela Resolucijo (A/RES/56/6) z "Globalno agendo o dialogu kultur" (glej opomba 11). Vsi razpravljalci so ugotavljali, da je 11. september 2001 pokazal, kako je bil zadnji, tako rekoč že zamujeni čas sprejeti takšno resolucijo. Na podlagi te resolucije ter na pobudo Turčije in Španije je Annan letos oblikoval Urad zavezništva za civilizacijo, za njegovega direktorja pa postavil Tomaža Mastnaka (glej opomba 12). Zavezništvo med civilizacijami naj bi na podlagi svetovnega etosa (globalne etike) preprečilo spopad med njimi, omogočilo dialog med vsemi kulturami sveta.

Obstajajo različni zasnutki svetovnega etosa, tako da katalog njegovih vrednot še ni v celoti izdelan. Težko ga je sestaviti, ker gre pri njem za skupne vrednote različnih teizmov pa tudi različnih ateizmov. Ni namreč vsako brezboštvo že tudi brezverstvo. Zenovski budizem je, sledeč izvornemu budizmu, ateističen, je brez bogov, pa kljub temu spada med religije. Evropski ateizem sodobne svobodomiselnosti zavrača vero v Boga, verjame pa v brezpogojno veljavnost pravrednot svetovnega etosa, v nasprotju s komunističnim borbenim ateizmom, ki se ni oziral na nobeno od teh vrednot. Sam jedro svetovnega etosa, minimalni skupni etični imenovalec vseh ljudi, ta minimum od minimuma odkrivam v štirih pravrednotah: v človekovem dostojanstvu, svetosti življenja, posvečenosti mrtvih in zlatem pravilu. Ker v dveh od navedenih pravrednot svetovnega etosa neposredno nastopa sveto, pri prikazanem etosu ne gre le za etiko v običajnem pomenu, marveč tudi, če ne celo predvsem za religioznost, seveda pa tudi pri njej ne za klerično religioznost v običajnem, konfesionalnem ali celo teističnem pomenu.

Ker svetovni etos s svojo praizvorno religiozno dimenzijo prežema tako teiste v običajnem kot ateiste v izbranem pomenu, vanj ni mogoče uvrstiti vseh zapovedi/prepovedi svetovnih religij. Na primer, prve tri zapovedi bibličnega dekaloga, zapovedi s prve plošče desetih božjih zapovedi katalog svetovnega etosa ne more upoštevati, saj te izključujejo tiste, ki ne verujejo v (enega samega) Boga. Se torej same sebe onemogočajo kot skupni imenovalec vseh ljudi. Ne izhajajo iz človeka kot človeka, temveč iz ljudi določene veroizpovedi. So religiozno etična podlaga biblične supercivilizacije, ne pa tudi možne Civilizacije (v Huntingtonovem pomenu).

Dodatna, tudi naš čas še zmerom opredeljujoča težava izhaja iz razumevanja Boga, na katerega se nanaša prva zapoved iz dekaloga. Težava, ker so nekatere njegove lastnosti v nasprotju s pravrednotami svetovnega etosa, drugače povedano, ker se te lastnosti z vidika svetovnega etosa kot etičnega kriterija izkažejo za neetične. Med takšne lastnosti spadajo genocidna (glej opomba 13) poteza tega Boga, njegov bratomorni ukaz (glej opomba 14) ob uveljavljanju dekaloga in še nekatere druge, človekovo dostojanstvo ali svetost človekovega življenja uničujoče lastnosti.


uživajte!
Back to top
 

Nič na svetu nikogar ne čaka. Nič ni dokončano, in vendar nič ne ostane nerazrešeno.
WWW WWW  
IP Logged
 
t
5
p
*****
Offline

Ride si sapis!
Posts: 5103
Kozmos
Gender: male
Re: Hribarjev govor
Reply #3 - 19.12.2005 at 17:43:53
 
2.
Etičnega problema ni, dokler na biblijski tekst gledamo kot na dokument nekega arhaičnega zgodovinskega obdobja. Nastopi pa v trenutku, ko se na Boga s prikazanimi lastnosti začnejo sklicevati verski fanatiki, religiozni fundamentalisti te ali one religije, vezane na biblijskega Boga. Še z večjim etičnim problemom pa se srečamo, ko kak teolog, zlasti če jo to vodilni cerkveni teolog, začne krožno upravičevati morilska dejanja v imenu Boga s tem Bogom samim, recimo tako, da 5. božjo zapoved, ki jo imamo lahko za sestavino svetovnega etosa, brezpogojno podredi izključujočnostni 1. zapovedi, se pravi, jo z relativiziranjem kot tako razvrednoti; za zločinca pa v skladu s tem razvrednotenjem ne bo razglasil morilca v imenu Boga in njegove prve zapovedi, temveč kršitelja te zapovedi, po teologu izpostavljene kot zapovedi vseh zapovedi. Torej Teolog v tem primeru, oborožen s svojo monoteistično logiko, za zločince ne proglaša samo religioznih in sekularnih ateistov, ampak tudi politeiste. Pomor naj bi bil potemtakem drugotnega pomena, saj naj bi bilo vse krvavo dogajanje v zvezi z njim le posledica predhodnega religioznega samomora krivovercev oz. brezbožcev: "Dogajanje je izraz dejstva, da tisti, kdor odpade od Boga, tisti, ki se ne odtegne samo zavezi, temveč odide tudi iz območja življenja, uničuje sámo življenje in je v tem smislu že vstopil v območje smrti." (glej opomba 15) Naredil samomor. V skladu z bibličnim grozilnim geslom: ali "izberi življenje" (glej opomba 16) , mene, Boga ali pa se pripravi na (večno) smrt.

Glede na to, da Katekizem katoliške Cerkve splav razglaša za gnusen zločin, dopušča pa smrtno kazen in da ima nekdanji vatikanski perfekt za čistost vere, sedanji papež za zločin vsakršno nespoštovanje oz. že kar neupoštevanje prve od desetih božjih zapovedi, obstaja očitna razlika že med klerično religijo katolikov in evropsko civilno religijo, kaj šele med katolicizmom in svetovnim etosom, religijo človeka kot človeka. Katoliška klerična religija je bliže ameriški kot pa evropski civilni religiji. Bržkone ni dvoma, da bi bila RKC veliko bolj zadovoljna, če bi ustavna pogodba EU vsebovala namesto prepovedi smrtne kazni prepoved splava in če bi bila utemeljena na prvi zapovedi dekaloga, ne pa na razsvetljenskih izhodiščih evropejstva.

Potemtakem obstaja latenten vrednostni konflikt med evropsko civilno religijo, na kateri temelji tudi Ustava Republike Slovenije in katoliško klerično religijo, v večji ali manjši meri tudi s kleričnimi religijami drugih verskih skupnosti na Slovenskem. Pravoverni katoliki le stežka prenašajo "zločinski" ustavni člen o svobodnem odločanju o rojstvu otrok. Na drugi strani pa ateisti, obenem pa odločni zagovorniki svobode vesti, tj., človekovega dostojanstva težko pristajamo na odvzem samskih ženskam pravice do spočetja otroka z biomedicinsko pomočjo. Menimo, da je šlo pri propagandi za zakonsko prepoved te pomoči za zlorabo medicine, izvirajočo iz katoliških dogem, če ne celo za kršenje katere od teh dogem samih, saj je prepoved v nasprotju s svetostjo življenja kot vrednoto, ki jo močno poudarja tudi katolištvo. Hkrati gre tudi za napad na svobodo vesti, saj jo ta zakonska prepoved s pravnim nasiljem spodbija, medtem ko ustavna norma o svobodnem odločanju o rojstvu otrok tega ne počne: tako verna ženska kot verni zdravnik se po lastni vesti in/ali veri odločita za svojo takšno ali drugačno odločitev. Pravno nasilje, uveljavljeno v prvem primeru je torej izraz nejevere, nezaupanja v trdnost vere svojih sovernikov, majhna skupina samskih žensk pa je v času propagande postala najprej grešni kozel, predmet zasmehovanja, danes pa ostaja žrtveno jagnje tradicionalne patriarhalnosti in modernega klerikalizma. (glej opomba 17)

*
Iz navedenih primerov je že tudi razvidno, na kateri točki se konflikt med kleričnimi religijami in evropsko civilno religijo oz. svetovnim etosom lahko zaostri in iz latentnega preide v akutnega. Stopnja konfliktnosti je odvisna od tega, v kakšnem pomenu katoliški teologi (in ustrezni referenti drugih verskih skupnosti), ko govorijo o zločinskosti, ta izraz uporabljajo. Dokler uporaba izraza "zločin" ostaja na čisto religiozno konfesionalni ravni, interna, konflikta dejansko še ni. Vznikne, ko se ta izraz premakne na etično raven in vstopi v javnost. Močno naraste, ko preskoči na pravno raven, saj prava brez nasilja (od sodnega do policijskega) ni. Tolerančni prag pa bi bil z vidika civilne religije odpravljen, ko bi kaka verska skupnost začela dejansko izobčevati zdravnike, ki bi sodelovali pri splavu in bi imela s strani države takšno podporo, da bi bili izobčenci izključeni tudi iz državnih služb oz. bi jim bilo nadaljnje opravljanje zdravniške službe sploh onemogočeno. To bi pomenilo, da je klerična religija popolnoma prevladala nad civilno religijo in religijo človeka kot človeka in da je nastopila vladavina skrajne nestrpnosti, tako rekoč stanje verske državljanske vojne. Vojne, ki jo ameriški krščanski in drugi fundamentalisti vsiljujejo, ubijajoč v imenu življenja, že zdaj.

Pri nas smo daleč od tega, vendar se moramo navzočnosti latentnih konfliktov in zmerom prisotne potencialne nevarnosti vpeljave državnega terorja v imenu te ali one klerične religije zavedati. Ta nevarnost ni zgolj virtualna. Kriza evropske identitete in s tem skupnosti izhaja iz dveh virov: iz odprtih vprašanj v razmerju med evropsko civilno religijo in evropskimi kleričnimi religijami po eni plati, po drugi plati pa iz podleganja evropske civilne religije ameriški civilni religiji. ZDA so, oprte na značilnosti svoje civilne religije, napovedale preventivno vojno svojim nasprotnikom/sovražnikom doma in po svetu in tako s svojimi globalnimi antiterorističnimi akcijami začele izrivati nevarnost terorizma z domačega terena, ga med drugim uspešno izvažati, kakor pričajo teroristični napadi v Španiji in Angliji, tudi v Evropo. Kam pa naj nevarnost terorizma izvozi Evropa? To, kar je uspelo ZDA, Evropi ne more uspeti. Njeni morebitni poskusi v tej smeri pa bili seveda v veliki meri tudi v nasprotju z uveljavljeno evropsko civilno religijo (glej opomba 18). Nekatere evropske vlade, najbolj sta se sprva izpostavili Francija in Nemčija, so se kar precej časa upirale ameriškemu imperialnemu posegu v Iraku in pri tem uživale polno podporo ne samo med vodilnimi evropskimi misleci (Jacque Derrida, Jürgen Habermas, Gianni Vattimo in drugi), ampak tudi med svetovno znanimi ameriški teoretiki (Richard Rorty, Ronald Dworkin in drugi). A kmalu so se tako ali drugače uklonila, evropsko levo in sredinsko intelektualno elito pa je zajel občutek nemoči oz. moralni maček. Nato je nastopil še ameriški geostrateško pogojen pritisk po čimprejšnji vključitvi Turčije v EU, kar je povzročilo napetosti med desno usmerjenimi evropskimi duhovi. Pri nas zlasti med katoliškimi teologi. Zelo verjetno pa tudi znotraj pravoslavne verske skupnosti na Slovenskem, hkrati s poroditvijo vprašanja: Če muslimanska Turčija, zakaj ne tudi pravoslavna Rusija?

V tej situaciji razbolelosti evropskega duha, njegove precejšnje notranje razcepljenosti med evropsko civilno religijo in kleričnimi religijami ter njegove zunanje ranljivosti zaradi ekspanzije ameriške globalne volje do moči, njenega stremljenja po svetovni hegemoniji, sovpadajočega s posmehljivo omalovažujočim primerjanjem ZDA z Marsom, moškostjo, Evrope pa z Venero, poženščenjem, Slovenija v Evropski skupnosti nima prav velike opore. Sami se moramo znajti, kakor vemo in znamo.


uživajte!
Back to top
 

Nič na svetu nikogar ne čaka. Nič ni dokončano, in vendar nič ne ostane nerazrešeno.
WWW WWW  
IP Logged
 
t
5
p
*****
Offline

Ride si sapis!
Posts: 5103
Kozmos
Gender: male
Re: Hribarjev govor
Reply #4 - 19.12.2005 at 17:45:11
 
3.
To pa ni enostavno, saj današnja Slovenija po sonavzočnosti verskih skupnosti predstavlja nekdanjo Jugoslavijo v malem. Po Huntigtonovem modelu zdaj pri nas sobivajo najmanj štiri svetovne civilizacije: judovska, vzhodno krščanska (pravoslavje), zahodno krščanska (katolištvo in protestantsvo) in muslimanska civilizacija. Na srečo ne v teritorialnem, marveč le v kulturnem pomenu. Kljub temu nevarnosti trka, če že ne spopada med njimi ne gre zanemariti. Vsi smo lahko veseli, da smo se zbrali takole skupaj. Prvič v zgodovini slovenske državnosti, morda pa tudi zadnjič. Vsi močno upamo, verjamem v to, da ne. Da pa to upanje ne bi obviselo v zraku, se moramo skupaj vprašati, kaj storiti, da bi lahko še naprej živeli v takšnem sožitju.

Pravni predpogoj tega sožitja je, če naj uporabim Habermasovo sintagmo, "ustavni patriotizem": "Enakopravna koeksistenca različnih načinov življenja ne sme voditi do segmentiranja. Terja integracijo državljanov – in medsebojno priznavanje njihovih subkulturnih članov - v okvirju porazdeljene politične kulture. Pri občanih (Gesellschaftsbürger) naj bo oblikovanje njihovih kulturnih posebnosti možno le ob predpostavki, da se vsi – mimo subkulturnih razmejitev – razumejo kot državljani (Staatsbürger) iste politične skupnosti. Kulturna upravičenja in omogočitve imajo svoje meje v normativnih podlagah ustave, po katerih so upravičeni." (glej opomba 19) Obstaja torej ustavni tloris, ki vsebuje tako stavbne temelje sožitja kot tolerančni prag na stopnjišču strpnosti. Obstaja črta, onkraj katere strpnost ni več mogoča, črta, ki jo zarisuje prav nestrpnost tistih občanov (pa naj gre za religiozne ali sekularne člane družbe), ki prestopajo okvir ustavnega patriotizma kot sestavine "civilne religije": državljanske zavesti. Prestopajo seveda s protiustavnimi, nasilnimi dejanji, ne pa zgolj z (ne)upravičenimi zahtevami in dejanji znotraj ustavno dopuščene civilne nepokorščine.

V sožitju torej lahko živimo še naprej, če se zavedamo, da na ravni naše skupne države Republike Slovenije ne morejo biti religiozne dogme kriterij civilne religije, marveč morajo principi pričujoče civilne religije (ustavne norme kot načela ustavnega patriotizma) slej ko prej (ob)veljati kot kriterij javnega delovanja verskih in drugih skupnosti. Konkretno to npr. pomeni, da prav zaradi ločenosti države in verskih skupnosti učbeniki v "privatnih šolah" teh skupnosti nikakor ne bi smeli vsebovati formulacij, ki bi razglašala bodisi ateizem bodisi veronauk kake druge verske skupnosti za nekaj zlega, kaj šele kak člen Ustave Republike Slovenije za zločinskega. To pa nadalje pomeni, da bi morala država imeti pregled nad temi učbeniki, navsezadnje tudi nadzor in da zato navedene privatne šole ne bi smele biti povsem zasebne, zaradi česar sem jih sprva tudi zapisal v narekovajih. Kajpada po načelu simetričnosti tudi učbeniki javnih šol ne bi smeli vsebovati trditev o zločinskosti kake religije kot take ali o kaki verski skupnosti kot nosilki zla. Nasploh v zadnjem času prepogosto zsdevamo na ne dovolj premišljene izjave o navzočnosti zla in prisotnosti zlobca oz. hudiča; kajti od izganjanja hudiča je še samo korak do preganjanja "čarovnic", različnih grešnih kozlov, ki jih zatem, kakor vemo iz Giradovih knjig, kaj hitro lahko zadene usoda žrtvenega jagnjeta.

In kot na pravi ravni sožitje vseh, vključno članov različnih verskih skupnosti, lahko omogoča le civilna religija kot kriterij kleričnih religij, tako na etični ravni to sožitje lahko zagotovi le svetovni etos kot kriterij različnih civilnih religij. Svetovni etos, religija človeka kot človeka deloma sicer učinkuje prek Deklaracije OZN o človekovih pravicah (iz leta 1948), toda ta ima, kakor je razvidno že iz naslova, predvsem deklarativno težo. Kot takšna Deklaracija ima pomen svetovne civilne religije, minimalne, pa vendarle univerzalne, kljub temu pa nima tiste odločilne orientacijske moči, ki izvira zgolj in samo iz pravrednot svetovnega etosa. Odločilne za naš čas; kajti 19. st. je bilo stoletje produkcije (dela), 2o. st. je bilo stoletje organizacije (volje do moči/oblasti), naše, 21. st. pa je stoletje orientacije (iskanja in najdevanja življenjskih pomenov in smisla biti).

Zdi se, na prvi pogled, da bi moral biti dialog med nami kljub sonavzočnosti različnih civilizacij pri nas vsaj nekoliko lažji zaradi tega, ker vse te civilizacije spadajo pod obnebje biblijske supercivilizacije: religije vseh glavnih verskih skupnosti na Slovenskem imajo abrahamovsko poreklo. Toda I. in II. svetovna vojna sta se začeli znotraj zahodne krščanske civilizacije in verski voditelji vojskujočih se držav so v vsaki posebej podpirali, tudi s svojimi kurati, prav svoje države in njihove armade. Podobno je tudi v sedanji ameriški "preventivni vojni" zoper muslimanski fundamentalizem, kajti tudi spopadi z njimi se odvijajo znotraj biblične supercivilizacije. Celo "vojne" med Izraelci in Arabci so zaznamovane s to značilnostjo.

Kaj vse to pomeni, naj osvetlim s primerom, ki zadeva nas vse, še posebej pa katoliško versko skupnost in versko skupnost evangeličanov. Gre za vlogo kuratov oz. kuratinj v vojnih enotah, ki izvršujejo svojo vojaško nalogo zunaj domovine. Vodilni med njimi je nedavno tega pojasnil, da kurati med vojaki skrbijo predvsem za "etične vidike vojskovanja". Kajti, je takoj zatem poudaril, zelo "pomembno je, da je vojak moralno-etično dobro opremljen". Morda najtežja od etičnih dilem je po njegovem naslednja: "Kako naj ravna vojak na straži, ko zagleda pred seboj otroka, opasanega z razstrelivom in prstom na sprožilcu?" Spraševalec pripomni: "Grozljiva dilema. Je sploh rešljiva?" Kuratov odgovor:

"Težko. Otrok po mednarodnih konvencijah ni vojak, toda vseeno ogroža življenja drugih. Če vojak na straži predolgo okleva, tvega svoje življenje in življenje svoje enote. Toda če strelja, bo imel na vesti civilista, in to otroka. Kako naj se odloči? Odvisno od okoliščin. Vojak se mora vsekakor zelo dobro prepričati, za kaj gre, kdo stoji pred njim, koliko je star otrok, preden ustreli. Zato je tako pomembno, da vojake usposobimo na področju vojnega in humanitarnega prava, da se jim v zavesti zasidra spoznanje, kako pomembni vrednoti sta življenje in človekovo dostojanstvo. Le v tem primeru vojak na to ne bo pozabil niti v najhujših primerih." (glej opomba 20)

Šlo naj bi za spoštovanje pravrednot svetovnega etosa, svetosti življenja in človekovega dostojanstva, a spet pod okriljem znamenitega stavka: "Vse je odvisno od pogojev, prostora in časa." Kurat absolutne vrednote relativizira z okoliščinami. Če ob tem vprašanje, ali kurat v okviru veljavnosti ustavne ločenosti države in verskih skupnosti sploh sme biti državni uslužbenec, postavimo v oklepaj in če postavimo v oklepaj tudi dejstvo, da za izvorne kristjane to vprašanje sploh ni moglo postati dilema, ravno tako pa ne vprašanje, ali bi v določenih okoliščinah bili pripravljeni ubiti otroka, pa nikakor ne moremo izpustiti naslednjega vprašanja: Kako naj bi sploh lahko prišlo do okoliščin, v katerih bi se moral naš vojak odločiti, ali naj na tujih tleh ubije otroka neke povsem določene matere ali ne?


uživajte!
Back to top
 

Nič na svetu nikogar ne čaka. Nič ni dokončano, in vendar nič ne ostane nerazrešeno.
WWW WWW  
IP Logged
 
t
5
p
*****
Offline

Ride si sapis!
Posts: 5103
Kozmos
Gender: male
Re: Hribarjev govor
Reply #5 - 19.12.2005 at 17:46:26
 
Recimo, da je kuratov odgovor pravilen tako z religioznega kot pravnega vidika, je pa kljub temu skrajno nezadosten z dveh drugih vidikov: z etičnega in političnega vidika. Kurat se v svoji službeni vlogi ne bi smel omejiti na direktive oz. na zatečeno stanje, marveč bi se moral vprašati, od kod nujnost okoliščin, v katerih so se, naj bi se znašli slovenski vojaki. Nujnost okoliščin, grozljivih z vseh vidikov. Če se temu etičnemu in političnemu vprašanju vnaprej odpoveduje, potem slovenski vojaški duhovnik ravno enako kot jetniški duhovnik iz Kafkovega Procesa, ki je (bil) tudi uslužbenec dveh institucij hkrati: cerkvene in cesarske. Ta duhovnik, ki je med drugim spremljal na morišče na smrt obsojene, in glavni junak romana razpravljata o podobni dilemi, o drži čuvaja, tudi enega od uslužbencev zakonov, pred vrati Postave. Ob tezi jetniškega duhovnika, da ima čuvaj pač svoje razloge za svojo držo, junak romana K. odvrne:

"S to mislijo se ne strinjam", je rekel K. in stresel z glavo, "ker tedaj, če se ji pridružimo, moramo vse, kar pravi čuvaj, imeti za resnico. Da pa to ni mogoče, si sam obširno utemeljil." "Ne", je rekel duhovnik, "ne smemo imeti vsega za resnično, to moramo imeti samo za njuno." "Žalostna misel", je rekel K., "s tem postane laž svetovni red." (glej opomba 21)

Če se sklicujemo na okoliščine, na takšno ali drugačno faktično nujnost, potem ukinjamo resnico. Namesto resnice in pravice zavlada laž: laž postane svetovni red. Tista laž, ki že vseskozi spremlja vojno v Iraku. Resnica seveda ni faktična, je kontra-faktična, tako kot so kontrafaktične pravrednote svetovnega etosa. Prav zato pa so vrednote. Na srečo naši vojaki niso v Iraku, ne igrajo vloge tujske legije v službi ameriške civilne religije z zgoraj opisano agresivnostjo in imperialnostjo. (glej opomba 22) Toda ali so naši kurati oz. kuratinje in njihove verske skupnosti pripravljeni na obrambo resnice pred logiko nujnosti? Smo mi vsi, ne le pripadniki vpletenih verskih skupnosti, kot državljani pripravljeni, da že na politični ravni preprečimo, da bi se našim vojakom zgodilo kaj tako grozljivega, da bi morali, bolj ali manj zavestno spregledujoč zlato pravilo etičnosti, ubijati otroke, in to v njihovih domovinah, na tisoče kilometrov oddaljenih od naše? Noben od naših vojakov se še ni znašel v tako pošastnih okoliščinah. Vendar ne smemo kar tako čakati, v strahu (ali pa tudi ne), da se bo to zgodilo. Že to bo dovolj hudo, če se v krsti vrne kdo od naših vojakov. Vsemu temu se morda lahko izognemo le, če bomo, prvič, z vso odgovornostjo kot brezpogojno vodilo svojega ravnanja in delovanja spoštovali pravrednote svetovnega etosa (zlato pravilo, dostojanstvo človeka, svetost življenja, posvečenost mrtvih), religijo človeka kot človeka, če bomo, drugič, povsod in vselej upoštevali norme evropske civilne religije oz. norme slovenske ustave (določilo o prepovedi smrtne kazni in druga določila) in če bomo, tretjič, pravrednote svetovnega etosa in norme evroslovenske ustavnosti imeli za kriterij ne samo našega sožitja, ampak tudi našega globalnega nastopanja, jih torej dajali prednost pred specifičnimi dogmami naše klerične religije ali naših sekularističnih prepričanj vselej, kadar bo šlo za ohranitev skupnosti, v kateri nam je dano živeti. Ne na ta način, da bi se odpovedovali svoji vesti ali etičnim zahtevam, ki jih imamo za upravičene, marveč s preseganjem lastne dogmatičnosti in z omejevanjem izključno svojih interesov.


uživajte!
Back to top
 

Nič na svetu nikogar ne čaka. Nič ni dokončano, in vendar nič ne ostane nerazrešeno.
WWW WWW  
IP Logged
 
t
5
p
*****
Offline

Ride si sapis!
Posts: 5103
Kozmos
Gender: male
Re: Hribarjev govor
Reply #6 - 19.12.2005 at 17:48:15
 
Opombe:
1 Tako se glasi ena od formulacij vabila predsednika Republike Slovenije, z dne 29. nov., na deseti pogovor o prihodnosti Slovenije, 14. dec. 2005.

2 Ti dialoški kontakti so se začeli takoj po sklenitvi II. vatikanskega koncila, na Slovenskem najprej med študenti filozofije in teologije, širše pa kakih dvajset let kasneje. Odmev mednarodnih srečanj sta bila, seveda z dokajšnjo zakasnitvijo, v osemdesetih letih, pri nas dva razgovora. Prvega z naslovom Pogovor o sožitju in dialogu je v okviru revije 2000 (št. 17/18) leta 1981 organiziral Peter Kovačič-Peršin. Drugega z naslovom Znanost in vera pa sta v okviru SAZU leta 1984 organizirala dr. Zdenko Roter kot univerzitetni zastopnik obstoječe komunistične oblasti in dr. Franc Rodé kot tajnik vatikanskega tajništva za ne-verujoče, ki sta napisala tudi skupni uvodnik v knjižno izdajo posvetovanja. Sestava razpravljavcev v okviru revije 2000 je bila tridelna: prvo skupino so sestavljali katoliški teologi dr. France Perko, dr. Franc Rode, dr. Anton Stres in dr. StankoOjnik , drugo skupino marksisti dr. Marko Kerševan, dr. Zdenko Roter, dr. Andrej Ule in dr. Janko Prunk, tretjo skupino pa kulturniki Taras Kermauner, Marjan Rožanc, dr. Ivan Urbančič in dr. Tine Hribar. Na posvetovanju v okviru SAZU, smo, kakor je razvidno iz publikacije Science and Faith - International and interdisciplinary colloquium (Ljubljana/Rome 1984) od Slovencev sodelovali dr. Franc Rode, dr. Anton Trstenjak, dr. Anton Stres, dr. Vekoslav Grmič, dr. Zdenko Roter, dr. Marko Kerševan, dr. Andrej Kirn, dr. Janez Strnad in dr. Tine Hribar, lahko pa bi sem prišteli še Thomasa (Tomaža) Luckmanna. Ob dvajsetletnici posvetovanja je bil simpozij ponovljen, vendar smo od navzočih na prvem posvetovanju leta 2004 zaradi različnih vzrokov sodelovali le dr. Stres, dr. Kerševan in jaz. Letos je "kultura dialoga" znova oživela tudi s katoliško ustanovitvijo Foruma za dialog med vero in kulturo, katerega prvo zasedanje je bilo na pobudo in v organizaciji Milana Knepa 9. aprila 2005 v Lovranu; na njem nas je sodelovalo že okoli trideset predstavnikov različnih miselnih orientacij.

3 Vsebino preambule poglabljajo Defnicija in cilji Unije, zlasti 2. člen z naslovom Vrednote Unije, razčlenjuje jo Listina o temeljnih pravicah evropske unije z lastno preambulo, njena prva dva člena pa govorita o dostojanstvu človeka in svetosti (njegovega) življenja, torej o vrednotah, ki sta bili navedeni že tudi na začetku Osnutka Ustave Republike Slovenije, v končni redakciji oz. ob sprejetju Ustave pa sta zaradi nasprotovanja slovenskih krščanskih demokratov na eni in slovenskih liberalnih demokratov na drugi strani izpadli.

4 Podrobnejšo analizo razmerja med temi tremi "religijami" sem podal v razpravi Civilna družba, pravna država in človekove pravice, v zborniku Varstvo človekovih pravic, Mladinska knjiga, Ljubljana 1988, str. 276-295.

5 Katekizem katoliške Cerkve, Slovenska škofovska konferenca, Ljubljana 1993, str. 569. Katekizem sicer navaja, da je človeško življenje treba "spoštovati in ščititi brezpogojno" (str. 569), toda ko obenem zatrjuje, da "v skrajno težkih primerih ni izvzeta tudi smrtna kazen" (str. 567), da je v določenih pogojih torej dopustna ("Vse je odvisno od pogojev, časa in kraja."), se očitno giblje znotraj eklatantnega protislovja.

6 Glej komentar tega Bloomovega besedila in ustrezne podatke v zvezi z njim v: Tine Hribar, Obvladovanje sveta in svetovni etos, Filozofska fakulteta, Ljubljana 2003, str. 229 in naprej.

7 Samuel P. Huntington: Spopad civilkizacij, Mladinska knjiga, Ljubljana 2005, str. 405.

8 "Človeška družba je . Včasih korakamo z drugimi; večinoma korakamo sami. Vendar minimalna morala izhaja iz skupne človeškosti, pa obstajajo v vseh kulturah. Namesto uveljavljanja domnevno univerzalnih značilnosti ene civilizacije zahteva kulturno sobivanje iskanje tega, kar je skupno vsem civilizacijam. V mnogocivilizacijskem svetu je konstruktivna smer zavreči univerzalizem, sprejeti raznolikost in iskati skupne poteze…Poleg tega imajo glavne svetovne religije – zahodno krščanstvo, pravoslavje, hinduizem, budizem, islam , konfucianizem, taoizem, judovstvo - ne glede na to, do kolikšne stopnje so razdelile človeštvo, vse skupne ključne vrednote, kakor so poudarili številni avtorji. Če naj ljudje razvijejo univerzalno (svetovno) civilizacijo, bo nastajala postopoma z raziskovanjem in širjenjem teh skupnih potez. Zato je poleg pravila vzdržanja in pravila skupnega posredovanja tretje pravilo za mir v mnogocivilizacijskem svetu pravilo skupnih značilnosti: ljudje iz vseh civilizacij bi morali iskati in skušati razširiti vrednotre, institucije in preakse, ki so skupne njim in ljudem iz drugih civilizacij." (Hutington, prav tam, str. 407 in 409)

9 Hans Küng: Projekt Weltethos, Piper, München 1990. Küng je bil na II. vatikanskem koncili uradni papeški svetovalec, kasneje pa je bil s strani cerkvene oblasti suspendiran, lustriran kot predavatelj na katoliški fakulteti. Na začetku 21. stoletja je v Tübingenu ustanovil Fundacijo svetovnega etosa, v njenem okviru pa so med drugim nastopili: leta 2000 britanski premier Tony Blair s predavanjem Vrednote in moč skupnosti, leta 2002 visoka komisarka za človekove pravice in bivša predsednica Irske Mary Robinson s predavanjem Etika, človekove pravice in globalizacija, leta 2003 generalni sekretar OZN Kofi Annan s predavanjem Imamo še vedno univerzalne vrednote, leta 2004 pa nemški predsednik Horst Köhler s predavanjem Koliko se nas tičejo drugi.

10 V knjižni obliki je ta dokument, skupaj z razpravami, izšel pri School of Diplomacy and International Relations, Seton Hall University, New Jersey 2001.

11 Simptomatično je, da naše časopisje o vsem tem ni poročalo. Kot tudi ne o konferenci o vrednotah v EU ("The Politics of European Values), ki je bila v Haagu 7. septembra 2004. Očitno so naši mediji za te stvari ravno tako gluhi kot večina naših politikov.

uživajte!
Back to top
 

Nič na svetu nikogar ne čaka. Nič ni dokončano, in vendar nič ne ostane nerazrešeno.
WWW WWW  
IP Logged
 
t
5
p
*****
Offline

Ride si sapis!
Posts: 5103
Kozmos
Gender: male
Re: Hribarjev govor
Reply #7 - 19.12.2005 at 17:49:33
 
še opombe:

12 O tem je v zapisu Naš človek v Združenih narodih (A. H. Žerdin) 28. nov. 2005 poročala Mladina (str. 44 in 45); Mastnak je to mesto dobil po vsej verjetnosti zaradi tega, ker je objavil vrsto prispevkov, v katerih razkriva tudi drugo, temno plat krščansko evropskega spopadanja oz. obračunavanja z arabskimi in turškimi muslimani.

13 Npr. Devteronomij, Peta Mojzesova knjiga, 5Mz 2, 31-34: "In Gospod mi je rekel: Glej, začel sem ti izročati Sihona in njegovo deželo, začni osvajati, da dobiš v last njegovo deželo. Sihon nam je z vsem ljudstvom prišel nasproti, da bi se bojeval pri Jahcu. In Gospod, naš Bog, nam ga je izročil in pobili smo njega, njegove sinove in vse ljudstvo. Takrat smo zavzeli vsa njegova mesta in z zakletvijo pokončali vsako mesto: moške, ženske in otroke; nikogar nismo pustili živega." (Sveto pismo, Ljubljana 1996, str. 231) Tako je govoril Mojzes – in se skliceval na Jahveja.

14 Eksodus, Druga Mojzesova knjiga, 2Mz 32, 25-29: "Mojzes je videl, da je ljudstvo razbrzdano; kajti Aron ga je razbrzdal, da je bilo v zasmeh njegovih nasprotnikov. In Mojzes se je postavil k vratom v tabor in rekel: Kdor je za Gospoda, k meni! Vsi Levijevi sinovi so se zbrali pri njem. Rekel jim je: Tako govori Gospod, Izraelov Bog: Pripnite si vsak svoj meč k boku, pojdite po taboru sem in tja, od vrat do vrat in vsak naj ubije svojega brata, prijatelja in soseda! Levijevi sinovi so storili po Mojzesovi besedi in tisti dan je padlo izmed ljudstva približno tri tisoč mož. Mojzes je rekel: Danes se posvetite Gospodu, vsak za ceno svojega sina ali brata; naj vam danes podeli blagoslov!" Tako je govoril Mojzes – in se skliceval na Jahveja. Paradoks je v tem, da je Mojzes s prikazanim pobojem hotel utemeljiti prav brezpogojno spoštovanje desetih božjih zapovedi, vključno s 5. zapovedjo: Ne ubijaj!

15 Kardinal Joseph Ratzinger: Bog in svet, Družina, Ljubljana 2003, str. 126. Gre za sklepni stavek Ratzingerjevega odgovora na vprašanje, ki se je z osvetlitvijo vred glasilo: "Ko se Mojzes vrne s svete gore, ljudstvo pleše okoli znamenitega zlatega teleta. Poln jeze zaradi malikovanja je božji borec razbil plošči z zapovedmi. Pri njem so se zbrali samo Levijevi sinovi, ki pozneje sestavljajo duhovniško kasto, in se tako postavijo na stran Boga. Pojdite po taboru sem in tja, od vrat do vrat, jim ukaže Mojzes, in vsak naj ubije svojega brata, prijatelja in soseda! Zgodba desetih zapovedi se torej v bistvu začenja z grozljivim zločinom, ki je v neposrednem nasprotju z zapovedjo št. 5: Ne ubijaj! Mojzes bi moral te stvari bolje vedeti." Prvi stavki Ratzingerjevega odgovora pa se glasijo: "No, začela se je pravzaprav z zločinom proti prvi zapovedi, ki je nosilna: Ne imej drugih bogov poleg mene. Človeku gre dobro tedaj, če Boga priznava kot Boga in če živi v češčenju Boga. Odmika pa se v sprevrnitev, v perverzijo svojega bivanja, če malikuje to, kar ni Bog - če si sam izdela svoja božanstva in s tem konec koncev časti samega sebe. Ta temeljni zločin ljudstvo razžira in notranje iznakažuje. Ljudstvo se je napotilo v smrt. Oditi proč od Boga, ki je vendar vir življenja, namreč pomeni oditi iz življenja." Zdi se, da na podlagi takšnega razumevanja Mojzesovega masakra in razlogov zanj ni mogoče najti nikakršne poti do svetovnega etosa, do vrednot, skupnih tako politeistom, monoteistom kot ateistom. Razdalja med takšno klerično religijo in religijo človeka kot človeka je nepremostljiva, pod njenim udarom pa je tudi vsakršna civilna religija. Za Ratzingerja mora to, da beseda "Bog" ni bila zapisana v preambulo ustavne pogodbe EU, slej ko prej predstavljati zločin.

16 Simptomatično je, da je slovenska sinoda (zbor najvidnejših udov RKC na Slovenskem) za svoje geslo izbrala prav to starozavezno geslo, ne pa kakega novozaveznega gesla, napotila iz evangelijev, ki naj bi jim bile krščanske konfesije najbolj zavezane.

17 V tem primeru skoraj dobesedno velja Rousseaujeva za današnje čase sicer preostra opredelitev klerične religije: "Obstaja pa še tretja, bolj bizarna vrsta religije, ki daje ljudem dve zakonodaji, dva poglavarja, dve očetnjavi in jih podvrže protislovnim dolžnostim, s tem pa jim preprečuje, da bi bili hkrati pobožni verniki in dobri državljani. Takšna je religija Lam, takšna je religija Japoncev, takšno je rimsko krščanstvo. To religijo bi lahko imenovali duhovniško religijo. Iz nje izhaja nekakšno mešano in neudružbljeno pravo, ki sploh nima imena." (J.J. Rousseau: Družbena pogodba, Krtina, Ljubljana 2001, str. 120, s popravki, vnesenimi iz J.J. Rousseau: Oeuvres complčtes III, Gallimard, Paris 1964, str. 464) Govor je o prevladi duhovniške, klerične religije nad civilno, državljansko religijo, do katere je pri nas v obravnavanem primeru sicer prišlo po ustavno zakonodajni poti, prek referenduma, kar pa še ni dokaz etičnosti izglasovanega rezultata: na referendumu bi bila ob primerljivi, pogosto močno zavajajoči populistični propagandi "v pravem trenutku" bržkone izglasovana tudi ponovna uvedba smrtne kazni.

18 Eden od dokazov za to dejstvo je, da se je angleški soupravitelj "osvobojenega" Iraka v imenu evropskih vrednot oz. evropskih ustave striktno, do konca svoje naloge upiral ameriškim zahtevam po vpeljavi smrtne kazni; takoj po nastopu iraške vlade je ta smrtno kazen, kajpada pod ameriškim mentorstvom, znova uvedla.

19 Jürgen Habermas: Zwischen Naturalismus und Religion, Suhrkamp, Frankfurt/M 2005, str. 278. Ob tem ne gre le za odnose med državo in verskimi skupnostni, ampak tudi za razmerje med državo in sekularnim delom družbe,med, kakor je razvidno iz dialoga med Habermasom in Ratzingerjem v Bavarski katoliški akedemiji na začetku leta 2004, nosilci krščanskega teizma in ateističnega razsvetljenstva. (O tem glej zapis Habermas in der Höhle des Löwen Herberta Schnädelbacha v reviji Information Philosophie 31/2004/2, str. 129-136.) Prav ta enakopraven dialog nas iz razklanosti med klerikalizmo in laicizmom, kleričnostjo in sekularnostjo, teističnosti in ateističnosti dviga na raven post(a)teistične oz. postklerikalne in postsekularne družbenosti.

20 Gre za pogovor z glavnim vojnim kuratom Slovenske vojske dr. Jožetom Plutom, ki je bil 24. sept. 2005 objavljen v Zeleni piki, sobotni prilogi Dnevnika.

21 Franz Kafka, Proces, Cankarjeva založba, Ljubljana 1962, str. 211.

22 Glede na vse bolj očitna nasprotja med evropsko in ameriško civilno religijo se kljub trenutni podrejenosti Evropske unije Zdržavam Amerike, ki nam kaže, da smo se močno motili, ko smo ob vstopanju v Nato pričakovali njegovo večjo evropejskost , zaradi česar bi bilo zato morda bolje, če vanj sploh ne bi vstopili, se postavlja vprašanja, če nismo že sredi procesa cepitve zahodne civilizacije na dve civilizaciji, se pravi, na dve samostojni podcivilizaciji znotraj biblijske supercivilizacije, ki se bo kot taka prej ali slej v vlogi megacivilizacije soočila z drugimi globalnimi megacivilizacijami, s kitajsko in še kako.¨


(ja je tale naš Tinček tako nabrit, da je celo tačrno ekipco spravil v zadrego)


uživajte!
Back to top
 

Nič na svetu nikogar ne čaka. Nič ni dokončano, in vendar nič ne ostane nerazrešeno.
WWW WWW  
IP Logged
 
Bamby
5
*****
Offline

No pain no gain
Posts: 999

Gender: male
Re: Hribarjev govor
Reply #8 - 19.12.2005 at 18:51:16
 
Quote:
5. Pa še nekaj: tisti, ki niso bili v partizanih, ne morejo razumeti dostojanstvene maščevalne drže partizanov do belogardističnih izrodov, kajti razlika med bojevnikom in nebojevnikom je približno takšna kot med homo sapiensom in neandertalcem (tudi Tine Hribar kot nebojevnik ne more razumeti ponosnega partizana Janeza Stanovnika, zato vse kar zrcali Stanovniku spada v običajno »nakladanje«, na žalost, saj smo že zdavnaj pri skrivačih poslušali podobna opravičevanja.
V času okupacije so se slovenski možje samodejno, odvisno od več ali manj zrele osebnosti, razvrstili v tri skupine: partizani, skrivači in belogardisti. Pravi, tvorni Slovenci smo bili edino partizani, ostali so bili neposredni ali posredni Hitlerjevi pomagači. To je nesporna resnica. Bojevniki pač skrivačev in izdajalcev nismo nikoli cenili, saj tega niso zaslužili. Zaslužili so pač prezir zmagovalcev! Tega stališča pač nismo razbobnali, dokler je še veliko skrivačev bilo živih, kajti sodišča bi imela preveč dela z njihovimi manipulativnimi tožbami. Sedaj jih je malo, ki bi imeli ustrezno moč, zato lahko gremo na plan z resnico o bistvu njihove osebnostne motenosti, da se vsaj pred odhodom na nek način spokorijo.


t wrote on 16.12.2005 at 17:23:20:
- Ruglja za predsednika!

( v vsesplošnem vračanju potuhnjenih psihopatov na oblast takšno razmišljanje postavi človeka na realna tla - kapo dol pred mojstrom)
uživajte!


Quote:
Kajti pravica do življenja je prva med pravicami, ki izhajajo neposredno iz človekovega dostojanstva. Drugače, vzvratno rečeno, tisto, na kar je dostojanstvo človeka najizvorneje vezano, je prav svetost človekovega življenja. In ker svetost življenja spada med pravrednote vseh svetovnih religij, bi bilo pričakovati, da bodo tudi verske skupnosti na Slovenskem spoštovale in uveljavljale svetost življenja kot vrednoto, ki so ji absolutno zavezane. In se s tem verificirale ne samo kot spoštovalke svetovnega etosa, minimalnega skupnega etičnega imenovalca vseh svetovnih religij oz. kultur, ampak tudi kot trdne podpornice evropske civilne religije in zanesljive zagovornice evropskih ustavnopravnih norm. To navsezadnje pomeni, da bi morale, če naj pričajo o svoji etični verodostojnosti in zavezanosti pravnemu evropejstvu, povzdigniti svoj glas zoper vsako smrtno obsodbo in zopet vsako izvršitev smrtne kazni na svetu, zlasti pa glas zoper takšno zločinsko ravnanje v deželah, ki se sklicujejo na deset svetopisemskih zapovedi, med katerimi nahajamo tudi prepoved ubijanja.


t wrote on 19.12.2005 at 17:38:21:
s posveta pri predsedniku, kjer Tinči  lepo povrta po starih ranah in genialno pogleda naprej




In to zgoraj je lep primer nepotuhnjenega psihopata, ki "genialno" pogleda nazaj  Grin

Back to top
 

Življenje je popolnoma zastonj in brezplačno, pa vendar je ni
stvari na tem svetu, ki bi bila vredna več. (Bamby)
 
IP Logged
 
gape
YaBB Administrator
p
*****
Offline

I love YaBB!
Posts: 13454
The Land of YaBB
Re: Hribarjev govor
Reply #9 - 19.12.2005 at 22:47:54
 
spet si dobr text najdu

t wrote on 19.12.2005 at 17:40:07:
V čem pa so temeljne razlike med posameznimi civilnimi religijami, kakršna sta ameriška in evropska civilna religija? Krucialna razlika med njima izhaja iz položaja smrtne kazni v njima. Znotraj ameriške civilne religije je smrtna kazen sprejemljiva, znotraj evropske civilne religije pa nikakor ne.

...

To navsezadnje pomeni, da bi morale, če naj pričajo o svoji etični verodostojnosti in zavezanosti pravnemu evropejstvu, povzdigniti svoj glas zoper vsako smrtno obsodbo in zopet vsako izvršitev smrtne kazni na svetu, zlasti pa glas zoper takšno zločinsko ravnanje v deželah, ki se sklicujejo na deset svetopisemskih zapovedi, med katerimi nahajamo tudi prepoved ubijanja.



t wrote on 19.12.2005 at 17:41:40:
Vsakdo, ki je (bil) soudeležen pri smrtni kazni, je v očeh evropske skupnosti zločinec; ne le z etičnega, ampak tudi s pravnega vidika.

...

Ne stori drugemu tega, česar ne želiš, da bi drugi storil tebi.

...

Grozi nam torej vrnitev za dvesto, tristo let nazaj v zgodovino; a zdaj ne več na evropski, marveč na globalni ravni.

...

To je resnica, ki jo bodo nekatere države, še posebno Združene države Amerike, le s težavo sprejele. To pravilo vzdržanja, da se jedrne države vzdržijo posredovanja v konfliktih v drugih civilizacijah, je prvi pogoj za mir v mnogocivilizacijskem, mnogopolarnem svetu.

...

Projekt svetovnega etosa
...
Tu skoraj ni treba omenjati vsem nam znanega Dajlam Lame z njegovo budistično etiko svetosti življenja vseh živih bitij
...
Urad zavezništva za civilizacijo, za njegovega direktorja pa postavil Tomaža Mastnaka

...

štirih pravrednotah: v človekovem dostojanstvu, svetosti življenja, posvečenosti mrtvih in zlatem pravilu

...

Na primer, prve tri zapovedi bibličnega dekaloga, zapovedi s prve plošče desetih božjih zapovedi katalog svetovnega etosa ne more upoštevati, saj te izključujejo tiste, ki ne verujejo v (enega samega) Boga.
Se torej same sebe onemogočajo kot skupni imenovalec vseh ljudi.

...

Med takšne lastnosti spadajo genocidna poteza tega Boga, njegov bratomorni ukaz ob uveljavljanju dekaloga in še nekatere druge, človekovo dostojanstvo ali svetost človekovega življenja uničujoče lastnosti.



t wrote on 19.12.2005 at 17:43:53:
ko se na Boga s prikazanimi lastnosti začnejo sklicevati verski fanatiki, religiozni fundamentalisti te ali one religije, vezane na biblijskega Boga

...

V skladu z bibličnim grozilnim geslom: ali "izberi življenje" (glej opomba 16) , mene, Boga ali pa se pripravi na (večno) smrt.

...

Katoliška klerična religija je bliže ameriški kot pa evropski civilni religiji.

...

da je klerična religija popolnoma prevladala nad civilno religijo in religijo človeka kot človeka in da je nastopila vladavina skrajne nestrpnosti

...

Vojne, ki jo ameriški krščanski in drugi fundamentalisti vsiljujejo, ubijajoč v imenu življenja, že zdaj.

...

21. st. pa je stoletje orientacije (iskanja in najdevanja življenjskih pomenov in smisla biti)



t wrote on 19.12.2005 at 17:46:26:
Če se sklicujemo na okoliščine, na takšno ali drugačno faktično nujnost, potem ukinjamo resnico. Namesto resnice in pravice zavlada laž: laž postane svetovni red.



t wrote on 19.12.2005 at 17:48:15:
Namesto uveljavljanja domnevno univerzalnih značilnosti ene civilizacije zahteva kulturno sobivanje iskanje tega, kar je skupno vsem civilizacijam. V mnogocivilizacijskem svetu je konstruktivna smer zavreči univerzalizem, sprejeti raznolikost in iskati skupne poteze…Poleg tega imajo glavne svetovne religije – zahodno krščanstvo, pravoslavje, hinduizem, budizem, islam, konfucianizem, taoizem, judovstvo - ne glede na to, do kolikšne stopnje so razdelile človeštvo, vse skupne ključne vrednote



hvala

Back to top
 

Lahko pa da se tudi motim ...

The Administrator of this yabb and domain.
WWW WWW  
IP Logged
 
t
5
p
*****
Offline

Ride si sapis!
Posts: 5103
Kozmos
Gender: male
Re: Hribarjev govor
Reply #10 - 19.12.2005 at 22:59:21
 

Ja po moje res do sedaj najboljši Tinetov prispevek, še posebej ko se loti analize religij in lepo pokaže na bistvo - čeprav dvomum, da je Huntinghton to tako videl: da krščanstvo, judaizem in musliti zaradi prvih treh zapovedi ne morejo biti kompatibilni z ostalimi religijami.

Dobro je razkril bedno protislovje zagovarjanja smrtne kazni (kjub zapovedi ne ubijaj), in kvazi prepovedovanja splava (kjer se po eni strani zdravnike izobča, ne izobča pa se rabljev, sodnikov, politikov...) - kjer je lepo podal to, da pač prepoved splava kensla tudi ugovor vesti.

U bistvu je lepo nakazal tudi možen izhod v iskanju skupnih univerzalnih točk v svetovnem etosu...

Lepo tudi razdela bedo naše vojske s tistim primerom, kako bo kurat etično opremljal vojake naše, da bodo šli v Irak streljati otroke.

U glavnem pa je bil tudi edini, ki je v zadrego spravil tačrne pa tudi tardeče.


uživajte!
Back to top
 

Nič na svetu nikogar ne čaka. Nič ni dokončano, in vendar nič ne ostane nerazrešeno.
WWW WWW  
IP Logged
 
Bobcat
Guest




Re: Hribarjev govor
Reply #11 - 19.12.2005 at 23:15:14
 
t wrote on 19.12.2005 at 22:59:21:
U glavnem pa je bil tudi edini, ki je v zadrego spravil tačrne pa tudi tardeče.


In pa seveda, glupsone, ala Bambek in Stojko-prdojko...tudi Sinjeočnica ni izvzeta.  
Back to top
 
 
IP Logged
 
sinjeoka
5
*****
Offline

No guts no glory!
Posts: 2783

Gender: female
Re: Hribarjev govor
Reply #12 - 20.12.2005 at 09:13:29
 
smešno in  ista napaka kot nebuloza o prosti ekonomski coni

ameriška civilna religija ne obstaja - sploh pa ne na področju smrtne kazni. S smrtno kaznijo se načeloma zvezna sodišča ne ubadajo, ker so prepuščena pristojnostim zveznih držav. Tako imajo na eni strani Teksas, ki jo izvršuje v velikih količinah, pa državo Main, kjer je prepovedana. Če torej Teksačana moti civilna religija smrtne kazni države Teksas se lahko svobodno preseli v katerokoli državo, kjer je smrtna kazen prepovedana.


http://www.deathpenaltyinfo.org/state/


Verska toleranca v. Civilna religija ... očitno samo jaz vidim, da se pojavlja ideja novega monoreligizma, ki je kot tak prisilen ...

(oziroma, vsi pravzaprav že vemo, da zgolj lakiranje nekih arhaičnih vrednot le teh ne spremeni - pod lakom komunizma, krščanstva v Sloveniji še vedno najdemo barbarsko izročilo ... ampak naši dušebrižniki bi še kar lakirali ...)
Back to top
 
 
IP Logged
 
gape
YaBB Administrator
p
*****
Offline

I love YaBB!
Posts: 13454
The Land of YaBB
Re: Hribarjev govor
Reply #13 - 20.12.2005 at 09:41:03
 
sinjeoka wrote on 20.12.2005 at 09:13:29:
zgolj lakiranje nekih arhaičnih vrednot le teh ne spremeni - pod lakom komunizma, krščanstva v Sloveniji še vedno najdemo barbarsko izročilo ... ampak naši dušebrižniki bi še kar lakirali ...

kaj torej predlagaš?
Back to top
 

Lahko pa da se tudi motim ...

The Administrator of this yabb and domain.
WWW WWW  
IP Logged
 
Bamby
5
*****
Offline

No pain no gain
Posts: 999

Gender: male
Re: Hribarjev govor
Reply #14 - 20.12.2005 at 10:35:45
 
gape wrote on 20.12.2005 at 09:41:03:
kaj torej predlagaš?



Da se s komunistično revolucijo, ki ni bila nikdar preklicana s strani prejšnjih visokih politikov (npr. Kučan, Potrč, Stanovnik, Semolič ...., in njihovih naslednikov npr. Pahor, ki so po mnenju psihopata tenejka prestopili v tabor Janeza Janše  Grin ) PRENEHA, in da se v novih oblastnikih ne vidi "psihopatskih" domobrancev...


... tako, da ne bo več potrebno reči, da se je 2. svetovna vojna v Sloveniji,  državljanska vojna oz. komunistična revolucija končala leta 1990 (ali celo pozneje) z zmago domobrancev (ki pa so bili v glavnem že "počiščeni" leta 1945).

Smrt komunizmu svoboda narodu!!!  Grin

Za od komunizma osvobojeno Slovenijo!!!
Back to top
 

Življenje je popolnoma zastonj in brezplačno, pa vendar je ni
stvari na tem svetu, ki bi bila vredna več. (Bamby)
 
IP Logged
 
Pages: 1 2 3