Akademik Aleksander Nikolajevič Jakovljev, predsednik kremeljske komisije za rehabilitacijo žrtev političnega terorja, je decembra dopolnil 80 let in velja za očeta glasnosti in perestrojke, tega novega vetra demokratičnih reform, ki je do temeljev razmajal prej na videz neuničljivo Sovjetsko zvezo. Jakovljev je bil v tistih usodnih letih desna roka Mihaila Gorbačova, politika, ki je končal hladno vojno in pomembno prispeval k padcu berlinskega zidu. Pred tem je resda kar nekaj desetletij delal v vrhovih sovjetske partije (vanjo je vstopil takoj po drugi svetovni vojni, v kateri je bil leta 1943 hudo ranjen), toda Aleksander Jakovljev je bil sredi sovjetske partijske nomenklature ves čas nekaj posebnega. Že leta 1959 je, denimo, kar nekaj mesecev preživel na Columbia University v ZDA, okosteneli partijski vrhuški pa se je dokončno zameril leta 1972, ko je objavil oster članek o nacionalizmu in šovinizmu v državi. Takrat so ga malodane na vrat na nos poslali za veleposlanika v Kanado, kjer je potem preživel kar deset let.
Prav v Kanadi se je pobliže spoznal z Mihailom Gorbačovom, ki ga je po prevzemu oblasti brž postavil za šefa propagandnega oddelka pri centralnem komiteju. Prav ta urad je odigral ključno vlogo pri promociji politike glasnosti in perestrojke, ki je v Sovjetsko zvezo končno le prinesla demokracijo in svobodo. Jakovljev je pod Gorbačovom napredoval celo do člana politbiroja, toda na 28. kongresu marca 1990 je odstopil z vseh partijskih položajev in ostal »samo« svetovalec Mihaila Gorbačova.
Leta 1987 je prevzel vodenje kremeljske komisije za rehabilitacijo žrtev političnega terorja, ki ji zdaj predseduje že sedemnajsto leto. Bil je eden prvih, ki. mu je oblast dovolila vpogled v gore tajnih dokumentov o čistkah in pobojih, ki so za vselej odnesli nekaj deset milijonov življenj. Največ za časa Stalina, Jakovljev je o tem v zadnjih letih napisal kar nekaj knjig, ki so bile svojevrsten šok ne le za tujo, ampak tudi za rusko javnost. Resnica je bila namreč boleča, saj se mnogi v Rusiji še dandanes ne zavedajo povsem, kako pokvarjen in zločinski je bil režim, ki so mu bili prisiljeni podariti najlepša leta svojega življenja.
Med brskanjem po papirjih, ki so desetletja skrivali grozljive in žalostne zgodbe o usodah milijonov Rusov in pripadnikov drugih narodov nekdanje Sovjetske zveze, je do svojevrstnega preobrata prišlo tudi v Jakovljevu samem. Trdi namreč, da je bil sovjetski režim eden najbolj krutih v vsej zgodovini človeštva. Prav zato bi morala Črna knjiga komunizma, ki jo je zdaj v prevodu mogoče dobiti tudi na policah ruskih knjigarn, obvezno branje za vsako šolo, svojim rojakom pa poleg tega svetuje, naj se odslej odločneje spoprimejo z vsakim poskusom totalitarizma, z diktaturo birokracije in kajpak tudi z lastno servilnostjo. O vsem tem sva se pogovarjala v njegovi pisarni v Moskvi.

Kako to, da so prav vas postavili na čelo kremeljske komisije za rehabilitacijo žrtev političnega terorja?

Sumim, da zato, ker sem že leta 1987, ko so v Kremlju razmišljali o ustanovitvi te komisije, veljal za enega najbolj demokratično usmerjenih politikov tistega časa. Mihail Sergejevič /Gorbačov/ je očitno menil, da ne bom sabotiral dela komisije. In tako se je začelo. Imeli smo veliko sovražnikov. Predvsem v fašistično-komunističnem delu družbe, kot mu pravim, kajti na dan so začele prihajati stvari, ki jih mnogi raje ne bi hoteli slišati. Ko smo začeli razkrivati doslej neznane podrobnosti o čistkah za časa Stalina in tudi kasneje, so nas mnogi hoteli utišati. Zadaj so bili močni interesi.

Kdo vas je hotel utišati?

Predvsem tisti, ki so morili v imenu režima, in njihovi sorodniki. Tisti, ki so stali na stražnih stolpih, preiskovalci, njihovi sinovi in vnuki, bivši sodelavci KGB. In teh je dandanes v Rusiji in drugih predelih nekdanje Sovjetske zveze še vedno ogromno, Kajti režim, ki je v gulagih in zaporih pobil najmanj 20 milijonov ljudi, je za to krvavo početje potreboval ogromno mašinerijo. Danes si preprosto ni mogoče predstavljati, kakšen aparat je bil to.

Nikoli ne bom pozabil poti v Magadan, na zloglasno Kolimo, kjer smo pred leti postavili spomenik žrtvam političnega terorja. Že ko sem po telefonu klical v Magadan, je bil župan sila zadržan, čeprav sem v bistvu klical iz Kremlja. In šele ko sem priletel tja, sem spoznal, zakaj ta nenavadna zadržanost.

Ugotovil sem namreč, da je večina tamkajšnjih prebivalcev brez dela. Nobenega navdušenja nad glasnostjo in perestrojko, tem novim vetrom demokracije, ni bilo čutiti. Nikakršne ljubezni do novega. Ves Magadan je namreč desetletja delal izključno v taboriščih. Tam so zaposlili malodane vse kolimske zdravnike, medicinske sestre, učitelje, stražarje, varnostnike in celo dreserje psov, ki so jih ščuvali na zapornike, In ko so taborišča zaprli in zapornike izpustili, so ljudje čez noč ostali brez dela. Demokracija jim je prinesla le gorje in bedo, ki je prej mnogi sploh niso čutili. Kaj naj počnejo s svobodo, če pa v njej ni več dela zanje? Na otvoritvi spomenika se je sicer zbralo veliko ljudi, toda slišati je bilo tudi krike: »To ni res! Lažete!«

Ko govoriva o preporodu in politični podobi današnje Rusije, je najhujša ovira na tej trdi poti do novega predvsem psihologija ljudi. Vsi niso zadovoljni, ko berejo grozljive podatke o preteklosti. Toda dobivam tudi takšna pisma, kjer celo sodelavci prejšnjega režima priznavajo, da dokler niso prebrali mojih knjig, sploh niso vedeli, kaj se je v prejšnji državi v resnici dogajalo. In da če bi vedeli, bi presojali in ravnali povsem drugače. Mnogi še dandanes ne vedo resnice. Ne vedo! To je bila namreč popolnoma zaprta skupnost. Tisti, ki so kaj vedeli, so morali molčati, saj so jim zabičali, da gre za državno tajno. In kdor je spregovoril, ga je čakala smrt.

Ko ste se začeli ukvarjati z žrtvami političnega terorja, ste se sploh zavedali, kakšno težaško delo vas pravzaprav čaka?

Ne. Niti najmanj. Po pravici povedano, tudi v moji notranjosti je tedaj prišlo do svojevrstnega preobrata. Ko sem začel brskati po dotlej nedostopnih arhivih, sem dobro vedel, da vstopam v dotlej malo znani svet sovjetskega totalitarnega režima in diktature. Zdaj, po poldrugem desetletju tega krvavega dela, so moje ocene sovjetskega režima popolnoma drugačne. To je bil fašistični režim. Fašizem, kakršnega svet doslej še ni videl.

Pobili so milijone in milijone ljudi. V preteklem stoletju je bil genetski fond Rusije in drugih narodov, ki so živeli v tedanji SZ, praktično popolnoma  uničen. Samo med drugo svetovno vojno je padlo skoraj 30 milijonov ljudi. To so bili v glavnem mladi ljudje, saj starcev na fronto niso pošiljali. V taboriščih je pomrla v bistvu elita ruskega naroda, Tako rekoč vsa sovjetska inteligenca. In tudi med sodelavci partije, čeke in kasneje KGB so pobijali v glavnem pametne in izobražene ljudi. Res je, da so delali v KGB, toda mnogi med njimi so imeli diplome najuglednejših sovjetskih šol. In zaradi svojega znanja in vedenja o nravi režima, ki mu služijo, so postali nevarni vladajoči eliti. Ti umori so bili strašna stvar.

Jaz tako gledam na takratna dogajanja. Dobršen del družbe še danes o tem mračnem poglavju naše zgodovine razmišlja povsem drugače. Nikoli nisem mogel razumeti tega psevdopatriotizma. Pravi patriotizem, ljubezen do domovine, svoje ulice, staršev je normalna in pozitivna stvar. Ko na primer navijaš za svoje na velikih tekmovanjih in ploskaš, ko podirajo rekorde ali dobivajo odličja. Toda ko ti začnejo odgovarjati v slogu »Zločini so morebiti res bili, toda to so bili vendarle naši ljudje!?«, se kajpak vse neha. Seveda so bili ti zločinci naši ljudje, toda ne glede na to je treba vedeti in poznati vso resnico o njih. Pravo resnico! Vedeti in se pokesati! Ne padati na kolena na javnih shodih! Pokesati se je treba predvsem v duši in si priznati: tudi ti si kriv, ker si ves čas molčal! To je pravo kesanje.

V knjigi Krestosev ste zapisali, da je Rusija  do horizonta posejana s križi. Kako se je kaj takega lahko zgodilo v državi, ki se ponaša z največjimi literarnimi, glasbenimi in znanstvenimi umi preteklega in današnjega časa?

Tega vam ne bo nihče zmogel pojasniti. Sklicevanje na zločinsko nrav Lenina in Stalina ni dovolj. Z današnjim umom preprosto ni mogoče razumeti Leninovega klica, da je treba protiimperialistično vojno spremeniti v državljansko vojno. Kako divje to zveni danes! Samo v Leninovi državljanski vojni je bilo pobitih 13 milijonov ljudi! Brat je pobijal brata, sin očeta, oče sina, vnuk deda. Začel se je razredni boj. Toda boj proti komu? Kakšni razredi pa so takrat bili v Rusiji? Potreben je boj do končnega uničenja enega razreda in takrat bo nastopila harmonija, je pisal Marx v Manifestu. Toda kakšna harmonija je to, ko brat pobija brata? In ruski narod je vse to mirno požiral in molčal.

Nekaj podobnega se je dogajalo v nekdanji Jugoslaviji. Nam perestrojščikom se je uspelo izogniti jugoslovanskemu scenariju. Razpad SZ je potekal relativno mirno, Jugoslavijo pa so ločevale vojne. To govori o sila skromni inteligenčni ravni voditeljev, ki so se odločili za prelivanje krvi. Če Slovenija, Hrvaška ali Makedonija hočejo samostojnost, jim v skladu s pravico do samoodločbe na tej poti nihče ne sme postavljati ovir. Toda o tem mora odločati izključno narod. Brez vsakršnih pritiskov nanj.

Proces oblikovanja novih nacionalnih držav je popolnoma normalen proces. In dobro je, da se je pri nas vse končalo relativno mirno. Kajti prejšnji sovjetski sistem je bil nasilen. Brez nasilja se ne bi obdržal. Zato je sovjetska kompartija nenehno potrebovala sovražnika. Zunanjega ali notranjega. Prav velikih razlik med njima v partiji niso delali. Na eni strani je bil to imperializem, ki da nenehno tuhta, kako nas čimprej uničiti, na drugi strani pa so proti Kremlju nenehno rovarili notranji nezadovoljneži. Te so tedaj odkrivali po tekočem traku. In jih tudi pobili. Lenin si je v resnici omislil izjemno krut sistem.

Oblast se očitno nič ne nauči od zgodovine.

Popolnoma nič. Politiki so slabi učenci. Zelo slabi. Ne govorijo zastonj, da če si gospodar preteklosti, si hkrati tudi gospodar sedanjosti. Če bi kremeljski veljaki bolje poznali svojo zgodovino, bi veliko modreje reševali tudi zagate sedanjosti.

Imajo vas za očeta in arhitekta perestrojke in glasnosti. Se strinjate s takšnimi ocenami?

No, da, to ste mi pripisali predvsem vi, novinarji.

Ne bi rekel. Takšnega mnenja so tudi številni analitiki z vseh koncev sveta.

No, šalo na stran. Perestrojko je po mojem porodil čas. Mi smo preprosto čutili, da je napočil čas za spremembe. In storili, kar je tedaj bilo treba storiti. Povedano še drugače: o pravem času smo bili na pravem mestu. To je v bistvu vsa moja zasluga.

Marsikje v svetu vlada prepričanje, da je besedo perestrojka izumil Mihail Gorbačov. Toda v resnici jo je poznal že Peter Stolipin, eden najbolj  znanih ruskih premierov za časa zadnjega carja Nikolaja II., ubit v kijevski operi leta 1911.

Res je. Beseda je že kar stara. Pa tudi Stolipin ni bil prvi, ki si jo je omislil. Srečati jo je mogoče že pri Gogolju. Ta omenja nekega perestrojščika, polkovnika Koškarjova, ki je znal celo iz svinje narediti dvorjana ... (Smeh) Gogolj je bil res mojster pisane besede. No, toda je vendarle zgolj literatura. Stolipin je perestrojko razumel veliko resneje, kot nekakšno preurejanje Rusije. In to v vseh pogledih. Ne le na področju zemljiških reform, ampak tudi v izobraževanju. Temeljito je preuredil dumo. Če ne bi bilo kontrarevolucije leta 1917, kot jaz pravim takratnim dogodkom, bi Rusija morebiti že tedaj resda težko in škripajoče krenila v demokracijo. Za časa Stolipina so bili davki zelo nizki. Rubelj je postal trden, močnejši od mnogih evropskih valut. Bil je enak z dolarjem. Rusija je takrat pridelala več žita, kot ZDA, Kanada in Argentina skupaj.

Na zadnjem kongresu KPSZ leta 1990 ste dejali, da bi morali z reformami pravzaprav začeti že pred pol stoletja.

Res je. Tedaj so mi ploskali za te besede, toda če bi to rekel pred petdesetimi leti, bi bile reakcije povsem drugačne in zgodba bi se zagotovo končala bistveno manj navdušujoče. Najbrž v kakšnem gulagu.

Na tem kongresu vas je resno kritiziral general Lebed. Je bil to ta general, ki je potem. leta 1996 podpisal premirje po prvi čečenski vojni?

Da, prav on.

Sta se poznala?

Ne. In tudi pozneje se nisva nikoli srečala. Pravzaprav me Lebed nikoli ni posebej zanimal. Osebno namreč ne verjamem v vojaško reševanje problemov.

Mnogi analitiki trdijo, da se je perestrojka pravzaprav končala že leta 1991. Ali soglašate s takšnimi ocenami?

Ne, ne. Perestrojka se ni končala. Mislim, da se je le malce zaustavila. Reformatorjem je zmanjkalo sape. Poskusi liberalizacije cen brez vzporednega uveljavljanja tržne ekonomije niso bili najbolj modra rešitev. Liberalizacija cen da, toda vzporedno s tem bi bilo treba hkrati reševati tudi zemljiško vprašanje, stanovanjsko problematiko, jamstva za tuje investicije. Takratna vlada pa je čez noč sprostila zgolj cene in ljudje so bili v hipu ob vse nekdanje prihranke. Tako seveda ne gre. Liberalizacija cen je namreč samo eden od elementov tržnega gospodarjenja, ki pa mora biti v nekakšnem soglasju z vsemi drugimi. Teh ukrepov pa tedaj ni bilo.
No, mi se seveda nismo ukvarjali z gospodarskimi, ampak s političnimi reformami, ki so nedvomno temeljni pogoj za preobrazbo vse ruske družbe. Slo je, seveda, za svobodo tiska, svobodo umetniškega ustvarjanja, konec političnih represij, rehabilitacijo političnih zapornikov.

Pravijo, da je Gorbačov takrat delal preveč kompromisov!

Na začetku so bili nujni, kajti v boju s takšno pošastjo, kot je bila sovjetska komunistična partija, takrat ni šlo drugače. Le človek, izurjen v umetnosti kompromisa, to pa je Gorbačov nedvomno bil, je lahko naredil to, kar smo si tedaj zamislili. Od začetka je bil gospodar kompromisov. Nadvse spretno je krmaril med čermi novega. Kasneje pa je postal suženj kompromisov. Druga stran na kompromise ni več pristajala, on pa je še kar naprej vztrajal na tej poziciji. Ko je nasprotna stran začela uporabljati drugačne prijeme, drugačen jezik, bi tudi on moral ubrati drugo taktiko. Tega ni storil in s tem je po svoje zapečatil svojo politično usodo.

So bili radikalci takrat v resnici toliko močnejši od demokratov?

Radikalna struja v partiji ni razumela Gorbačova, on pa ni razumel njih. Gorbačov je takrat zamudil enkratno priložnost. Komunistično partijo bi moral razpustiti že kar tam na kongresu in ustanoviti novo socialdemokratsko stranko. To sem mu tudi jaz predlagal. Ta prevrat bi tedaj najbrž ne bil povsem enostaven, toda ko bi se končno le polegel prah, bi se vse stvari zelo hitro postavile na svoje mesto.

Gorbačov je s svojo stranko, ki jo je ustanovil pred dobrima dvema letoma, torej zamudil celo desetletje!

Natanko tako.

Vprašanja postavljal Branko Soban (mesečnik “Ampak”, marec 2004)