Ljudje, ki so v svojih družinah preživljali telesno ali psihološko zlorabo, se praviloma zelo bojijo jeze in napetosti v medsebojnih odnosih. Model za izražanje jeze je pri teh ljudeh izjemno destruktiven, tako da se bojijo tuje in lastne jeze. Njihova izkušnja iz otroških let jim govori, da "odkrita jeza zelo poveča možnost, da bo prišlo do zlorabe". Mnogokrat se taki ljudje obrambno  navadijo, da gredo korak nazaj - ne naučijo se, kkao bi znižali intenzivnost kazanja jeze, ampak se delajo, da sploh niso jezni. Spet drugi so pogosto pretreseni zaradi svoje prehitre odzivnosti, hitre in burne jeze. Pri tem se počutijo krive in jih je sram. Nujno je, da se te osebe naučijo kultivirati svojo jezo, zato ker je kultivirana jeza vir moči, ki jo ljudje potrebujemo za samozaščito in razna neprijetna soočanja.

Reakcija izogibanja pomeni, da se ljudje skušajo izogniti mučnim vsiljivim podobam. Izogibajo se dražljajem, ki jih spominjajo na travmo (se pravi spominom, čustvom, pogovorom o travmi, ljudem, ki so bili povezani s travmo, krajem itd.). Lahko gre za kronično reakcijo otopelosti, ko se taki ljudje osamijo od drugih (saj jih navzočnost drugih ljudi spominja na travmo), zmanjšajo intenzivnost čustvovanja ali se ne zanimajo za pomembne aktivnosti. Torej ej biti intimen z drugimi ljudmi ali biti od njih odvisen že spomin na travmo. Ta dva mehanizma sta pomembna poskusa prilagoditi se situaciji po doživeti travmi, ampak z veliko ceno. Izogibanje doživljanju in bližini z drugimi ljudmi namreč prepreči učenje drugih načinov, ki so jih bili vajeni, ter tako onemogoči izhod iz začaranega kroga posttravmatske stresne motnje. Ljudje s to motnjo, posebej tisti, ki so jih prizadeli njihovi skrbniki, se morajo pogosto soočati z žalostjo, ki se lahko razvije tudi v depresivno čustvovanje. Žalost zaradi tega, ker so bili prikrajšani za normalno otroštvo, in tudi žalost, ker se morajo še v svoji odrasli dobi soočati s temi vsebinami.

Taki otroci lahko dajejo vtis, da so se prilagodili ali da nimajo nobenih problemov, v bistvu pa so izgubili upanje, da je dobro biti povezan z zunanjim svetom. Ta njihova reakcija jih spravlja v še dodatno in nadaljno nevarnost. Ker se ne odzovejo na okolje, oziroma nimajo velik ostikov z okoljem, se en morejo sproti učiti spopadati se z vsakodnevnimi stresorji in nevarnostmi. To svoj oreakcijo (disociacije) lahko utrdijo v življenjsko držo podredljivosti, izgube moči in upanja, pasivnosti. Vse te poteze so del depresivne življenjske drže. Za disociacijo velja, da je kratkoročno sicer obramba pred prehudo duševno bolečino, vendar za hudo ceno dolgoročne nepripravljenosti na bolj aktivno in samozaščitno držo.

japka wrote on 09.10.2004 at 12:17:26:


Informirat, nič drugega, ker je dobro napisano...

škoda, da nisem prej prišla na to stran
Kako naj bi se pomagalo takemu otroku? Brez strokovne pomoči, ki pogosto samo zavaja in škoduje (niso vse strokovnjake v resnici strokovnjake).
On pa umira. Ker ne živi. Ker sam sanja. Tudi dobesedno: lahko spi po 25 ur in ga enostavno ne moreš zbuditi. Vmes pa ustvarja probleme, ki se jih potem izmika - pa spet spi. Razlogov je velik, verjemite mi na besedo. Če bi vse razlagala, bi se forumu zmešalo. Z eno besedo (z nekaj besad) - fant živi brez korenin, brez očeta, brez domovine, v tuji hiši, kjer ni dobrodošel.
Hočem konkretni odgovor, brez besedičenja, brez strokovnih in nestrokovnih razlag!!!
sprejeti takšnega, kakršen pač je
spremeniti okolje
obesiti se
Kaj?

Ali nisem prosila za KONKRETNO pomoč? Pa saj ste vi samo za lepo besedičenje! Sam da pokažite kako ste pametni pa da kakšne ste intelektualce. Fant REALNO v težavah in ZELO REALNO trpi. Pa če bi sama znala pomagati njemu, ne bi prosjačila tukaj, ne bi vedrila vašega dolgočasja. Saj enkrat v življenju bodite človeške!!!

nisem dobro razumela, kaj pravzaprav hočeš
hočeš pomagat fantu, ki cele dneve spi?
hočeš odgovor, zakaj se to dogaja?
hočeš pomagat sebi?
od kje sploh ta fant, je on tvoja družina in kaj sploh lahko (al pa smeš) naredit za njega?
to da cele dneve spi, vmes pa si dela probleme zihr kaže na to, da se še ni naučil soočat se s problemi pa realnostjo. verjetno bi se, če ne bi bil že v tolk zgodnjih letih soočen s tako težkimi stvarmi, zarad česar se je naučil izogniti se bolečini tak, da se ji je umaknil, ne pa se soočil s problemom in ga rešil. po moje, da je prevzgoja takih osnovnih napak življenjsko delo. namreč, ko imaš enkrat izhod iz bolečine, pol ga vedno uporabljaš, dokler ne ozavestiš in se zavestno ne odločiš, da ga ne boš več uporabljal. zato moraš bit pa dovolj star in zrel. da bi se taka prevzgoja lažje zgodila že v mladosti, bi zihr pomagalo ljubeče okolje in zaupanja vredna opora, kjer je nežnosti lih tolk kot strogosti pa doslednosti. nekje mora dobit vzorce, da se da sebe disciplinirat, sam mora imet dober zgled, da si bo tega zaželel in dovolj zaupanja v nekoga, da mu pred njim ne bo težko poskusit in delat tud napake. pomagat drugemu, da se spremeni pa nikol ni lahko delo in se ti večkrat zalomi kot pa ti uspe. probej mu vgradit željo da sebi pomaga in da dobi zaupanje vase in v svojo moč. to je najboljša popotnica za v življenje.

Devi, hvala
To je pa res lepo: "fantka", ki mu treba prebrati staro dobro pravljico (ki bere "Angele in demoni" in pod.), premestiti  v zdravo okolje, počakati, da se sreča (med spanjem) z dobrim človekom, ki bi mu verjel in zaupal. Pa še zliti na njega megalitre ljubezni, ki jo on - tisti "fantek" odklanja, - pa bo. Veste, da tudi slon v Afriki ve, kako je važna ljubezen za malega slončka. Če pa nimaš niti tolarja, niti avta, bus je nesramno drag, živiš v eni usrani vasi, druživ s samimi odpadki, ker drugega pač ni, živiš v hiši, ki naj bi bila tvoj DOM, pa te v nej preganjajo za vsako kocino, ki pade v umivalnik...
Ali je zdaj slika bolj jasna? bom dobila še nekaj popolnih nasvetov? Ali sporočim še kaj. Saj lahko tako "dobro" jočem še ure in ure. Sam da ... Joj!!!

en bk!
Zgleda da sam en bk med ima dobro glavo in ČLOVEŠKO srce. Najbrž res obstaja sam tak način. To že sama vem, hvala ti pa za človeške besede, en bk, ne slišim jih vsak dan. Ne bom se obesila, ne bom pustila vse tako, kot je, grem naprej. (mimgrede "fantek" še spi)
Ljudstvo! Ne mi pisat na e-mail: dobila bom tri leti ustrelitev - vsak dan do smrti

ok, js priznam, da se vedno cist ne razumem, ampak vseeno... se pa strinjam s tabo, tujka, da je tuki gor velik nadmodrivanja kdo ima vec (ne)znanja, ampak tko pac to je. se pa najdejo tud ljudje, k odgovarjajo s srcem, tko da ne posplosuj in ne obsojaj.

Quote:


mene je ful presenetlo, kako si to napisala... vecina starsev bi napisala, da so otroci leni, brez motivacije itd. ti si pa to tko napisala, da jst sm najprej pomislila, da ne gre zanj, ampak, da gre zate. imam obcutek, da si ful nadpovprecno custvena, obcutljiva. mogoce se motm, ampak se mi zdi, da tale zelja po pomoci ni namenjena samo zanj, ampak tudi zate. lej, vem, da je ful jeba, ce nimas kesa, ampak ves kolk stvari lahko namenis sebi in svojemu otroku tudi brez tega.

naredi se kej zase. vem, da je zajeban, ampak se sama ne ves, kolk si mocna oseba. ne mors vplivat na dolocene zadeve, ki niso odvisne od tebe, lahko pa si vsaj tiste trenutke na katere lahko vplivas naredis lepse. pobozaj kdaj svojega otroka, pohvali ga, daj mu vrednost. grem stavit, da te bo se bolj odrinil od sebe, ampak to ne pomeni, da tega noce. pobozaj ga enkrat, dvakrat, stokrat, ne zaradi njega, zato, da bo naslednji dan vstal, ampak zaradi sebe - ker ga imas rada. ljubezen dela cudeze.

in, kdaj si si ze nazdnje vzela kaksen trenutek zase? sej sama ves, da stvari ne bojo napredovale, ce ne bos nrdila tud neki na tem.