Lilith wrote on 30.01.2005 at 19:36:18:Malce pospravljam papirje, pa sem našla eno krasno misel, Jungovo...takole pravi:
Vitalni, a tudi nevaren in v etičnem smislu neugoden problem moderne civilizacije je to, da več ne ve in ne razume, zakaj bi življenje človeka moralo biti žrtev višjem smislu.
Moderen človek skoz proces zorenja družbe tud sam osebno dozoreva. Odvisnost od zunanjih estestskih, etičnih avoritet in posestnikov resnice se seli v zauapnje v lastni čut za pravično, lepo in resnično. Tisto, kar je bilo nekoč sveto/religiozno v skupnosti je postalo profano in posvetna družbena dejavnost (politka, umetnost, znanost). Po jungu bi moral tako induvidaliziran človek, ki mu ni v skupnosti nič več sveto oz. vrednega žrtvovanja, to svetost prenest v vase oz. ohranjat in negovat v seb. Modern človek je ubil vse sveto v skupnosti in zaživel v iluziji, da ni nič več svetega sploh. Ampak ravno ko je to storu in mislu da je premagal vse sveto v svetu, se je zavedu, kako nedojemljiva skrivnost je samemu seb.
Jung je pridigar ponižnosti pred nedojemljivim/svetim v nas samih ravno zato, ker se je zavedu, kako je kljub vsemu sklicevanju na osebno svobodo in neodvisnost močnejše od nas. Jungu ne gre za to, da bi se posameznik moral žrtvovat za kakšno od družbeno priznanih višjih smislov ali svetosti, ampak za to, da bi se poklonil svetosti lastne biti/sebstva in bi ji bil v tem smislu sposoben žrtvovat svoj jaz.
Kar je za junga navdihojoča svetost biti, je za ekistencialiste kaos, vir tesnobe in občutenja absurda, ki pa nas v bistvu enako kot junga sili v ponižnost, žrtvovanje in medsebojno solidasnost v sizifovskem prenašanju bremena, ki je močnejše od nas kljub temu, da, ga ne projeciramo več na skupno sveto/božje tko kot so to počeli naši predmoderni predniki.