Mogoče zato, ker donacija ni plačana?
Mislim, pa saj ni enostavno dajati seme v nekih umetnih pogojih, za božjo voljo.
Kaj pa vajini prijatelji, ni noben pripravljen pomagati?

Heh, to pa je zdaj dobro vprasanje. Reko bom NE, ceprav se bi znalo meni zgodit enako, ker mam neko mutacijo enega gena od rojstva in bi mogo it se na 1001 pregled preden bi blo "ziher" se odlocit za otroka.

Zakaj NE (ce bi lahko)? Zato, ker vidim da danes life sux, da je vse prevec nesrecnih ljudi in sam nocem prispevat k se vecjemu stevilu le-teh, bi si prevec ocital ce bi se mi ponesreclo. Itak nimam niti sam zelje po otroku, da bi pa ga "nardil" se nekomu ki ga sploh ne poznam pa mi ne pade na pamet. Nic osebnega, ampak tak je.

Pa ni to egoizem v smislu ce ga ze sam ne mores (noces)met ga pa naj se drugi nimajo, da nebi kdo slucajno na to pomislo!!!

sinjeoka wrote on 09.12.2004 at 08:09:00:


Sinjeoka,najprej hvala za sočustvovanje.
Kar se tiče tega,da bi se lahk našla polbrat in polsestra...se nekak strinjam s tem...v bistvu pa razmišljam kolk je v resnici možnosti,da se to zgodi? 1: ?  Ma kdo kej pojma o tem?
Kar se tiče etične dileme...Ne vem...po eni strani je res...po drugi pa...sej ne znam ubesedit...mogoče bo kdo drug namesto mene,oziroma mi bo pomagal najt prave besede,da povem,zakaj  to men ni tako zelo sporno...(jst naprimer bom darovala jajčne celice-res da ob postopku,ki bi ga itak blo potrebno pri meni opravit).Mogoče,če malo v šali bleknem,da bom vesela,da moji dobri geni pridejo še kam drugam,ha ha...,da se mal izboljša povprečje...hec...
V bistvu se mi zdi,da je en del krivde,zakaj ljudje ne darujejo svojih spolnih celic tut v tem,da ni nikjer nobene propagande,za krvodajalstvo je,za darovanje organov tut...za to nč...Folk v bistvu sploh ne razmišlja o tem,da bi šel to naredit.Nikjer ne slišim,da bi se kdo pogovarjal o tem(kao neka tabu tema tut).
Glede žensk pa tako...res je,da je ta postopek baje boleč,ampak samo zato,ker ti namesto,da bi ti dal eno injekcijo eno uro pred posegom,ti daje en tablet pet minut prej.Ja valda da pol boli.O tem sem se pogovarjala s sodelavko,ki je bla dvakrat,prvič jo je ful bolelo,drugič pa je pršla v službo, ji  je dala kolegica Ketonalovo injekcijo in je rekla,da ni čutla pri punkciji nič.Tako,da se mi zdi to tut šlamparija in nesposobnost vživljanja v pacienta s strani zdravstva(zdravnikov).

Če bo Pikoli in njenemu dano imeti otroke, je to čisto vseeno, po kakšni poti. Itak je vse eno in zato vseeno.

Moralizirat zaradi tistih nekaj miljonov spermijev se  mi pa zdi brez veze, ker na milijone miljard jih gre na dnevni bazi v nič, bogih genov, bogih potencijalnih bitij, ki jih splakne wc školjka, gredo na smetišče zaviti v lateks ali pa se posušijo na rjuhah in jih potem razgradi pralni prašek...  

ja posvojitev. meni se zdi to še najboljša varianta za pare, ki ne morejo imeti otrok, že zaradi dejstva, da s posvojitvijo naredimo tudi nekaj nadvse plemenitega. vse preveč je zanemarjenih in nezaželenih otok brez prihodnosti.
lp
Angel

Ja,midva rabiva samo spermo,vendar ni nič manjši problem kot priti do jajčne celice...ker ni donorjev,ne enih ne drugih,oziroma jih je zelo malo. Je pa zanimivo tut to,da vzpodbujajo recimo ljudi,ki so že v postopku umetne oploditve,se pravi zdravega partnerja,da daruje spolno celico in pomaga so-trpinom...Pa ni velikega odziva...
Po moje bi bla tut ena od možnosti,Sinjeoka,da bi 'uvažali/izvažali ' spolne celice(vsaj v manjših državah),tko bi blo skoraj nemogoče,da pride do sorodstvene navezave.
Gru gru...te po eni strani razumem...vendar kar se tiče tega,da se da veliko uredit po naravni poti...midva sva bla že pri sigurno 10 bio-terapevtih/fitoterapevtih in nevemkajševse preden sva šla v postopek(čeprav mi je malo žal,da nisva pač teh naravnih terapij preiskušala pač ob postopku,ampak tut to ma svoj namen,eden izmed teh je tut ta,da sva bolj zrela v tem letu in pol,ker intenzivno rasteva),vendar ni uspeha...In baje ima on eno najhujših oblik azoospermije(po vsej verjetnosti prirojeno),tako da zdravniki dvomijo,da lahko sploh kdorkoli pomaga(naravno ali pa z zdravili),ampak midva nisva še obupala.Ker valda bi rajši imela najinega otroka,kot pa od enga donorja.
In lahko ti povem,da zagotovo tisti,ki ne morejo imet otrok,na vrat na nos ne tečejo k zdravniku,da jih umetno oplodi,ampak prej tut iščejo druge rešitve.Upam,da te nisem narobe razumela,kaj si sploh hotu povedat. Ni pa nobenih hard feelings,da nauš mislu.
t, ja maš prav...če bi blo donorstvo plačano,pol bi moral imet dobre psihologe...(mah v obeh primerih,no...)čeprav v bistvu mene bolj kot to skrbijo dedne bolezni,pa kakšen alkohol v družini al pa kej takega...kar lahko vpliva na otroka in njegovo življenje(ne postavljajo pa donorju nobenih vprašanj,kar se tiče tega,samo če sam hoče povedat,opravjo pa še krvne teste-hiv pa te zadeve-v bistvu sem bila zaradi tega zelo šokirana,sam mi je rekla tam,da pač ni denarja za genske preiskave).
Lillith,jst pa ne bi hotla vedet,kdo je donator...ne vem...pol je psiha ful vpletena v to...moj frend/znanec/sosed/itd. je 'oče'(biološki je,ane) mojemu otroku in jst to vem...- ne,hvala.Se mi zdi,da bi potem imela še več problemov razčistit s tem,kot pa jih bom imela zdej...ne vem,no...najbrž ti razmišljaš drugače.
Invisible...tut jst sem razmišljala včasih tako...zdej pa več ne.V tistem obdobju sem imela tut ful strah pred tem,da bom mama in da bom na ta kruti svet pomagala nekomu,da bo trpel,itd...potem pa sem ugotovila,da moram imet otroke ravno zaradi tega...V bistvu zato,da jih bom vzgajala v ljubezni,odgovorno in da bojo znali to ljubezen in odgovornost prenest tut na svoje otroke in prijatelje,skratka,da bojo nekaj dobrega prispevali v ta svet in s tem pomagali,da nam/jim bo lepše in bolje.Mogoče tut to razmišljanje ni ok,mi pa  zmanjšuje strah pred 'imeti otroka v tem krutem svetu'.

Sam bi bil proti umetni oploditvi partnerice, posvojil bi pa kakšnega črnčka pa še kakšnega od tukaj bi vzel v rejo.
Mislim, da bi me to najbolj osrečilo, poleg tega pa še bodoči umetno oplojeni otrok bi ne bil brez pravega očeta.
Nekoč moraš povedati svojemu otroku čigav je in razlika je ali mu rečeš, si posvojen ali pa čebela je piknila mamico in ti si prišel in oči mi pa pomaga skrbet zate, kasneje v puberteti zna biti pa sploh problem.
Če se postavim v kožo otroka bi mi bilo boljše, če bi bil posvojen in bi imel res dobre starše.