Včasih se mi zdi, da sem celo življenje živela v kristalnem gradu. Življenje ni bilo lahko. Tudi »princeske« se srečujejo s številnimi težavami. A kljub vsemu sem v sebi obdržala neko vero, neko otroškost, neko srečo. Vedno sem verjela v čudeže, vedno verjela da dobro premaga zlo, sedaj pa se mi zdi, da  se moj kristalni grad sesuva v prah. Srce mi govori nekaj, razum pa nekaj drugega in borim se sama proti sebi.

Bojim se. Nočem nehati verjetni v čudeže. A to se mi dogaja iz dneva v dan. Iz dneva v dan doživljam razočaranja, zahrbtno obnašanje drugih. Vem, tudi jaz nisem popolna, a hinavščina okrog mene me vedno znova preseneča. Vse bolj spoznavam, da preživi najmočnejši in ta v največ primerov ni tisti, ki je dober, ni tisti ki ljubi in ni tisti, ki ti je pripravljen priskočiti na pomoč. Zmaga tisti, ki ti zarije nož v hrbet, medtem ko ti ne gledaš, ker mu verjameš in zaupaš. In bog ne kaznuje tistega, ki prizadene ljudi okrog sebe. Sam si, sam na svoji poti. Koliko si prizadet in kaj narediš s tem, je odvisno samo od tebe. Bog le gleda nekje iz oblakov in upa, da se boš kaj naučil. Vem, vse vem, a kljub temu,...

Včasih so se moje sanje uresničevale, sedaj sem pozabila sanjati.

Postajam kot drugi in tega se bojim. Nočem si želeti slabega drugim, a me jeza in prizadetost vse prevečkrat odpelje v tisto smer. Rada bi nazaj, nazaj svojo otroškost, svojo radost, svojo norost, svojo naivnost in svojo srečo. Nočem biti taka kot drugi – takih je preveč. Hočem najti veličino v sebi, hočem biti to, kar smo. Hočem verjeti v čudeže, hočem verjeti dobro, hočem najti božanskost znotraj sebe.

V dnu duše še vedno verjamem VERJEMI IN ZGODILO SE BO.

Potrudila se bom, da bom vzdržala. Potrudila se bom, morda pa je to le prizkušnja in na drugi strani me čaka izpolnitev srčnih želja. Sem naivna? Upam. Ker to potem pomeni, da ni še vse izgubljeno.

Hej, mimoza, res je… tudi princeske se srečujejo s številnimi težavami… Vsi se srečujemo s težavami in sanjati sanje, v katerih je bilo vse lepo in prav in v katerih so vsi živeli srečni in veseli do konca svojih dni, so pač le sanje… Tega v realnem življenju ni. Realno življenje prinaša s seboj tako veselje, radost in srečo, kot tudi težave, probleme in trpljenje. Tako to pač je. Pravljice ostajajo samo pravljice, življenje ostaja življenje in prej, ko človek to spozna in sprejme, prej lahko začne sprejemati življenje tudi z vsemi njegovimi tegobami in težavami…

Pa vendar. Prav je, da sanje ostajajo. Prav je, da si dovoliš sanjati. In prav je, da verjameš in veš, da bodo tudi tvoje sanje nekoč postale realnost…

Ni ti treba nehati verjeti v čudeže. Le tega se zavedaj, da ni nujno, da tudi drugi ljudje sanjajo tvoje sanje in da tudi drugi ljudje verjamejo v tvoje čudeže. Vsakdo si izbira svoj svet, vsakdo si sam izbira svojo resnico, vsakdo si sam izbira svoje sanje in vsakdo si sam izbira svoje čudeže, v katere želi verjeti. To je pač svobodna izbira in to je pač svobodna odločitev vsakega posameznika. Tako, kot je tvoja svobodna izbira in tvoja svobodna odločitev, da se boš sama zase odločila, v kaj boš verjela in kaj boš sanjala…

In verjemi – med vsemi ljudmi, ki obstajajo okoli tebe in živijo svoje življenje, so tudi takšni, ki verjamejo v podobne stvari, kot verjameš ti; ki sanjajo podobne sanje, kot jih sanjaš ti; ki si želijo podobnih čudežev, kot si jih želiš ti. Niso vsi zahrbtni, niso vsi hinavski, niso vsi takšni, ki ne želijo pomagati, niso vsi takšni, ki ne ljubijo, niso vsi takšni, ki v stiski ne želijo priskočiti na pomoč… Opazuj ljudi in svet okoli sebe in ostajaj takšna, kot si v svojem bistvu. Čeprav naj ti bo pomembna tudi izkušnja, da obstajajo tudi drugačni ljudje okoli tebe in da obstaja možnost, da boš ponovno razočarana in ponovno ranjena… In če boš pozorna, boš med množico tistih, za katere se ti zdi, kako zelo so slabi in grdi in oh in sploh nečloveški, prepoznala tiste biserčke, ki bodo tvojo vero in upanje ohranjali živo in ti vsakič znova (kljub temu, da bo vmes še kakšno razočaranje in še kakšna prizadetost) potrjevali, da tvoje sanje živijo. In da se čudeži še dogajajo…

Vso srečo na tvoji poti ti želim!

P.S: Če želiš reči še kaj konkretnega o tem, kaj se ti dogaja, kaj te boli in kje se skrivajo tvoja razočaranja – you are more than welcome! Bomo rekli še kakšno konkretno o kakšni konkretni stvari…

Madan Gopal Das wrote on 18.03.2005 at 10:07:08:

a mas kje ze to napisano kaj je razlika, pa kako se jo prepozna
razliko med tem kar sem in tem, kar bog hoce od mene, mislim
prosim, ce lahk razlozis, oz. linkas?

Eva wrote on 18.03.2005 at 21:36:39:


I'll bottom line it 4 U
obsojat no smart ...

Eva wrote on 18.03.2005 at 21:22:36:

pravi, vecni jaz je enota ciste zavesti. mi nismo stalno se spreminjajoca materija (groba & subtilna). pod vplivom iluzije se zmotno-poistovetimo z njo in stalno bolj ali manj trpimo. enota ciste zavesti ima relativno svobodno voljo. kjer je svobodna volja mora bit tud vec moznosti izbire. ce se enota ciste zavesti odloci bit nenaklonjena Izvoru vse zavesti/Bogu (za kar ima vso pravico) pol jo za "ljubeco kazen" prekrije iluzija/neznanje.

osnovna oblika samo-spoznanja je ta, da prakticno spoznas, da si cista zavest in ne materija. na ta nacin se popolnoma osvobodis materialne eksistence in vsega trpljenja, ki spada zraven.

dokocna oblika samo-spoznanja je, da se kot enota ciste zavesti prostovoljno predas svojemu Izvoru/Bogu in ga naklonjeno sluzis/ljubis.

osnovna oblika samo-spoznanja da mir, nic trpljenja, nic skrbi, nic strahu, nic potreb, nic zelja, nic prisiljenega delovanja itd. obstajas samo za to da obstajas. to kar recmo Kali hoce dosezt al pa gape.

dokocna oblika samo-spoznanja ti da poleg vseh zgoraj nastetih stvari se pozitivno trajno ekstazo, spiritualno identiteto in spiritualno delovanje. za zadovoljstvo Boga.  

Eva wrote on 21.03.2005 at 10:06:17:

ce se zmotno ne poistovecas z materijo (telesom/umom) pol se zavedas, da si cista zavest in si kategoricno razlicen od materije. ce se pod vplivom iluzije zmotno-poistovecas z materijo pol trpis. ce se ne, ne trpis.

tud ce nekdo popolnoma ve, da je cista zavest, (mu) se ni nujno da naklonjeno sluzi svojemu Izvoru/Bogu. Bog nam je dal relativno svobodno voljo. lahko smo mu nenaklonjeni, lahko smo nevtralni, lahko smo mu naklonjeni.

Quote:

ze s tem ko skusas dokazat da nekdo NI nad tabo, mu avtomatsko priznavas avtoriteto.

noben si ne zeli nasilne in skodljive avtoritete. ampak Bog ni nasilna in skodljiva avtoriteta, On je milostna in ljubeca avtoriteta, zato se ti ga ni treba bat, kot prvo. in ko Ga se mal boljs spoznas pa vids da mu lahko celo zaupas. vedno zaupas. iz tega zaupanja kasnej prides do ciste ljubezni.

Quote:

sluzis svoji zavesti? a nisi ti zavest? kdo je pol v tem tvojem primeru tist, ki sluzi "tvoji" zavesti?

Eva wrote on 21.03.2005 at 10:40:15:

aprisiejsn mine... pravi-jaz pa ne.

hvala tud teb.

Eva wrote on 21.03.2005 at 11:26:16:

kokrkol dolg traja, je se zmeri minljiv. slej k prej se pol obrne v drugo smer. tolk kokr pride slave, tolk pride tud graje. zato ni pametno bit navezan na te stvari, ker ko enkrat uzivas, mors pol tud trpet.

posvetna slava je zelo subtilni in tezaven problem na poti do samo-spoznanja. le ce se druzis z ze samo-spoznamimi in sledis njihova navodila gres lahko postopoma onkraj in dosezes konkreten stik s pravim-jazom in sele takrat si odresen vsega strahu.

in kot sem ze napisu... to se ni najvisji/najprijetnejsi mozno obstoj za ziva bitja. najvisji/najprijetnejsi obstoj za vsa ziva bitja je naklonjeno sluzenje Izvoru/Bogu.