Quote:


Tko kot miška pa t tud jest ocenjujem, da   prilagojenost sploh ni glavni vzrok depresije. Predvsem se mi ne zdi logično, kako bi se zarad pritiskov  po prilagojenosti potiskale neke vsebine avtentičnega jaza, da bi nas pol iz sence depresirale, če ta avtentičen jaz sploh še ni artikuliral.

Da  bi se avtetičen jaz lahko  samoartikuliral, se mora najprej  osamit, ločit oz. raz-ločit in ta razločitev od objekta/drugega/skupnosti. Ta osama je sama  po seb zadosten vir občutja osameljnosti/žalosti/potrtosti in šlele artikulacija te osamljenosti kot nekaj jazu avtentičnega  spodbudi potrebo tako občutenega  jaza, da  se na novo poveže z drugim enako induvidualnim, pa naj bo to konkretnim drugim/skupnsotjo/svetom.

Tako povezavanje pol ni več prilagajanje, zarad katerga bi moral zatrajevat svoj avtentični jaz, ki te pol kao depresira iz sence, ampak enost v smislu empatičnega občutenja samosti vsega, kar je avtentično v svoji individualnosti.          

Quote:

In če poskušam še malo bolj natančno pogledat tudi jaz, se vsekakor tudi jaz strinjam s temle. Pa vendarle – tudi pri tistih, ki svoje delo opravljajo z največjim navdušenjem, pridejo trenutki, ko navdušenju navkljub čutijo drugače, kot bi si v tistem trenutku želeli/morali. In morda je prav njihovo navdušenje nad delom, ki ga opravljajo in veselje, ki ga doživljajo ob tem tisto, zaradi česar so zmožni tista čustva, ki so v tistem trenutku za tisto situacijo morda neprimerna, dati v ozadje (jih zavestno »potlačiti«) z namenom, da pač speljejo svoj posel tako, kot ga morajo speljati, da bo prinesel uspeh? Posledično seveda tudi zadovoljstvo in novo navdušenje…

Ali pa ti morda poznaš koga, ki se kljub navdušenju nad delom, ki ga opravlja, nikoli v življenju ni znašel v takšni situaciji?  


Quote:

Hehe, malo za šalo… si gledal včeraj Hvalico na POP TV? Je rekel, da so tri vrste politikov:
- ena tretjina je takšnih, ki gredo v politiko zaradi idealov (pri tem se je cinično nasmehnil in potrkal sebe po prsih);
- ena tretjina je takšnih, ki gredo v politiko malo zaradi idealov in malo zaradi korupcije;
- ena tretjina pa takšnih, ki gredo v politiko samo zaradi korupcije.

Le zakaj se je potem Hvalica po svojih letih, preživetih v politiki, umaknil? Če je pa delal za ideale… in svoje delo je opravljal z navdušenjem… No, ja… takšni so bili vsaj videti njegovi nastopi v parlamentu…

Miska wrote on 13.09.2004 at 16:20:25:

V eksperimentih z mladimi šimpanzi so menda znanstveniki kar uspešni, kar se tiče učenja abstraktnih kategorij, kot so barve, oblike in podobno. Šimpanze se da s naučit, da za nagrado par bombonov vrnejo recimo rdeč tetraeder, če se jim pokaže slikico tetraedra in pa slikico z nianso rdeče barve.

Nikakor pa se jih ne da naučit, da bi šimpanzi vrnili karkoli, če naj bi namesto kock počeli simbolno manipulacijo s sladkarijami. Fertig.

Podobno so zasnovali eksperiment tudi z otroki. V sobi so jim dali na mizo bombon in pustili same z navodilii, da bodo, v primeru če bombona ne pojedo, dokler se v sobo ne vrne oseba, ki izvaja eksperiment, dobili še en dodatni bombon. Otroci so se odzvali različno, eni so takoj pograbili bombon in ga pojedli, eni so si med čakanjem grizli roke, da so lahko zdržali tistih nekaj minut, da se je vodja eksperimenta vrnil v sobo. In iste otroke so spremljali skozi čas in menda ugotovili, da so tisti, ki so se pri treh letih uspeli zadržat, da niso takoj pojedli bombona, bili v povprečju uspešnejši v karieri.

Tudi v karieri ni ne vem kako drugače. Od asistenta, ki si želi postati profesor na nekem ozko strokovnem področju, je težko pričakovati izjemno motivacijo in napor v naslednjih 28 letih, dokler ne bo njegov par let starejši kolega profesor odšel v zaslužen pokoj in izpraznil stolček. Razen seveda, zaradi grožnje konkurence, pa še takrat se lahko zgodi, da bo precej naporov raje vložil v odganjanje konkurentov (z odnosom, dolgočasnimi predavanji, težkimi izpiti ipd). Lahko pa bo izjemno motiviran, če vidi priložnost v naslednjih recimo sedmih letih. Kdo drug bi bil morda pripravljen čakati največ dve leti, potem pa bi se naveličal in začel recimo tam kmalu po tridesetem pretiravat z alkoholom ali pa tudi padat v depresije.

Skratka, vsi ne znamo svojih želja v nedogled odlagat, prelagat, farbat, preoblikovat in zvijat brez manjših ali hujših posledic. Nekateri pa so recimo pripravljeni poskusit. Recimo aryan in drugi člani skupnosti za zavest krišne, so pripravljeni se odpovedovat in odlagat vse svetne želje (skoraj, kuhajo namreč zelo dobro) v obljubi nekega trajnega zadovoljstva. Drugim se uspe brez težav prilagodit, tretji se nikakor ne morejo zadržat in grejo vedno na prvo žogo, četrti imajo kasneje probleme, ker so se prilagodili veliko prezgodaj, peti pa si grizejo roke in se sprašujejo, kdaj in ali  bo prišel stric z dvema bombončkoma in ali se splača še čakat.

Skratka do konca zakomplicirano (tako da mora to vsak reševat zase in po svoje).

bp

Amstel wrote on 13.09.2004 at 13:51:57:


Ja, vsak otrok naj bi se rodil in odraščal v okolju ljubezni.
Tako si je zamislil On.

titud wrote on 14.09.2004 at 09:08:00:


In kakšno bi bilo tvoje konkretno napotilo deklici, ki je bila zlorabljana v otroštvu, sedaj pa jo je sovraštvo do sebe skozi anoreksijo izželo do kosti in skozi poskuse samomora nezavedno kliče na pomoč?

exodus wrote on 14.09.2004 at 10:44:02:

Ne Exo...strinjam se s Titudom, da je depresija znak duševnega zdravja...do neke točke...v kateri jo uspeš, če jo, prepoznati...jo sprejeti kot tako...če pa te točke ne vidiš, jo nisi sposoben obdelati...potem pa ni več v funkciji zdavljenja, ampak destrukcije

titud wrote on 14.09.2004 at 09:08:00:


Interesa v skupnosti ne more zadovoljit, ker je le-ta skupnost "bolna". In je depresija le en od pokazateljev te družbene bolnosti ...