exorcist
Ex Member
|
Velikokrat sam pri sebi zapazim, kako se nakremzim in spakujem ter obsojam, ko vidim nekoga, ki krsi pravila, ki so za moje pojme malo oprecni in perverzni, pac odraz vec sociloskih faktorjev, predvsem vzgoje. Takoj se vzdrami moj speci cenzor, ki nadobudno na prezi caka, koga bo zalotil, kje bo nasel napake na nekom drugem, ko jih enkrat inspicira, jih zacne precejat in selekcionizirat skozi reseto dober-pokvarjen-zanic. Ampak ti ocitki po vsej verjetno izhajajo iz lastnih zatrtih custev, ki so nastali glede na moje osebnostne poteze, kako stvari prebavljam, ce jih prej prezvecim, predem jih pozrem, ali jem surove ali kuhane, tezko prebavljive ali lahko prebavljive, kaksna kislost (pH) je moje zelodcne kisline itd., pri cemer pa je glavni vpliv druzbenega okolje in druzina, ki te v rani mladosti upogiba kot mlade leskove sibe, ceprav morebiti v napacno smer, vstran od prisojne lege. Hudic pa je v tem, da s casom te leskove sibe utrdijo, se ne podajajo vec, ker izgubijo vso "mladostno" proznost. Torej z leti se je vse tezje spreminjat, ker nekdanje fleksibilne sibice, so sedaj trdne in mocne veje in naredijo "pok", ce jih zelimo na silo prepogibat in ukrivljat. Poanta pa je v tem, da ko obsojam, dejansko negiram eno plat svoje osebnosti, ki mi nivsec, tezko sam sebi priznas, da pravtako "gresis". In mislim, da je ravno v indoktrinaciji kal ekstremizma, "pranje mozganov", ki pa ni ravno pogoj, da ta ravno izhaja iz verstev. Zato se tudi sprasujem, ce si so recimo Osama Bin Laden in ostali islamski fundamentalisti sami krivi, da so, kar so?
|