en_bk wrote on 14.09.2004 at 14:13:16:Hja, Titud, jaz si predstavljam očetovsko ljubezen /moja predstava, ali iluzija ali resničnost, kakorkoli/nekako kot goro s svojo trdno skalo, na katero se lahko nasloni, s senco, v kateri se spočije, z gozdom, v katerem je varna/varen, z oblaki, ki jokajo skupaj z njo ali njim, s soncem nad vrhom, ki jo/ga greje, s potjo, ki ji/mu z vrha odstira omejenost in razkazuje čudovit razgled in z naporom, ki ga mora vložiti, da doseže vrh...tudi sentimentalnost je v njej seveda in ogromno potrpežljivosti.
Glih takih predstav o moji vlogi (če jih je kdaj imela) se po moje trudi osvobodit. Jest ji pri tem res ne morem ne vem kolk pomagat, kvečjemu tolk, da se solidariziram z njenim dojemanjem odtujevanja, kar pa spet ne bi mogu nardit, če njenga odtujevanja od mene tud sam ne bi sprejemal kot svojga od nje. Pokrivava se lahko samo v tej vzajemni solidarnosti, nobenga vodenja in zaščite pri osvjanju vrhov jest ne vidm.
Quote:Titud, pa bi si upal kdaj reči sam sebi... ne zmorem...in poiskati pomoč...pri transformaciji?
Transformacija je najbolj spontan in samoten proces kar si jih moreš mislt. Noben, ki ti ponuja pomoč, te te samotnosti ne more razbremenit. Pol pa, ko se ti trasformacija dogja, ti je lahko isti folk, ki te je prej v trasforamciojo tkorekoč prisilu in si imel do njih blazn odpor, lahko v blazno pomoč. Traformacija ni tolk fizičen odmik iz odnosa kot samo spremeba zornega kota glednja. Sposobnost, da isti stavri uzreš njeno hrbtno plat. Sam v sebi, mož v ženi, oče v hčeri... ni važno... Transformacija ti vzpostav nazaj eno celovitost, ki je vedno bla, samo nis imel uvida vanjo, ker si geldal nanjo iz druge perespektive. Samo je dobr, da so transformacije vzajemne (mislim da ma rugelj podoben uvid v zdeve), če ne je res boljš, da se zgodijo 'zunaj' odnosov, ki so posameznika v transformacijo spodbudle.