Loops, sem že zjutraj prebrala tole vprašanje, pa mi ni bilo prav jasno, o čem govoriš. In ker mi tudi sedaj še vedno ni, lahko recimo kaj več o superviziji napišem, pa boš mogoče kaj uporabnega v tem našla tudi zase.

Torej, obstaja več vrst supervizij. Naju verjetno sedaj zanima tale, ki jo potrebujejo terapevti. Pri delu s pacientom terapevt  včasih zaide v slepo ulico. Včasih je problem pomanjkanje izkušenj (teorija praviloma ni vprašljiva oz. ne bi smela biti) - torej kako spraviti teorijo v prakso. Včasih pa naleti terapevt na lastne občutke ob določenem pacientu, ki so lahko tudi ovira procesu, občutke, ki si jih ne zna prav razložiti in temu pravimo kontratransfer. Gre za občutke, ki pripadajo nekemu drugemu času in prostoru, ki jih je v preteklosti sprožala neka druga oseba, a so se sedaj ob določenem pacientu ponovno vzbudili. Takrat je potrebno pogledati, kaj je v ozadju in to ozavestiti, da ne dela več zmede v aktualnem odnosu s pacientom.

Kar mnogi ne vedo, je dejstvo, da terapevt ni nek superčlovek ali nadčlovek in da je iluzorno pričakovati, da bo povsem zdrav, s čimer imam v mislih odsotnost vsakršne "patologije". Seveda se pričakuje, da bo terapevt vendarle bolj zdrav kot večina populacije, ker ima za seboj ogromno psihoanalitičnega dela na sebi, a vendar - biti povsem zanaliziran - to je pa res iluzija. (Loops, to pišem zelo po domače, zato tudi ne kompliciram in uporabljam zelo črno bele izraze kot napr. zdravje, patologija ipd.) In prav zato, ker je tudi terapevt "samo" človek, se mu kontratransferni problemi pojavljajo.
V razvojni analitični terapiji je med terapevtom in klientom dogovor, da bodo prvi trije meseci namenjeni medsebojnemu spoznavanju in da bosta po preteku tega časa oba - tako klient kot terapevt imela možnost povedati, ali zmoreta delati drug z drugim. Včasih kot ljudje pač nismo kompatibilni - in prav je, da si pacient poišče terapevta, ki mu kot oseba odgovarja. In tudi je prav, da se terapevt ne sili delati s pacientom, ki v njem nenehno vzbuja slabe občutke, ker kot sem že povedala, se te stvari začutijo, ne da se jih prikriti in tudi ne čez noč odpraviti - v tem času pa lahko terapevt pacientu naredi več škode kot koristi.

picola wrote on 12.07.2005 at 15:53:20:


Po moje je rezultat tako terapije kot supervizije viden tudi v privat življenju, logično. Saj nam spremeni celostni odnos do sveta. Kakšni so občutki takrat je odvisno od tega, kaj je bil v osnovi naš problem. Napr. smo bolj avtonomni, znamo razmejit, kaj je naš problem in kaj je problem drugega in se s slednjim več ne ukvarjamo. Saj pravim, težko je govorit nasplošno, a gotovo vsak zase občuti, da mu je zdaj lažje živeti, manj naporno, boljše se počuti ipd.

picola wrote on 12.07.2005 at 15:53:20:


Ni nujno, da ne občutimo več prezira, ker nikoli nismo povsem odanalizirani - to je po moje bolj teoretični konstrukt kot dejanskost. Poglej zdaj razliko - recimo, da občutim prezir do nekoga iz mojega privat life-a  IN  prezir do klienta, če sem terapevt.
Če ga čutim do klienta, ne bom mogel delat terapije z njim. Ker terapija zahteva sprejemanje in spoštovanje pacienta. In pacienti nam praviloma nič takšnega ne naredijo, večinoma gre za kontratransferno problematiko. Torej moram te stvari porihtat. To pa zahteva moj vložen NAPOR. A sem to dolžan narediti zavoljo svoje profesionalnosti v odnosu do klienta.

V odnosu do znanca pa se ne rabim TRUDITI. Ker je to moj privat life, v katerem si rad tudi spočijem. Če mi kaj hudega naredi, ali pa če je vse skupaj nekaj, kar jaz samo projiciram v tega človeka - ni mi treba se truditi, lahko in pravico imam, da se v privat life-u spočijem od nenehnih naporov.
Picola a si ti predstavljaš silovitost burnouta, ki bi se nam zgodil, če bi se 24 ur na dan trudili biti ok?

picola wrote on 12.07.2005 at 15:53:20:


Mislim, da obe dobro vema, zakaj ne.

Zdej mi je kapnilo...Mogoče pa manjka na koncu vprašaj pa ne vidiš,da sem ti postavila vprašanje...Mea culpa!Hvala za odgovor...