Če postavim za iztočnico, da se depresivno razpoloženje pojavlja takrat, kadar so bili potlačeni lastni impulzi ali nezaželena čustva. Da se pojavlja zmeraj, ko človek prilagodi svoje čustvovanje svoji (in tuji) predstavi o tem, kakšen naj bo, kako naj čustvuje - in da ovira našo spontano živost.

Potem se vprašam, ali mora prilagajanje nujno voditi v depresijo? Ali ne bi bilo mogoče in ali se v nobenem primeru ne zgodi, da čustveno prilagojeni ljudje živijo prav zadovoljno?

Enega od odgovorov najdem pri psihoanalitičarki Alice Miller, ki pravi, da takšni primeri so, predvsem pa jih je bilo več v preteklosti, kajti depresija je bolezen našega časa.
V kulturah, ki so živele v drugem, zavarovanem vrednostnem sistemu (kot napr. ortodoksni Židi v starem getu ali črnske družine v južnih državah pred sto leti) prilagojeni človek sicer ni bil samostojen, tudi ni imel ( v našem pomenu) svojega občutka identitete, ki bi mu dajala oporo. Imel pa je podporo v skupini. Občutje, da je "pobožen Žid" ali "zvest suženj" mu je dajalo košček varnosti na tem svetu. Seveda so bile tudi tu izjeme, ki jim to ni zadostovalo in ti posamezniki so bili dovolj močni, da so pobegnili.
Danes je takšna osamitev ene skupine od drugih in ohranitev drugih vrednostnih meril komajda mogoča. Zato posameznik potrebuje oporo v samem sebi, če noče, da bi postal žoga v rokah različnih interesov in ideologij. Ta opora v samem sebi - torej stik s svojimi pravimi potrebami in čustvi ter možnost artikulirati jih- postane zanj na eni strani življenjsko nujna, po drugi pa zaradi življenja v številnih različnih vrednostnih sistemih neznansko težavna.

Amstel wrote on 10.09.2004 at 11:13:58:



Absolutno se strinjam s teboj... prilagajanje vendar pomeni zanikanje pravega sebe, da bi nas drugi ljubili...in tukaj se znajdemo pred paradoksom- kako nas ti drugi sploh lahko ljubijo, ko pa jim vendar ne kažemo pravega sebe, temveč lažnega. Torej ljubijo naš lažni jaz, ne nas samih. Potemtakem je trud biti ljubljen preko prilagoditve po defaultu obsojen na neuspeh.
In tako kot praviš... lahko sebe in druge zasovražiš...a to je vsaj aktiven princip, ki morda vzpodbudi k spremembam ....lahko pa stagniraš v občutjih nesmiselnosti, suicidalnosti, ker pravzaprav živiš življenje, ki ti je tuje, ki ni tvoje...

Lilith wrote on 10.09.2004 at 11:21:00:


Ja, ker tudi oni ki naj bi ljubili živijo v laži. Samo mislijo da ljubijo, v resnici sploh ne vejo/se ne zavedajo, kaj je ljubezen. Ker so bili tudi oni v najbolj občutljivem obdobju prikrajšani za ljubezen in iščejo "nadomestek" ...
Kot začaran krog:
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=general;action=display;num=109437...

Amstel wrote on 10.09.2004 at 11:25:46:


Em..ja...ampak...prek posledičnih občutij ga zaznaš...al kako...in prek njih se sploh začneš pomikat...proti trenutku, kjer se je začel...al kako?

en_bk wrote on 10.09.2004 at 11:37:24:


kaj že?  .... taka občutja so vedno znak oddaljitve od duše... simple.

Amstel wrote on 10.09.2004 at 11:39:40:


Ja...prou...ampak, kako se boš ukvarjal z bistvom, če pa ne vidiš ali ignoriraš posledice...da bi se z oddaljitvijo ukvarjal, jo moraš najprej zaznati, al kako?

titud wrote on 10.09.2004 at 11:39:19:


Prej bi rekla, da je nismo zmožni dojet, ker kdo pa rad trpi v samem sebi. Ker za ta miselni "klik" je potrebno da dosežeš dno.

en_bk wrote on 10.09.2004 at 11:58:49:


V čem je bistvo  ???
Dojameš res lahko že prej, a ne najdeš rešitve. Sprijazniš se s situacijo, jo sprejmeš. Nimaš moči da bi karkoli spremenil. Ko ne zmoreš več in ti je vseeno tudi za lastno življenje, dosežeš dno.