Alex wrote on 13.08.2004 at 20:57:20:

Alex wrote on 13.08.2004 at 21:26:27:

Quote:

Alex wrote on 13.08.2004 at 21:37:07:

Alex wrote on 13.08.2004 at 22:42:06:

Alex wrote on 14.08.2004 at 04:27:17:

S'ABIMER, ugonabljati se, gniti. Val izničenja, ki zaradi obupa ali prvelike sreče preplavi zaljubljeni subjekt.

Včasih si bodisi zaradi trpljenja bodisi zaradi sreče zaželim, da bi se ugonobil.
To jutro (na deželi) je sivo in toplo. Trpim (zaradi nepomembnega dogodka). Obide me misel na samomor, v kateri ni nobene zamere (nikogar ne izsiljujem); bleda misel; z ničemer ne pretrga (ničesar ne "razbije"), ujema se z barvo (tišino, zapuščenostjo) tega dopoldneva.

....

In tako mi prihaja na misel, da bi se ugonobil, ker zame ni več prostora nikjer, še v smrti ne. Podobe drugega - na katero sem se lepil, od katere sem živel - ni več; včasih se zdi, da jo (nepomembna) katastrofa potiska zmerom dlje in dlje, in včasih mi prevelika sreča pomaga, da se ji spet pridružim; kakor koli že, naj sem izločen ali razkrojen, nikjer me ne sprejmejo; sebi nasproti nisem jaz, nisi ti, ni smrt, ni nič, nikogar, ki bi mu lahko govoril.

.....

Zaljubljen v smrt? Preveč besedi za polovico; half in love with easeful death (Keats): smrt, ki se je osvobodila umiranja. Tole fantazmo imam: čisto narahlo krvavim, kri ne teče iz nobene točke mojega telesa, shiram malone takoj, preračunano, tako da je ravno dovolj časa, da se znebim trpljenja, a še ne izdihnem. Bežno se potopim v lažno misel o smrti (lažno, kakor je vitrih lažen ključ): smrt mislim ob strani: mislim jo v skladu z nemišljeno logiko, nese me proč od usodne dvojice, ki povezuje smrt in življenje tako, da ju postavlja drugo proti drugemu.

.....

(Barthes: Fragmenti ljubezenskega diskurza)

Kapo dol exo, za uvodni post

sicer pa mislim, da imajo (prirojene) duševne bolezni v vseh družbah, le da jih povsod ne obravnavajo tako klinično kot pri nas. v nekaterih družbah imajo t.i. norci tudi poseben (spoštovan) položaj in posebno vlogo v družbi.