Quote:Miška, jaz v tej tvoji naklonjenosti vidim, da partnerja ljubiš. Pa vendar se sprašujem, kako dolgo so ljudje zmožni biti tako ljubeči, da raje svoje veselje žrtvujejo? Morda do takrat, ko uvidijo, da ga tud noben drug ne bo zanj? Razumem, da čutimo, da lahko naredimo vse, ko je naše srce napolnjeno z veseljem?
Hmm… veš, ne gre samo za enostransko zavedanje, ne gre samo za enostransko prilagajanje, ne gre samo za enostransko željo biti ljubeč ne samo do sebe, ampak tudi do partnerja. Pri tem seveda predpostavljam, da je tudi partner sposoben podobnega »prilagajanja« - da torej tudi on mene sprejme v moji bolečini, kadar sem jaz v takšni situaciji, da v tistem času tudi on »potlači« svoje veselje, ker je moja žalost tako velika, da … se torej tudi on zaveda svojih trenutnih čustev in ve, zakaj jih izrazi, ali pa se odloči, da morda pa tisti trenutek le ni čisto pravi, da bi on skakal naokoli od veselja, medtem, ko se jaz dušim v žalosti...
In, Loops of Infinity – ni nujno, veš, da uvidiš, da noben drug ne bo »žrtvoval« svojega veselja tudi zate. Obstajajo namreč tudi ljudje, ki te bodo sprejeli v tvoji žalosti, v tvoji bolečini… in zate »žrtvovali« svoje veselje…
Quote:Kaj pa tisti, ki nimamo partnerja?
Resda so to pričakovanja/želje, ki jih verjetno vežemo predvsem na partnerja, ni pa to nujno. Tudi ljudje, ki ti niso partnerji, so te lahko sposobni sprejeti v tvoji bolečini. Po mojem mnenju je bistveno, da ti sama veš, kakšni ljudje se gibljejo okoli tebe. In med temi ljudmi ločiš tiste, ki so tudi tebe sposobni sprejeti v tvoji bolečini in tiste, ki tega niso sposobni. Se temu primerno naravnaš tudi sama. Kaj hočem reči? Predvsem to, da ne pričakuješ, da te bo sprejel v tvoji bolečini tisti, ki tega ne zmore/ne zna/ni sposoben. Ampak to pričakuješ le od tistega, ki to zmore, zna in si tega tudi želi. V bistvu naravnaš svoja pričakovanja do vsakega posameznika in od nekoga ne pričakuješ nečesa, česar ti on/a ni sposoben dati.
Quote:Sebičnost je ponavadi obsojena vnaprej; pa vendar ali ni zelo upravičena in mestu, če si z njo lajšaš bolečino? Ne bi smela biti - morali bi jo sprejeti, ko pa je vendar najosnovnejša človekova lastnost.
Tegale pa ne razumem prav dobro, Loops of Infinity. Kako si s sebičnostjo lahko lajšaš bolečino? Lahko to malce bolj razložiš – morda na kakšnem konkretnem primeru?
Drugače pa – ja, seveda. Tudi sebičnost je treba sprejeti. In če ob tem ne vežeš določenih pričakovanj na tistega človeka (si torej od njega ne želiš nečesa, česar ti on zaradi svoje sebičnosti ne more dati), potem je vse OK – saj v tebi namreč ni nobenega občutka z negativnim predznakom… si ga pač sprejela kot sebičnega človeka, od njega ne pričakuješ/želiš nečesa, česar ti on zaradi svoje sebičnosti ne more dati in to je to. »Problem« pa je seveda, če na sebičnega človeka vežeš svoja pričakovanja/želje. In ker ti jih on zaradi sebičnosti ne bo mogel/hotel/znal izpolniti, seveda sledi razočaranje… in posledično tudi bolečina…
Quote:Kako zastopati sebe, ko čutiš, da te bolečina "drugih" vleče, ker "te" potrebujejo?
Če to delaš zato, ker te to vleče, ker te nekdo potrebuje, potem gre po mojem mnenju za vzorec. Ki ga je potrebno preseči. Gre za tisti vzorec, ko se čutim ljubljena le takrat, kadar sem nekomu potrebna. Nekomu ponuditi roko v njegovi bolečini, nekomu pomagati, ko je v stiski. Samo takrat sem ljubljena... ampak to je le vzorec...
V bistvu pa se meni to zdi lepa lastnost. Pomagati nekomu, ki je v stiski, ponuditi nekomu roko, ko jo nekdo potrebuje, ponuditi nekomu ramo, na kateri se lahko izjoče v svoji bolečini. Pa vendarle! V vsaki takšni situaciji je zelo pomembno vedeti, zakaj si to naredil. Pogledati predvsem vase. Zdaj – če pri tem nikakor nisi šel v »svoj minus«, naredil tega avtomatsko (vzorec!), morda ob tem celo prizadel sebe, na to nisi vezal nobenih svojih pričakovanj, … če si to naredil samo zato, ker ti narediti nekaj takšnega pomeni narediti nekaj lepega, narediti dobro delo, potem je vse OK. Če pa si pri tem šel »v svoj« minus, morda »potlačil« neka druga svoja čustva – potem je zelo pomembno se tega zavedeti. In tudi vedeti, zakaj si šel torej preko sebe, preko svojih želja, preko tvojega trenutnega izraza. In če to veš, če ti je to sprejemljivo, če zaradi tega tebe ni nič manj – potem se meni tudi to ne zdi nič napačnega. Pomembno je torej vedeti, da ne greš preko sebe, oz. če greš preko sebe – zakaj greš preko sebe…
Nekako tako – moje mnenje, seveda. Upam, da sem ti odgovorila na tvoja vprašanja?