Človek umira.
V največji šibkosti sliši, kako ga razglašajo za mrtvega, do njega prihaja neugoden hrup, zvonenje ali brnenje.
Obenem čuti, da se giblje po mračnem kanalu, predoru ali cevi.
Nenadoma z nepopisnim olajšanjem in prijetnostjo začuti, kot, da je izven lastnega telesa, vendar, v še nespremenjeni obliki, okolici.
Običajno gleda svoje telo iz odaljenosti, največkrat od zgoraj kot zunanji obiskovalec.
Na poskuse reanimacije in tistega, ki se ukvarja z njegovim telesom gleda iz neobičajno prijetnega položaja, čustveno vzburjen
Postopno se privaja na neobičajno stanje, > vidi <, da še vedno ima > telo <  vendar se to razlikuje od materialnega telesa, ki ga je ravnokrat zapustil.
Nasproti mu prihajajo drugi v pomoč.
V njih prepozna sorodnike, prijatelje in znance, ki so umrli pred njim.
Pojavlja se svetloba, ki dobiva obliko bitja, toplega, prisrčnega duha, polnega ljubezni.
To bitje mu brez besed z neposrednim prenosom misli ukaže naj oceni svojo preteklost in mu kaže panoramo trenutkov iz življenja.
Vse to se odvija v trenutku.
Občuti, kot, da se prebližuje meji, ki jo razume kot mejo med zemelskim in drugim življenjem.
Nastopi dilema, prekoračiti jo, ali se vrniti.
Sproščen brez bolečin in težav v stanju nepopisne blaženosti in prevzet z občutkom, radosti, umirjenosti in nenavadnimi doživljaji se ne želi vrniti.
Občuti vznemirjenost in kljub želji, da bi šel, se vendar naenkrat znajde v svojem materialnem telesu in nadaljuje dotedanje življenje.
Taka izkušnja temeljito spremeni njegovo življenje in odnos do smrti, spremeni pa tudi njegov odnos do življenja.

Smrt je življenje, življenje je smrt.

Ali.........

Vsak konec ima svoj začetek in vsak začetek ima svoj konec.

Ali........

Okrog naokrog........

Lepo, kar nadaljuj, dobro ti gre.