Kapitalisti radi rečejo, da je za denar potreben denar. To je zato, ker denar kupuje kontrolo nad sredstvi proizvodnje v katerikoli in v vseh sferah življenja. In ta kontrola ni preprosto omejena na gospodarska sredstva produkcije. Nanaša se na skoraj vse vrste institucij, naj bo politična, socialna, ekonomska, ali religiozna. Na kratko, denar je med v kapitalistični družbi in delavske čebele letajo okrog panja—neprestano zbadajoč se med seboj—z namenom dobiti ga kolikor se le da.



Animalizem v svoji surovi obliki seveda še vedno deluje. Izsiljevanje, nasilje, umor, in vse takšne oblike zastraševanja ne izginejo v kapitalistični družbi. Vendar takšne oblike odprtega animalizma običajno delujejo izza scene. Zakon džungle se—v zunanjih plasteh družbe—oblikuje v zakon kapitalizma. Z namenom zamegliti svojo pravo naravo, se kapitalizem opisuje z evfemističnim izrazom "svoboden trg". Dejansko, kadarkoli gre za velik denar, sistem ne deluje nepristransko oziroma svobodno. V manjših transakcijah običajno deluje, vendar tudi tukaj "majhne ribe" konstantno slišijo bobnanje kapitalistične mantre. Neprekinjeno se jih hrabri, če ne sili, da zlorabljajo svojo inteligenco za neskončno pehanje za denarjem. Večina ljudi se degradira v tem procesu.



Tukaj je še ena kontradikcija, svojstvena kapitalizmu. Predpostavlja se, da je kapitalizem najboljši in najnaprednejši sistem te vrste—blagodejen do vseh življenjskih ravni znotraj družbe. To naj bi še posebej bilo tako v Ameriki. Kdo bi podvomil, da je Amerika prvi branik in predstavnik tega veličastnega sistema? Toda, če je to tako dobra filozofija in sistem, zakaj potem Amerika ustvarja več kriminala in več kriminalcev po človeku kot katerakoli druga zahodna država? Vzporedno s tem kriminalom je v Ameriki v zadnjih desetletjih eksplozivno naraslo širjenje majhnega strelnega orožja. Ta država že ima več majhnega strelnega orožja, kot je takšnega orožja po vsem ostalem svetu skupaj. Amerika je tudi dežela, kjer je eden izmed štirih njenih črnih mož bodisi za zapahi bodisi na pogojnem izpustu. Ali so to znaki vzvišenega gospodarskega sistema? Ali je kapitalizem tukaj v resnici blagodejen za vsakogar? Ali pa obstaja možnost, da se bo na kapitalizem nekega dne gledalo—celo v Ameriki—kot na primitiven poskus, da se najde pravičen in resnično napreden gospodarski sistem?



Usoda je poskrbela za zrušitev Evro-komunizma pred morebitnim razpadom kapitalizma. To je srečen razvoj dogodkov. Če bi se kapitalizem zrušil prvi, bi srp in kladivo opustošila svet. To bi pomenilo konec organiziranega duhovnega življenja in praktično konec civilizacije. Sovjetski način komunizma je bil resna grožnja zahodni civilizaciji, medtem ko teokratski (npr. Iran) in Azijska različica (npr. Kitajska), niso imeli skoraj nikakršne možnosti za ukoreninjenje v tej deželi. Vendar pa zrušitev Evro-komunizma s sabo prinaša drug problem.



Tako dolgo dokler sta se vzhodna in zahodna Evropa sposobni upirati kakršnikoli ponovni oživitvi komunizma oziroma državnega nacionalizma v Rusiji, bodo vse te države nadaljevale s posnemanjem kapitalizma, kot je prakticiran v Ameriki. Dejansko, celo dobršen del Indije teži k temu. Naš planet ne bo sposoben zoperstaviti se primanjkljaju sredstev, ki jih takšen jalov poskus prinaša. Amerika trenutno predstavlja samo šest odstotkov svetovne populacije, vendar konzumira preko štirideset odstotkov njenih sredstev. Ker tudi te druge države privzemajo ta izkoriščevalski duh, bodo situacije polne silnih napetosti—katere vodijo k vojnam—neizogiben rezultat.



"Lahko to imenuješ kapitalistični napredek. In reakcija na takšen napredek je komunizem … Tako, zahoden tip civilizacije—industrializem in kapitalizem—ni materialen napredek." Pismo Rupanugi 3-14-69



Nekega dne v ne-preveč-oddaljeni prihodnosti, se bo na kapitalizem gledalo kot na odklon. Ni potrebno privzeti teorije dialektičnega materializma, da bi to videli. Marksizem je diabolična filozofija, še posebej glede ateističnih stališč, kot tudi glede mita o veliki utopiji, ki naj bi se pojavila iz tako imenovane tiranije proletariata. Zaradi vse neizmerljive tragedije, preganjanja, terorja, in trpljenja, ki ga je ta filozofija povzročila, moramo zavreči veliko večino njenih načel. Vendar to ne pomeni, da je vse kar je Marx napisal napačno, ker je v osnovi imel prav glede kritike kapitalizma.



Ko se s svojimi mislimi in inteligenco zatopimo v gonjo za denarjem in grobimi cilji, v resnici ne zasledujemo smisla življenja. Namesto tega, postanemo vpiti v pohlep, poskušajoči zaslužiti na kakršenkoli možen način, dokler je vse skupaj "legalno". In ni sitosti oziroma konca temu. Spominjamo se pogovarja z milijonarjem in njegovo ženo. Oba sta živela zelo udobno in razsipno življenje, toda ona je razkrila, kako je v resnici z njima, ko je komentirala: "Ko zaslužiš svoj prvi milijon, je tukaj še samo ena stvar o kateri razmišljaš dan in noč—kako zaslužiti drugi milijon."



"Pohlepni kapitalisti kopičijo bogastvo v tako veliko bednih okoliščinah. Rezultat je, ker služijo denar z vprašljivimi sredstvi, da so njihovi umi vedno vznemirjeni." 7.13.32



Bhagavad gita pravi, da je pohlep eden od treh glavnih vrat za v pekel. Uspešen kapitalist ne bi mogel biti bolj brezbrižen do tega opozorila, kakorkoli. Je preveč zavzet s "kapitalizacijo" na slabostih svojih kolegov podjetnikov, svojih tekmecev, in na manj inteligentnem delavskem razredu.



V tej veličastni deželi živi štirideset milijonov ljudi v revščini. Približno ena tretjina izmed njih so otroci mlajši od treh let. Je neuspeh te kulture in njene ekonomske filozofije, da se dovoli obstoj takšnega pomanjkanja izobrazbe in možnosti, četudi se (v tem trenutku) to nanaša samo na petnajst odstotkov njenega prebivalstva.



Cilj dobrega in stabilnega ekonomskega sistema ni proizvesti vedno več milijonarjev. Njegov glavni namen, namesto tega, je zagotoviti, da nihče izmed njegovih članov ne strada. Moral bi zagotoviti, da vsi prejmejo osnovne potrebščine za življenje. Moral bi poskrbeti da imajo vsi, razen duševno bolnih in nesposobnih za delo, smiselno zaposlitev, s predhodno smiselno izobrazbo. Vendar zahoden način kapitalizma ne jemlje tega kot primaren cilj. Baziran na pohlepu in tako-imenovanem samo-interesu, bo prej označil vsakogar, ki se ne strinja z njegovimi načeli in uporabo le teh, kot prevratneža, socialista, komunista, svobodnjaka, utopista, ali izdajalca. Kapitalizem—bodi zadovoljen z njim ali odidi. Toda ti "prevratni" ljudje so vendar Američani in upravičeni ostati tukaj. Tako so ti izdajalci še naprej mučeni z visokimi davki in visokimi cenami, medtem ko politični in korporacijski sleparji nadaljujejo z izkoriščanjem "najboljšega ekonomskega sistema v zgodovini civilizacije".



Celotna atmosfera kapitalistovega okolja postane preobremenjena s sovražno tekmovalnostjo, zavistjo, nezaupanjem, in na koncu z nesorazmernostjo. Za vsakega velikega zmagovalca, je tukaj veliko število poražencev, kljub kapitalistovi propagandi da se "vse ladje dvignejo ob plimi" (op. prevod). S svojim bogastvom, najbogatejši—direktno in indirektno—ne kontrolirajo samo vladnih ljudi, ampak tudi policijo. To je zelo pomembno, ker ko je celotna atmosfera nasičena z odporom, je potrebno napetosti hitro in efektivno zadušiti. Drugače bi se sistem lahko razrahljal.



Neuravnovešena yang polarnost, ekstroverti absorbirani v materialen svet, mislijo da so napredni ko postanejo mogočni kapitalisti. Vendar to niso v resnici napredna človeška bitja. Ti kapitalisti včasih prisilijo svoje introspektivne brate v podreditev, da bi ojačili navidezno pravilnost kapitalistovega zaključka. Seveda, agresivni ljudje bodo vedno težili h kontroli položajev moči v kateremkoli sistemu, pod katerokoli filozofijo, znotraj katerekoli kulture. A te vrste ljudje še posebej uspevajo v divjem luksuzu kapitalizma. To niso božanska bitja.

Tako imenovana Gramm-Rudman odredba bi naj pripeljala federalni proračun v ravnotežje leta 1992. Ga ni. Neslavna konferenca iz leta 1990, med Demokrati in Republikanci, bi naj pripeljala federalni proračun v ravnotežje leta 1995. Ga ni. In niti ne bo kakršenkoli CBO-jev (Congressional Budget Office) proračun deloval na koncu.



Zakaj nobeden izmed planov ne bo deloval, ni težko razumeti. Politiki nimajo dovolj poguma, da bi se lotili teh ogromnih spodaj ležečih problemov, ki nadaljujejo povečevati ta nezaslišan dolg. Če v resnici napovejo vojno dolgovom, bodo vloženi interesi ustrezno napovedali vojno ne samo njihovemu ugledu, temveč tudi financiranju njihovih političnih kampanij. Na ta način smo soočeni z dilemo, ki verjetno ne bo rešena brez drakonskih korakov, vsiljenih od zunaj—in ti drakonski koraki bodo skoraj sigurno zajemali hiperinflacijo.



Federalen dolg ne vključuje ogromnega sposojanja s strani ameriških podjetij, majhnih in velikih. Ne vključuje ogromnega mednarodnega denarja, ki se ga dolguje ameriškim bankam—in kateri ne bo nikoli odplačan. Ne vključuje pokojnin, ki imajo nestabilne sklade—ali, kot v primeru socialne varnosti (op. prevod), se enostavno sestojijo iz IOU-jev ("I owe you" – dolgujem ti). Ta dežela je bila nacija kreditor pred zlomom leta 1929 in depresijo, ki je sledila. Sedaj, po bahavih osemdesetih in devetdesetih, je Amerika največja dolžniška nacija na svetu. Na ta način, neizogibna depresija lahko da ne bo iste narave kot deflacijska depresija leta 1930.



Ti grozeči elementi NESORAZMERNOSTI in OGROMNIH DOLGOV bodo, po velikih mukah, nazadnje strmoglavili ta tako imenovan premeten sistem zahodnjaškega kapitalizma. Njegovo strmoglavljenje ne pomeni nujno, da se bo spremenilo vse. Iniciativa prostega trga, v pravem smislu besede, je zelo dober ekonomski sistem.



Kljub temu, ne more funkcionirati popolnoma brez omejitev, ker bi to neizogibno pripeljalo do uničenja okolja. Kakorkoli, če navedemo samo eden primer; današnji požrešni avtomobili in kamioni bi bili preteklost, če bi sistem prostega trga v tej deželi v resnici deloval. Tehnologija za proizvodnjo okolju prijaznega transporta je bila popolnoma onemogočena s strani velikih naftnih družb, ki so eden od branikov Ameriškega stila kapitalizma. Toda vlada ni bila sposobna upreti se naftnemu lobiju. Vlada je prav tako dala milijone juter zemlje rudarskemu lobiju, praktično zastonj. Na ta način ropajo deželi zlato, srebro in druge minerale, in delajo kolosalne dobičke. Obstaja tako veliko drugih primerov te vrste prikritega partnerstva med kapitalisti in vladnimi možmi v kapitalistični družbi. Kajenje ubije na tisoče ljudi vsako leto, kljub temu vlada daje tobačnemu lobiju ogromno denarno pomoč za gojenje njihovega grozo vzbujajočega pridelka. Tako ne pričakuj, da bo vlada rešila bodisi problem ogromnih dolgov, bodisi problem nesorazmernosti.



Čeprav bi vlada morala zaustaviti veliko subvencijskega denarja, zaustaviti podporo za delo sposobne ljudi, zaustaviti vse subvencije podjetjem in farmam, ZAUSTAVITI VSO PODPORO KORPORACIJAM, in ukiniti veliko večino zunanje pomoči, tega ne bo—ker je sestavljena iz izvoljenih ljudi, ki najprej mislijo na svoj lasten interes. Politiki so v glavnem premožni ljudje in so sami koristniki tega sedanjega kapitalističnega sistema. Kako lahko katerakoli razumna oseba pričakuje, da ga bodo temeljito spremenili?



Izmed vseh kapitalističnih oblik poslovanja, je multi-nacionalna najbolj gnusna. Te korporacije so pomolzle Američane prav do roba. Sedaj je njihova tarča tretji svet. Ne samo da tam iščejo nova tržišča in nove kupce, ampak, še pomembneje, v tretjem svetu lahko najdejo smešno poceni delavce. Na ta način jim stroški proizvodnje močno padejo, toda dobički zelo narasejo—ker maloprodajne cene tukaj ostanejo enake, oziroma jim je dovoljeno prilagoditi se splošni inflaciji.



"Ko trgovci postanejo preveč pohotni in materialistični, se podajo v trgovino na veliko in industrijo in privabljajo uboge poljedelce v nezdrava industrijska mesta z lažnim upanjem po večjem zaslužku." 7.13.32



Karkoli dobrega lahko da so te multinacionalne družbe napravile v deželah tretjega sveta kot je Indija (da omogočajo tamkajšnjim delavcem zaslužek desetih, namesto dveh, dolarjev za veliko ur dela), ta multinacionalna podjetja običajno žanjejo brezmejne dobičke. To je v glavnem tako zaradi tako imenovanih "dogovorih o prostem trgovanju", kateri jim omogočajo kapitalizirati na popolnoma nov način. Ali bodo ti "prosto-trgovci" pomagali tem delavcem doseči približno enakovredno minimalno plačo glede na svetovno merilo? Ali bodo svojim delavcem pomagali pridobiti mednarodno zaščito človeških in političnih pravic? Ali bodo svojim delavcem pomagali doseči mednarodne delovne standarde? Ali pa bodo te multinacionalne korporacije gledale na vsa takšna izboljšanja kot na grožnjo, ki preti njihovim super-izkoriščevalskim tovarnam?



Nedavna dogajanja nam primerno odgovorijo na vsa ta vprašanja. Regionalni in svetovni prosto trgovinski dogovori so poskrbeli za nekatere izmed sledečih zapuščin: izguba 460,000 delovnih mest iz Amerike v Mehiko, ogromna plačila 70,000 premeščenim delavcem za asistenco pri uravnavi trgovskih poslov (na račun davkoplačevalcev), in uničenje preko 40,000 domačih in selečih se vodnih ptic v Mehiškem Silva Reservoir-ju, zaradi nereguliranega izpuščanja industrijskih strupov iz tamkajšnjih multinacionalnih tovarn.



Edina stvar, ki lahko zaustavi to uničujoče ropanje, je depresija. In veliko število dogodkov lahko sproži naslednjega, kateri bo skoraj sigurno hiperinflacijski. Glavni dolžniki Ameriki lahko odstopijo od plačila dolga. Amerika lahko sama odstopi od obveznosti do svojih upnikov. Ali, pomembnejša dolžniška nacija lahko razvrednoti svojo valuto do takšne mere, da bi to bilo enakovredno odstopu. Ali, mogočen potres lahko zadane Tokio in prisili Japonske ultra-kapitaliste, da preusmerijo svoj v tujini naložen kapital nazaj na Japonsko. Ali, lahko pride do velikih zemeljskih sprememb v zahodnem delu Amerike, ki bi povzročile velike izdatke denarja za nujne primere, ogromno izgubo letine, in zlome na neštetih fizičnih in psihičnih področjih.



Tako veliko stvari samo čaka, da jih nekdo sproži, z namenom pahniti nas v naslednjo depresijo. Ta zahodna verzija kapitalizma je preveč nepravična in preveč neuravnotežena, da bi bila sposobna preprečiti to možnost—četudi je imela neverjetno srečo prav pri tem, do sedaj.



Kot idol v Stari Zavezi, denar sam postane bog v tem laissez-faire načinu kapitalizma. Na dobiček se gleda samo iz investitorjevega zornega kota—iz zornega kota finančnega dobitka. Redko se o tem premišljuje v smislu dela, vloženega s strani delavcev. Takšno moderno malikovanje dovoljuje tehnološki boom—toda okolje po vsem svetu je bolj in bolj onesnaženo v procesu. Tako kot naraščajo dobički, naraščajo tudi proti antibiotikom odporne bolezni in nedohranjenost.



Očitno, potrebujemo nekaj veliko boljšega od tega. Potrebujemo sistem, ki se bo orientiral po človeku, in ne bi smel biti kakšno pogrevanje te dobičkarske filozofije, s katero nas pitajo danes. Kapitalizem moramo prijeti za ovratnik in tehnologijo usmeriti stran od dobička za nekatere, proti službi za mnoge. Dostojanstvo dela je vsaj tako pomembno kot denar, toda v zdajšnji kulturi to ni moralna vrednota. Zato je na tem področju potrebna kulturna transformacija. Kodeks neobrzdanega kapitalizma temelji na dobičku. To ne bi nikoli smela biti osnova kakršnegakoli moralnega oziroma etičnega kodeksa. Treba ga je ukiniti in zamenjati, kakor hitro mogoče.

Globalna družbena in politicna gibanja prebavljajo Imperij. Navzven, na ravni spektakelske podobe, je videti, kot da se nic ne spreminja. V drobovju pa si uporniki gradijo svoje Sione. Revolucija?

V nedavno prevedeni knjigi Spreminjamo svet brez boja za oblast John Holloway piše: »Zdelo se je, da je revolucija mrtva beseda. Pred dvajsetimi leti se je zdelo, da vecina ljudi ne vidi nobenega smisla v govorjenju o ukinitvi kapitalizma in ustvarjanju drugacnega sveta. Odvratnost kapitalizma je tista, ki revolucijo vedno znova vraca v življenje. V zadnjih dvajsetih letih je kapitalizem postal vse nasilnejši, bolj in bolj nepravicen, bolj in bolj unicujoc za cloveštvo. Kapitalizem sam nam vsiljuje nujnost revolucije. Ne vemo, kako spremeniti svet, vendar vemo, da ga moramo. Vendar se revolucija vedno, ko se ponovno pojavi, vrne v rahlo drugacni obliki - ker se je spremenil kapitalizem, ker smo se mi spremenili. Vrne se z drugacnim jezikom, drugacnimi idejami, drugacnimi oblikami organizacije. Ravno zaradi teh sprememb v obliki je revolucijo vcasih težko prepoznati. Zaradi teh sprememb se moramo vedno znova vprašati: kaj je pomen revolucije danes? Kako lahko spremenimo svet?«