vida wrote on 10.09.2004 at 12:15:53:


da dojeti ni isto kot kaj narediti

Če prav razumem rdečo nit našega pogovora, se pojavlja problem, kaj narediti z občutki, ki jih radi poimenujemo za depresijo...torej z nerazložljivo žalostjo, obupom, občutki, da nič nima smisla, občutki praznine....

Marsikdo obtiči kar tukaj...morda se obrne na psihiatra, papca antidepresive in that's it.

Prav pa bi bilo poiskati izvor tem občutkom...v pomoč nam je lahko psihoterapevt...ker dvomim, da bi človek, ki se je tako zelo oddaljil od sebe, bil sam sposoben prepoznavati, v čem je problem....pa tudi če bi bil...nekdo bi mu moral dajati pogum, moč, da ponovno išče in najde samega sebe.

Lilith wrote on 10.09.2004 at 12:37:58:


Večina itak ni sposobna zaupat  zdravilnim učinkom depresivnosti in bi se ji v tem smislu upala  prepustit ne oziraje se na to, kako globoko je dno. V strahu pred nedločljivo globine dna se zato panično zatekajo k zgoraj omenjenim 'antidepresvnim sredstvom' čist brez potrebe. Sama depresija ni nč nevarna, nevran je strah pred deprepsijo.

Quote:


Izvor teh občutkov je zihr v splošnem povečanju občutja odtujenosti, povečenje občutja odtujenosti pa je posledica večjega zavedanja lastne induvidulanosti, ki se z izvorno enostjo povezuje na drugačen način kot smo bli povezani takrat, ko smo bli v skupnust potopljeni kot v obliko izvorne enosti.  Ta drugačnost je v drugačnem zavedanju, to je v občutenju izvorne enosti skoz samozavedanje.    

Lilith wrote on 10.09.2004 at 12:41:31:



Vsak kolikor toliko  pr seb človk se pri drugmu depresivnosti ne bo lotu tako, da bi ga  pred njo plašil ali da bi jo odpravljal, ampak tko, da mu jo bo pomagal učit sprejemat ne glede na to, kaj mu bo prinesla. Le s tem da depresivnost oprav svojo funkcijo do konca in tako temljito, da se žalost/tesnoba/odtujenost   lahko trasformira.

Sodobnma psihiatrija, faramakologija in šarlatnska  veja new age majo v bistvu skupen motiv: širjenje  strahu in nezaupanja ter s  tem ustvarjanje neprijetnega občutja do vsega, v čemer takoj ne vidmo uporabnosti in  smisla. Svojimi terapetskimi metodami, zdravili in pripomočki nam potem dajejo tisto nadomestno  varnost, uporabnost,  smisel in pozitivnost, h katreri v svoji dejanski odtujenosti pol moramo kar naprej  zatekat.  Iz ene potopljenosti se tako zatekamo v drugo, ker če ne zaupamo/verjemo seb, seveda ne moremo verjet tud v možnost obstoja skupnosti induvidualiziranih, od farmakologije/psihiatrije/šarlatanije  neodvisnih   posameznikov.        

titud wrote on 10.09.2004 at 13:46:18:

A si lahko malo bolj konkreten, Titud...vsaj glede depresije in individualiziranih posameznikov.

Mi deluje preveč površno in nalahko

Lilith wrote on 10.09.2004 at 13:53:19:


Govorim o večinskih  trendih in ne o posameznih odstopanjih. Tolk patološka depresija, ki bi jo teba tko al drugač zdravit, zihr ni razširjena. Pr seb človk, pa naj bo to psihoterapevet al pa kdorkoli  drug, odtujenosti ne bo diagnosticiral kot bolezni a'la depresija in se je loteval 'zdravit'. Pr seb človk bo odtujenost in vsa občutja, ki jo spremljajo, razpoznal kot proces induviduacije in mu doppustu da se razvije do konca in na tak način trasformira, seveda pa mora ta proces skusit v seb in mu na tak način zaupat. Za psihoterapijo kot stroko ne morem sicer trdit, da kot stroka tega procesa ne podpira, ne podpira pa ziher v praksi. Tko kot ga tud druge veje medicine in z njo povezane znanosti in industrije ne, vključno z medijsko, saj so mediji tkorekoč vzpostvljeni na odtujenosti, zato je seveda   niso pripravljen presegat.

titud wrote on 10.09.2004 at 14:17:08:


Pa saj bistvo psihoterapije je, da človek ponovno vzpostavi bazični odnos (ki se mu je v življenju sfižil) in se preko tega odnosa uči , kdo in kaj je on sam ter kako funkcionirati v življenju.

Lilith wrote on 10.09.2004 at 14:28:43:


Bistvo religij je tud nardit človeka srečnega, ampak religija v praksi človeka najprej prepriča v to, da je neserečen, da  se mu pol ponud za odrešitelja. Podobno je z depresijo, ki se jo razglaša za največjo nesrečo  modernega človeka, za katerga vsak ponuja  odrešujoče zdravilo, namest da bi v depresiji razpoznal zdravilnost.  Zakaj bi morala depresija bit  simptom 'sfiženosti' naših življenj, zakaj v njej ne bi rajš razpoznal priložnost, da  občutje 'sfiženosti' sprejemeo  za eno novo kvaliteto,  s katero se moramo samo še naučit živet?