Eva wrote on 17.03.2005 at 07:44:17:
aha, sej
sam: zaupat komu in glede cesa? tistemu, ki je bil do mene zloben, zaupat, da ne bo vec?
zakaj pa jest bi (zelela/hotla/prcakvala/zaupala), da ne bi bil (vec zloben)?
sem hotu prej se dopisat, da vcash ne mors zaupat vec in prav je tako. pa se mi ni dal komplicirat.
Eva wrote on 17.03.2005 at 07:44:17:je pa bol preprosto, kot se tole bere

ok, no.
včasih, ko zgubiš zaupanje, v resnic le nehaš biti naiven in začneš bolj preverjati svoje občutke, svoje podobe drugih in svoja pričakovanja do njih...tko, da imaš seveda spet prav - vse je za nekaj dobr

ampak!! praviš, zakaj bi si želela zaupat? a si ne? a ne bi rada, da bi v vsakem svojem dejanju imela popolno zaupanje vase,
v svet in v ljudi? in včasih skočila kot norec v prepad in zaupala, da bo vse v redu?
pa ja, sej načelom bo v redu, je že v redu, le da še ni tko kot bi hotl, da bi blo, seprav vse kar je škodljivga je naše pričakovanje, da bi mogl bit drgač kot je, čeprov mora bit točn tko kot je, zato je najbolš se s tem sprijaznt in poskusit začet uživat v tem kar je
no, fajn me je zanesl

skratka, catch zaupanja je, da se naučiš zaupat sebi in svojim občutkom do drugih, ne drugim
če se pa vrneva do odpuščanja, pa itak, se totalno strinjam vse se da odpustit, se itak ne splača zamere kuhat in za to porabljat energije, sploh pa ne na račun svojega dobrega počutja, zato je odpuščanje zelo praktično in nujno potrebno