mad_brilliant wrote on 11.09.2004 at 13:12:36:


Pusti ga pri miru. Sam mora priti do nekaterih spoznanj. Naj ve, da si tam, just in case, but dont force it. Ko si z njim se pogovarjajta o čem drugem, just live life. Ne bodi tko očitno njegova terapevtka. Posredno, preko normalnih življenskih situacij bodo tut njegove domine naredile tak shift kot je potrebno, ampak tokrat, from within. Tudi pri zdravljenju duše moraš delat na tem, da sprožiš samoozdravitvene procese, by building up his selfesteem. Just act normal and be patient. This will destract his focus and he'll start developing forwards. Ni važn, v katero smer, samo, da se premakne iz tega temnega in zatohlega brezupa.

Lilith wrote on 10.09.2004 at 15:27:42:



In kaj je zate lažni ali pristni jaz ???
Jap, sebe spoznavati, to si pa zelo lepo povedala

Vendar to došeči, da začneš sebe prepoznavat, spoznavat je pa mal težje, a ne, se mi vsaj tako zdi.
Tudi pomoč psihoterapevta je lahko pogubna in nekoristna, če človek sam ne da za to nič in gre tja samo zarad tega, da pač gre tja.
Kar se pa depresivnih občutkov tiče in zapadanj v depresijo je pa vzrok tudi temu to, da človek v svoji podzavesti, misli, da v resnici škoduje drugemu, vendar, spet samo misli, škoduje največ samemu sebi.
To je tisto, ko sme na nekoga jezni in mu želimo slabo, v resnici pa sami padamo v depresijo, ki jo občutimo kot včasih tudi veliko potrtost brez vzroka.

Amstel wrote on 10.09.2004 at 23:42:09:


Ah, po moje to ravno ne bo držalo -  zdi se mi, da so taki ljudje ravno žile, da glih dolgo živijo, da so nekako imuni na stres, ker so "nečustveni štori" ali late, resda da niso srečni, ampak zato toliko bolj čvrsti po duševni konstituciji, zato tudi dosti manj občutljivi in nimajo pravega posluha za ljudi. Bi rekel, da tisti, ki so hudobni, so tudi bolj žilavi, po domače povedano so taki "slepci", da bi se v poodobni situaciji povprečen človek zlomil, ti pa še naprej muvajo....

en_bk wrote on 10.09.2004 at 12:30:46:


Meniš, da tega ne vem  
en-bk, kaj mi s to pripombo sporočaš ???

vida wrote on 10.09.2004 at 11:57:08:


Pozdravljena Vida

Tale tvoj post sem razumel, da za dojetje moraš doseči dno.

Quote:

Hmm… veš, ne gre samo za enostransko zavedanje, ne gre samo za enostransko prilagajanje, ne gre samo za enostransko željo biti ljubeč ne samo do sebe, ampak tudi do partnerja. Pri tem seveda predpostavljam, da je tudi partner sposoben podobnega »prilagajanja« - da torej tudi on mene sprejme v moji bolečini, kadar sem jaz v takšni situaciji, da v tistem času tudi on »potlači« svoje veselje, ker je moja žalost tako velika, da … se torej tudi on zaveda svojih trenutnih čustev in ve, zakaj jih izrazi, ali pa se odloči, da morda pa tisti trenutek le ni čisto pravi, da bi on skakal naokoli od veselja, medtem, ko se jaz dušim v žalosti...

In, Loops of Infinity – ni nujno, veš, da uvidiš, da noben drug ne bo »žrtvoval« svojega veselja tudi zate. Obstajajo namreč tudi ljudje, ki te bodo sprejeli v tvoji žalosti, v tvoji bolečini… in zate »žrtvovali« svoje veselje…


Quote:

Resda so to pričakovanja/želje, ki jih verjetno vežemo predvsem na partnerja, ni pa to nujno. Tudi ljudje, ki ti niso partnerji, so te lahko sposobni sprejeti v tvoji bolečini. Po mojem mnenju je bistveno, da ti sama veš, kakšni ljudje se gibljejo okoli tebe. In med temi ljudmi ločiš tiste, ki so tudi tebe sposobni sprejeti v tvoji bolečini in tiste, ki tega niso sposobni. Se temu primerno naravnaš tudi sama. Kaj hočem reči? Predvsem to, da ne pričakuješ, da te bo sprejel v tvoji bolečini tisti, ki tega ne zmore/ne zna/ni sposoben. Ampak to pričakuješ le od tistega, ki to zmore, zna in si tega tudi želi. V bistvu naravnaš svoja pričakovanja do vsakega posameznika in od nekoga ne pričakuješ nečesa, česar ti on/a ni sposoben dati.


Quote:

Tegale pa ne razumem prav dobro, Loops of Infinity. Kako si s sebičnostjo lahko lajšaš bolečino? Lahko to malce bolj razložiš – morda na kakšnem konkretnem primeru?

Drugače pa – ja, seveda. Tudi sebičnost je treba sprejeti. In če ob tem ne vežeš določenih pričakovanj na tistega človeka (si torej od njega ne želiš nečesa, česar ti on zaradi svoje sebičnosti ne more dati), potem je vse OK – saj v tebi namreč ni nobenega občutka z negativnim predznakom… si ga pač sprejela kot sebičnega človeka, od njega ne pričakuješ/želiš nečesa, česar ti on zaradi svoje sebičnosti ne more dati in to je to. »Problem« pa je seveda, če na sebičnega človeka vežeš svoja pričakovanja/želje. In ker ti jih on zaradi sebičnosti ne bo mogel/hotel/znal izpolniti, seveda sledi razočaranje… in posledično tudi bolečina…



Quote:

Če to delaš zato, ker te to vleče, ker te nekdo potrebuje, potem gre po mojem mnenju za vzorec. Ki ga je potrebno preseči. Gre za tisti vzorec, ko se čutim ljubljena le takrat, kadar sem nekomu potrebna. Nekomu ponuditi roko v njegovi bolečini, nekomu pomagati, ko je v stiski. Samo takrat sem ljubljena... ampak to je le vzorec...

V bistvu pa se meni to zdi lepa lastnost. Pomagati nekomu, ki je v stiski, ponuditi nekomu roko, ko jo nekdo potrebuje, ponuditi nekomu ramo, na kateri se lahko izjoče v svoji bolečini. Pa vendarle! V vsaki takšni situaciji je zelo pomembno vedeti, zakaj si to naredil. Pogledati predvsem vase. Zdaj – če pri tem nikakor nisi šel v »svoj minus«, naredil tega avtomatsko (vzorec!), morda ob tem celo prizadel sebe, na to nisi vezal nobenih svojih pričakovanj, … če si to naredil samo zato, ker ti narediti nekaj takšnega pomeni narediti nekaj lepega, narediti dobro delo, potem je vse OK. Če pa si pri tem šel »v svoj« minus, morda »potlačil« neka druga svoja čustva – potem je zelo pomembno se tega zavedeti. In tudi vedeti, zakaj si šel torej preko sebe, preko svojih želja, preko tvojega trenutnega izraza. In če to veš, če ti je to sprejemljivo, če zaradi tega tebe ni nič manj – potem se meni tudi to ne zdi nič napačnega. Pomembno je torej vedeti, da ne greš preko sebe, oz. če greš preko sebe – zakaj greš preko sebe…

Nekako tako – moje mnenje, seveda. Upam, da sem ti odgovorila na tvoja vprašanja?

Miska wrote on 13.09.2004 at 11:57:56:


Miška, vedno znova te občudujem koliko strpnosti in zavedanja imaš "okoli sebe". Pa bi si drznila reči, ko te berem, da nekako poznam način odnosa, ki ga opisuješ -vendar vedno pogosteje se dogaja, da mi ne znese razumevanje; v trenutnem stanju po vsem prebranem čutim le, da nisi začutila, kaj sprašujem? Resnično upam, da je blo vsaj tebi v veselje in nič drugega kot to. Pa hvala.  

Quote:


Je smiselno, ja.
Vedno bolj razumevam, da je depresija pač posledica.

Brala sem, da dolgotrajni stres, pripelje človeka v tako stanje, ki ga imenujemo depresija. Stanje neravnovesja. Stanje, v katerem človek nič ne čuti, nič nima smisla, nič ni pomembno, nič ne zanima...

Obstaja depresija pri otrokih!!!!

Upam, da ni kdo pomislil, le kakšen stres neki, lahko doživljajo otroci.

Kdor je bil kdaj na kaki delavnici dela na sebi, VE, kako je, ko si odprt in ko se vrneš v zunenji, vsakdanji svet.

Sedaj pa si predstavljate, da je otrok ves čas tako odprt nekaj let - prvih let svojega življenja. Skoraj je brez obramb. S tega vidika so obrambe koristne (imo).

torej... nasilje v družini, grobost, nezaželjenost otroka, nezanimanje za otroka.... naredi v sistemu živčevja kratke stike! Tej kratki stiki so kot vozli, ki ne dovoljujejo več prenosa impulzov.

Omajan sistem je nadalje v življenju sistem, ki je krhek.

Kot druga okoliščina pa bi omenila... situacije, kot jih je Iga omenil. So šoki, nenadni, ki jih težko predelamo - "čeprav se z njimi sprijaznimo"....

itd.-