sinjeoka wrote on 09.03.2005 at 13:22:51:


Ko si v situaciji enga ali drugega, se ti noben ne zdi za ekstremen ampak samo za običajen  okvir, znotraj katerga je treba najt najboljšo opcijo. Tko kot ti iščeš najboljšo znotraj tvojga, v  katerega nimaš vpogleda od zunaj kot neka abstraktna inteligenca.

sinjeoka wrote on 09.03.2005 at 14:25:29:


To tvoj pogled odraža  osebno nevpletenost, ki jo  predpostvlja intelektualna distanca.  Če ne prej, z otrokom nujno postaneš osebno vpleten. Ta osebna vpletnost, s katero si ti posredno razkrije tud siceršnja svoja induvidulana vpletenost (pristranskot v nasprotju inetelktualno univerzalnostjo), je šok, zarad katerga  marsikašen človek (tako moški kot ženska) spregleda ozkost slike sveta, ki  izhaja osebne nepristranskosti in  nevpletenosti.

titud wrote on 09.03.2005 at 14:45:59:



zanimivo bi bilo zvedeti kam me daješ, ali med matere ali intelektualke ... da vidim v katero smer sega moja parcialnost

gape wrote on 08.03.2005 at 18:21:43:


ja, pogrešala sem včeraj ravno to, še neko dodatno perspektivo  

nekako mi je jasno kam Darja Zaviršek spada in zato sem bila še toliko bolj šokirana  

in tako kot si ti povedal, gape, mi je jasnih veliko več dejstev

jaz nimam časa gledat TV-ja ... pa še marsikaj drugega ne, ker enostavno sem mogla določene zadeve zelo zreducirat, če mi sploh lahko znese

tisto, da naj bi ženska rodila tudi svoje možgane, je bila moja asociacija, interpretacija tega, kar sem prebrala skratka hotela sem nekako razkrit predpostavke te izjave in kam vodi, v kakšen skrajni nesmisel, če kdo kaj takšnega reče (kot rečeno, oddaje pa nisem gledala, torej sem si razložila izjavo izven konteksta)

časa ob vzgoji otrok je res manj za mnoge stvari

samo jaz sem priča, da glih nekega intelektualnega potenciala ti pa otrok res ne ubije

energijo pač vlagaš začasno v neke druge stvari, bolj kot v katere druge

in ja, gape dobr si napisal

razprave v javnem prostoru otrok/ženska/intelekt so pa zelo spolzke

žalost, žalost, da se s tem še vedno tako manipulira

še posebej na obzorju boja za delo, kot vemo je ženska na trgu delovne sile zelo ranljiva: sama sem priča tega

in nisem mogla verjet, da se mi to sploh dogaja

kot da je imet otroka neka slabost in to zelo redki lahko verjamejo in razumejo

zato me take razprave pogrejejo, še posebej če se povezuje intelektualne sposobnosti s tistim imet otroke

skratka, nekaj takega kot je "ženski intelektualni potencial" NE OBSTAJA

NE OBSTAJA niti "moški intelektualni potencial"

OBSTAJA le "človekov intelektualni potencial"

in vsak ga ima, prav vsak človek

ne se sekirat Sijaj, itak v življenju štejejo samo izkušnje vsakega posameznika, kar je neprecenljivo...

in jst vem, da ti ob tvojem Peter Panu, ki je res totalen cukr, že davno osvojil moje srce, doživljaš stvari, ki jih se z besedami sploh ne da zmerit in opisat...

in to je imho največ kar v življenju šteje

Quote:


ja sej imaš prav

maš prav, ker me je res mal razkurilo tole

izkušnje vsakega posameznika ... ja točno

na tej poti, ki jo pač vsak hodi... in do tistega, do česar pride ...

... mah, so takšna vprašanja v bistvu nepomembna

Na zadnjem zaposlitvenem razgovoru me je en prav ellleganten gospod spraševal po nekem vprašalniku. Tko, a veste, je imel en list in je na hitro drdral vprašanja, ki pač krožijo med delodajalci.  Kako naj jih opišem, ne vem no, mogoče: ena taka diletantska vprašanja, neka kvazi psiholgija cepljena s pokvarjeno kapitalistično logiko? Ali pa: do skrajnosti zbanaliziran psihotest? No, da ne bom zgubljala besed z opisovanjem tega. Gre se zato, da me je med drugim tudi vprašal naslednje vprašanje: kaj bi postavila na prvo mesto: družino, otroka, ... kariero, ..skratka, nekaj postavk je bilo in meni je bilo takoj jasno med čem se pravzaprav bije tisto pravo vprašanje .. valda med kariero in družino ... In veste, kaj sem odgovorila? Malo sem zavzdihnila in sem rekla, da če bi se pa zares mogla odločat, se bi pa ... no, sem rekla, moj otrok je tisto kar bi bilo na prvem mestu.

Se bi lahko zlagala ? Se še na nobenem zaposlitvenem razgovoru nisem lagala, nikoli nisem šla preko sebe, nisem mogla it. Nisem mogla pohodit tega dejstva, da pač karkoli bi že bilo, moja kariera gor ali dol, tu je otrok, za katerega bom do zadnjega diha skrbela in mu bila ob strani, pa naj bo, kar bo.

Ne, pa da ne boste mislili, da so to lahka vprašanja. Bolijo. Zelo.


Še posebej zato, ker mi tudi to, kar naj se bi reklo "kariera", zelo pomeni. Rada delam. Rada vidim, da uspešno delam. Rada sem uspešna.

Po takšnih in podobnih vprašanjih (to še zdaleč ni najbolj svinjsko) se potem vedno sprašujem ... a se bi mogla zlagat? A ne bi bilo to bolje tudi za otroka ... tko se mi zdi, da bi mogla bit bolj pragmatična.

Kaj pa vi mislite?

+++++++

Lilith, ne poznam simbolike Petra pana, ampak moj mali to risanko rad pogleda ... no, nekajkrat jo je, zdaj jo že dolgo časa ni.

Vem pa, da eNoIoNe ni s tem nič slabega mislila, nasprotno, dobro je mislila, to vem.

ja Sijaj, men sploh ni panika, eni smo pa že doživeli kako je mali poletel, pa še na mehko pristal...eni pač obvladajo, eni se pa mal bl tud osebno poznamo, pa pol tko kle izpade kao kok si neki upamo