Laila, če spoštuješ svoj čas in energijo pusti manipulatorja, še bolje, na daleč se mu ogni... njemu in podobnim. Veš koliko je ljudi na svetu??? A si prepričana da ob sebi potrebuješ nekoga, ki te omejuje? Se v resnici čutiš poklicano ga spreminjat? Ali sebe spremenit do take mere, da mu boš ustrezala? Hmmm...

Doroteja wrote on 09.11.2005 at 23:48:37:


k so nam prpravleni pokazat u čem lohk sebe spremenimo, da nam bo lepš.

Doroteja wrote on 09.11.2005 at 23:48:37:


ali do take, da boš ustrezala seb


gape wrote on 08.11.2005 at 19:01:23:


Sm mu rekla in me je poslušu

in zdej je znotri tko kt zuni

in če komu ni ušeč zuni, nej spremeni znotri

in če kdo noče spremenit znotri ga odnese

if "ni res, da je zuni tko kt znotri" goto "zbogom in hvala za vse ribe (d.a.)"

Nej vam bo vsak trenutek čudovit!

TheONE wrote on 10.11.2005 at 18:39:59:


hm ja, tole mene zdj mal bega. ne vem če se ravno tolko potrebuješ, da bi pa vse, ampak čist vse skupaj počel, ko ljubiš...  je pa res da se mi ne da sami (to je mišljeno without him) ven žurat. se mi pa ne zdi čist nč narobe, če grem kdaj s kolegicam brez njega vn žurat in se mi ne zdi nč narobe če greš tud s kom razen prjatlc na kavo. Če ljubiš nimaš potrebe po tem, da bi karkol ušpiču pa tud če greš ga žurat ali z nekom na kavo. Verjetn se pa najrajš organiziram za take kavice s prjatlcam, znanci, komerkol takrat ko je on v službi pa jaz samevam doma in mam ravno čas, da lahko potem izkoristva čas ko sva oba doma...

nekj takega! LP

spark wrote on 09.11.2005 at 16:21:00:


A lahko še mojga dragega vrinem tukej zraven...? (ne na posvetovanje...)


Drugač pa z moje strani takole...S sedanjo pametjo in izkušnjami na področju ljubezni bi v tvojem primeru odreagirala takole:povedala bi mu, kaj me moti, kaj si želim  in kaj si ne želim, povedala bi mu o svojih občutkih, strahovih in razmišljanjih;če bi mi reku ok, dejva se poskušat zment, te bom poslušal,itd., potem se bi pač pogovarjala tolk časa, da se razumeva...ker pa je za to malo možnosti (da gre tako zlahka, namreč), bi mu rekla, da želim, da gre z mano na partnersko terapijo.Če bi bil odgovor ne, bi bil to zame dokaz, da se še ni pripravljen spreminjat skupaj z mano in bi preprosto odšla, ker zame tukej nima smisla ostajat in mučit sebe, njega in drug drugega. Nato bi se orng vzela v roke, začela orng delat na seb (predvsem s pomočjo terapevta, da gre hitreje in lažje) in nato bi si našla drugega partnerja. Vem, da zveni preprosto in da v praksi ne gre vedno tako lepo in po planih...mislim pa, da se da, če si resnično želiš sprememb na bolje.
Leila..., zanima me nekej...Zakaj misliš, da 'privlačiš' takšne moške kot je tvoj fant? A si v svojem življenju že kdaj doživljala takšne občutke, kot jih sedaj? Mogoče v otroštvu? A je tvoj oče posesiven? Mogoče mama, brat...kdorkoli, ki ti je pomemben? Zame bistvena vprašanja, ki se jih vprašam v konfliktu s fantom...
Kot je reku en-bk...beri.Knjiga 'Najina ljubezen' je nama zelo pomagala...pa dober terapevt. In zdej sva tukej, kjer sva. Ampak samo zato, ker sva OBA tako želela in delala na temu, da nama je lepo.
Srečno.

TheONE wrote on 18.11.2005 at 10:31:51:


Se paradoksno sliš, da se je treba trudit, da bi se nekaj dogajal samo po sebi, ampka bi se s tem strinjal. Trud je v učenje zaupanja, v tem, da bi se nauču zaupat drugmu in da bi bil sam vreden zaupanja drugega. Trud sicer, ki te  lahko stotero nagradi  al pa te postoterjeno razočara, ponavad itak oboje, v tem je tud smisu učenja.  

en_bk wrote on 18.11.2005 at 11:28:29:



         Bravo, en bk, ti res znaš!

The one...ful se vse tole lepo sliš...in ful je fantastično, če si ti to najdu...ampak meni osebno se tvoj opis ljubezni bolj zdi opis zaljubljenosti, ki pa nima nikakršne zveze z ljubeznijo. Mislim, da je tvoja logika, ki te je pripeljala do tega razmišljanja ta, da če sta si dva usojena, če sta duši dvojčici, itd. itd., potem sta za skupaj in potem je vse čudovito in v rožcah, če pa nista, gre pa pač vse skup v franže. Lahko, da se motim... Ne vem, no...sam men tole tvoje razmišljanje ne sede...zame ni realno. Tista prava, zrela ljubezen se po mojem mnenju ne zgodi, ampak se jo zgradi, do nje se mora šele prit (mora bit pa res neverjetno, da se dva, ki sta različnih spolov, iz različnih družbenih okolij, kulturnih in včasih verskih, vsak s svojimi travmami in z vso navlako,ki jo prineseta s sabo, skratka tako zelo različna v dojemanju sebe in sveta, v čustvovanju in razmišljanju, ujemata kr tako...že v štartu v nulo...)

Enostavno nisem navajena na to in sploh ne pomislim, da bi šla na chat...Sicer sem pa tut v službi, ker doma še vedno nimam računalnika in na hitr napišem tisto, kar imam za napisat in letim nazaj delat. Sicer je pa najino mnenje kar se te teme tiče tako različno, da se po moje ne splača, da debatirava o tem.
Kontriranje zame pomeni odgovarjanje nazaj, se pravi dati nekomu kontra odgovor (odgovor nazaj). Kaj pa tebi pomeni pa ne vem.