t wrote on 17.11.2004 at 16:58:05:
Vsaka stvar je dobra sama po sebi in za sebe, kar pa še ne pomeni, da je dobra tudi za druge.
Etika je samo nauk o tem kaj je dobro oziroma, kako delovati v svetu. Takoj ko pridemo do načel ali zakonov pa govorimo o morali.
O.k. , ne rab bit dobra, rečva rajš nujna, kot ene vrste potreba, ki jo je treba zadovljit, če hočeš zadovoljit druge potrebe. O potrebah se ne sprašuješ v naprej, če so dobre, pač so, etika se začne pri načinu gledanja na njeno zadovoljitu.
Quote:Če torej štartam s tega, da je to življenje najvrednejše, kar imam in predpogoj za vse ostalo, je zame vsaka etika, ki karkoli postavlja pred to, popolnoma zlagana oziroma meni sovražna in je nimam namena priznavati. Zato me tudi ne zanima nikakršno "skupno dobro", ki gre preko tega mojega najvišjega dobrega.
Ne glede na to, da je nekaj dobro za družbo, sam pač ne morem priznati tega dobrega, če je slabo zame: še posebej je to jasno tam, kjer je v igri moja rit in njene presežke.
Ni nujno, da lastno življneje jemlješ kot induvidulano zadevo. Če si do konca dosleden, je pričetek življenja itak skupnostni akt, samozavedanje pa je posameznik itak razvil šele skoz dolg kulturnozgodovinski proces oz. vsakič sprot induvidualno skoz proces socializacije. V vsakem primeru sebe zavestno definiraš le skozi razmerje do drugih, zato jest ne bi upal suvereno trdit, da je moje dobro lahko tako avtonomno neodvisno od skupnega dobrega. Ta avtonomizem je le finta, s katero nam skupnost omogoča, da do skupnosti vzpostavmo eno virtualno distanco, v kateri lahko izoblikujemo samostojno etično držo, iz katere se pol svobodno odločamo za povezovanje skupnostjo v skladu s svojim pojmovanjem dobrega. Virtualna zato, ker sem v resnic ves čas v skupnosti oz. je skupnost v men. Način, s katerrim mi je omogočeno, da do skupnosti vzpostavim odnos v skladu svojim pojmovanjem dobrega, ne določam jest, ampak mi določa skupnost, čeprav je po drugi strani res, da tud jest skoz vsojo virtalno avtonomnost oblikujem to skupnost z lastno interakcijo.
Quote:Kršijo se zato, ker niso ne samoumevne ne izborjene: ker obstajajo zgolj na neki deklerativni ravni. U bistvu pa v praksi še vedno velja latinski rek, kolikor moči, toliko pravic.
Kolikor moči toliko pravic. To je osnovni zakon univerzuma, vse, kar gre proti njemu, je zgolj pesek v oči.
Ne vem točno, komu pripisuješ moč, ker moč tud ni mogoče vezat izključno na posameznika. Vso moč posamezniku lahko podeli ali vzame skupnost, tko da se lahko zgodi, da če je njegova etika v neskladju z etiko skupnosti, te moči nima nč. Da bi avtonomen posameznik sploh lahko imel kakšno avtonomno moč, na katero bi lahko naslonu svoje pravice, mora v družbi vladat konsenz o tem, da je avtonomnost posameznika sploh etično sprejemljiva in za skupnost koristna. Do tega konsenza smo prišli skoz meščanske revolucije in skoz novodobno etiko tolerance, v kateri je blo šele mogoče postavit osnove za take ničejansko evforično občutenje volje do moči od boga in skupnosti osvobojenega nadčloveka.
Home
Pages: 
