Étienne Chouard
SLABA USTAVA, KI RAZODEVA RAK NAŠE DEMOKRACIJE
Marseille, 25. marca 2005
Dragi kolegi in prijatelji,
Po šestih mesecih intenzivnega razmišljanja se je okrog »ustavne pogodbe« izkristalizirala argumentacija na njeni podlagi, ki pa jo presega, argumentacija, ki ni ne desničarska ne levičarska in ki povrhu nevarnosti za politiko kaže zgodovinsko nevarnost za nas vse. Zategadelj bi morala ta argumentacija zanimati državljane vseh prepričanj.
Pred šestimi meseci, septembra 2004 sem bil enako kakor vsi naklonjen temu besedilu, ne da bi ga bil prebral, zaradi načela, »da bi premaknil naprej«, čeprav sem dobro vedel, da so institucije zelo nepopolne. Nisem hotel soditi med tiste, ki zavirajo Evropo. Zares verjamem, da ima velikanska večina Evropejcev ne glede na razcep levica/desnica rada to lepo idejo združene, bolj bratske, krepkejše Evrope. To so konsenzualne, zelo večinske sanje o miru.
Nisem prebral besedila in absolutno nisem imel časa: preveč dela … Pa še Evropa je daleč, pa še vsi ti politiki, zdelo se mi je, da me varuje število: če bi prišlo do zavoja iz smeri, bi se jih gotovo našlo nekaj, ki bi nas branili … in otresel sem se »delanja politike«, to se pravi, odrekel sem se temu, da bi se ukvarjal s svojimi lastnimi zadevami.
Že so se dvignili klici zoper pogodbo, a prihajali so s skrajnih delov politične šahovnice, in zgolj zato nisem niti začel brati njihovih argumentov ter zaupljivo ostal v valu mnenja večine, ne da bi sam preveril moč navzočih idej.
Nato pa so nenadoma apeli prišli od oseb, ki jih nisem sumil, da so protievropske. Tedaj sem prebral njihove apele brez lepljenja etiket in našel zelo močne argumente. Začel sem veliko brati, cele knjige, iz vseh orientacij, Fabiusa, Stauss-Khanna, Giscarda, Jennarja, Fitoussija, Généreuxa itn. in še veliko več člankov privržencev pogodbe, ker sem se hotel prepričati, da se ne motim. In več ko sem bral, bolj sem bil vznemirjen. Naposled danes mislim le še na to, skoraj več ne spim, preprosto bojim se, da izgubljamo najpomembnejše: varstvo zoper samovoljo.
Danes še naprej berem vse intervencije, tiste, ki so za, in tiste, ki so zoper, in še naprej iščem, kje je razpoka v mojem sklepanju, in pričujoče besedilo je klic k razmisleku in k napredovanju: če čutite razpoko, govorimo o njej, prosim, mirno, pošteno, to je zelo pomembno. Lahko se motim, iskreno si prizadevam, da bi se temu izognil, premišljujmo skupaj, če vam je prav.
Čutim, da je moje poslanstvo profesorja prava to, da o tem govorim nekoliko več kakor drugi, da govorim s kolegi, a tudi z učenci, tudi s časnikarji. Sokriv bi bil, če bi ostal tiho.
Tako sem našel več kakor deset resnih razlogov za to, da se zoperstavim temu skrajno nevarnemu besedilu, in še deset drugih, da zavržem neprijetno, v resnici prav nič bratsko besedilo. Toda pet najmočnejših, najbolj prepričljivih razlogov, ki gredo skozi vsa politična mnenja, ker odločno postavljajo pod vprašaj možnost, da bi imeli politično refleksijo, se mi je pokazalo pozno, saj je potrebno veliko delati, da bi jih pokazali. Prav na te razloge, na teh pet najpomembnejših bi rad pritegnil vašo pozornost in vas prosil za mnenje, da bi se o njih pogovorili skupaj, ker nam novinarji jemljejo javno debato.
V tej državni zadevi so temelji ustavnega prava zasmehovani, kar priklicuje v ospredje načela, ki so nam jih prenesli naši predniki. 4. in 5. načelo sta najpomembnejši.
1. Ustava mora biti berljiva, da omogoči ljudsko glasovanje: to besedilo pa je neberljivo.
2. Ustava mora biti politično nevtralna: to besedilo pa je pristransko.
3. Ustava mora biti taka, da jo je mogoče revidirati: to besedilo pa je zapahnjeno z zahtevo po dvakratni enodušnosti.
4. Ustava varuje pred tiranijo z ločevanjem oblasti in z nadzorom oblasti: to besedilo organizira parlament, ki je brez moči pred vsemogočno in povsem neodgovorno izvršno oblastjo.
5. Ustave ne oktroirajo mogočneži, vzpostavi jo samo ljudstvo – prav zato, da se zavaruje pred samovoljo mogočnežev – prek ustavodajne skupščine, ki je neodvisna, izvoljena prav zato in nato odpoklicana: to besedilo pa potrjuje evropske institucije, ki so jih v petnajstih letih napisali oblastniki, ki so tako hkrati sodniki in stranke.
_________________________________________________________________________
Prvo načelo ustavnega prava: Ustava je berljivo besedilo.
_________________________________________________________________________
»Ustavna pogodba« je veliko predolga : 852 strani A4, okvir in pol. Ta dolžina je za ustavo enkratna na svetu, zaradi nje je preprosto neberljiva.
Evropska ustava: kako si priskrbite integralno besedilo?
http://www.constitution-europeenne.fr Prebrati pred glasovanjem:
a/ Pogodbo, ki utemeljuje Ustavo za Evropo – 349 strani.
b/ Protokole in anekse I in II – 382 strani. Dokument, imenovan
Ta dolžina onemogoča kritiko. Je vse, le podrobnost ne.
70 % tistih Špancev, ki so potrdili to besedilo, enako kakor 60 % tistih, ki so se vzdržali, ga ni prebralo: ne ministri ne parlamentarci, ne profesorji ne časnikarji, ne državljani, ki imajo drugo delo: le kdo ima materialen čas, da prebere 850 strani A4? Dovolj je, da to vprašanje zastavimo samim sebi: nič drugačno ni pri drugih.
Ti državljani tako jemljejo nase velikansko tveganje, zase, a tudi za svoje otroke in vnuke, da bodo prepozno odkrili to, česar ne morejo več spremeniti.
Seveda je treba prebrati in razumeti, kar podpisujemo. Ali pa nočemo podpisati.
Tudi če bi bilo tako dolgo besedilo preprosto (kar pa ni), ne bi omogočalo, da ga presodimo z razmislekom.
Pa je kljub temu treba imeti mnenje. Kaj storiti, da bi imeli mnenje o besedilu, ki ga ne moremo prebrati? Tako, da se ravnamo »po drugih«, pomirimo se kakor Panurgove ovce.
Ta ekstravaganta dolžina je že sama zase nedemokratična: tako odženemo radovedneže. V teh časih opažamo, kako ta stara obskurantistična tehnika dobro deluje: obdajajoča nas enodušnost temelji na nesporazumih, ki jih omogoča neberljivo besedilo.
Ustava je temeljni zakon, mora biti taka, da jo lahko berejo vsi, da jo lahko potrdijo ali zavržejo ob poznavanju stvari.
Ali ni poslanstvo profesorjev prava, a tudi časnikarjev, da to pojasnijo državljanom, mladim in starim?
___________________________________________________________________________
Drugo načelo ustavnega prava: Ustava je nevtralno besedilo, omogoča politično razpravljanje, ne da bi vsiljevala njegov izid.
Demokratična ustava ni ne desničarska ne levičarska, ni socialistična ali liberalna, ustava ni pristranska: omogoča politično razpravo, je nad politično razpravo.
b/ Protokole in anekse I in II – 382 strani. Dokument, imenovan »Addendum 1 k dokumentu CIG 87/04 REV 1«.
c/ Deklaracije, ki jih je treba dodati k sklepnemu aktu CIG in sklepni akt – 121 strani. Dokument, imenovan »Addendum 2 k dokumentu CIG 87/04 REV 2«.
Skupaj: 349 + 382 + 121 = 852 strani.
Kljub temu na njih ni vsega: tako pomembne opredelitve, kakor je opredelitev SIEG, služb občega ekonomskega interesa (citiranih v čl. II-96, III-122, III-166), ki jih nikakor ne smemo mešati z javnimi službami, ne nastopajo na 852 straneh: v tem primeru je treba pogledati v »belo knjigo« Komisije, da zvemo, da SIG in SIEG nimajo nič opraviti z javnimi službami.