Angel wrote on 16.06.2004 at 09:03:02:bo čisto izven konteksta.
zakaj skrivanje?
vzemimo, da človek položi vse svoje katre na mizo, sleče vse tančice skrivnosti iz sebe in čaka...
razjeda ga dvom:<bom sprejet ali zavrnjen? bom ljubeč ali zasovražen? bom izpadel dober ali slab?>
v pričakovanju odgovora čaka. dvomi in se nevede spominja svojih slabih izkušenje iz življenja.
ničkolikorat zavrnjen, nesprejet, neljubeč, mogoče celo zavržen, zasovražen.
kaj sedaj?
naj čakam ali naj enostavno zbežim in uidem?
kaj pa če se samo skrijem, poniknem nekam v eno praznino, ostanem neopažen, ne izdam svojih želja, misli in čustev?
potem me ne bodo niti iskali, niti opazili, niti ne bo problema z zavrnitvijo.
skrivanje je v biti umetnost marsikaterih vohunov. pišem umetnost, mogoče bolj veščina. moraš biti na moč pametnejši od iskatelja, da te ne najde.
kaj potem? kaj je boljše?
ko se naučimo razumevati sami sebe, se moramo naučiti postati zelo odprti in sprejemljivi za vse svoje čustvene odzive. če je to, kar sem rekla glede naših čustev, ključ k osebnemu razumevanju, potem se moramo naučiti poslušati svoja čustva, če hočemo kot oseba rasti. osnovno prepričanje, v katero moram brezpogojno verjeti, da bi razumeli sebe s tem, ko razumem svoja čustava, je tole:
nihče drug mi ne more povzročiti čustev ali biti odgovoren zanja. seveda se bolje počutimo, če prepišemo svoja čustva drugim ljudem. <razjezil si me...prestrašil si me...spravil si me v ljubosumlje...>
dejstvo je, da me ne moreš napraviti takega in takega ali takega, jeznega, prestrašenega, ljubosumnega...
lahko samo spodbudiš moja čustva, ki so že v meni in čakajo, da jih kdo aktivira.
razlika med povzročiti in spodbuditi čustva ni zgolj igra besed.
sprejetje resnice, ki jo vsebuje, je odločilno. če mislim, da v meni lahko povzročiš jezo, potem takrat, ko se razjezim, preprosto zvrnem krivdo nate in pripišem problem tebi.
potem lahko oddidem od najinega srečanja, ne da bi se kaj naučil in sklepam samo to, da si bil kriv ti, ker si me razjezil. potem se mi ni treba spraševati o sebi, ker sem vso odgovornost preložil nate.
če sprejmem trditev, da drugi lahko čustva, ki so latentno že v meni, samo spodbudijo, pa takrat, ko res pridejo na dan, postane to poučna izkušnja.
zakaj sem se tako bal?
zakaj je bila ta opomba zame grožnja?
zakaj sem bil tako jezen?
ali je bila moja jeza le prikrit način, da sem za las ušel sramoti?
nekaj je že bilo v meni, kar je ta dogodek izval.
kaj je to bilo?
človek, ki v to res vrjame, se bo začel s pridom ukvarjati s svojimi čustvi. nič več si ne bo dovolil lahkih rešitev v presojanju in obsojanju drugih. postal bo oseba, ki raste, bolj in bolj v stiku s samim seboj.
to je bistvo, kar sem imela namen napisati.
lp
Angel
Narobe
Če položiš vse svoje karte na mizo in če slečeš vse prevleke iz sebe, naj bodo po tvojem tančice skrivnosti, potem, ja, potem ko čaka ga nič ne razjeda, kajti takrat tudi ni dvoma, straha in ostalih skrbi ter tegob.
Takrat ti je vseeno ali boš sprejet ali zavržen, ali boš ljubljen ali zasovražen, to takrat nima več nobenega pomena, kajti takrat je vsako stanje stvari dobro.
Seveda le v primeru, da si to res naredil iz srca, ne pa iz nekih podlih namenov, takrat te bo pa resnično dvom najedal.
In takrat sploh nima več pomena to, da boš sprejet ali zavržen, ljubljen ali zasovražen, takrat si eno.
Samo tolko sem imel za dodati
Nanaša se pa samo na gornji dela zapisa padlega angela
ne na cel zapis