Prebral sem že nekaj Košičkovih knjigic in so mi vse zanimive. Interisantne so mi predvsem te njegove študije na področju spolnosti, ki se nanašajo na doživljanje orgazma, tako pri moških in pri ženskah.

Npr., da so ženske ponavadi take, da se na partnerja navežejo le čustveno, ga doživljajo kot prijetnega življenjskega sopotnika, prijatelja, pri čemer pa mislijo, da je to prava ljubezen, da se same sebe prepričujejo in dopovedujejo, da ga imajo rade, ker mu zaupajo, ampak pri tem v njem ne vidijo ljubimca. Ta lastna samoprevara jih drago stane, npr. boleč spolni odnos, da ji telo hoče signalizirati, se upre, jo opozori, da živi nespametno, ker ravna v nasprotju s svojo naravo, ker partnerja ne sprejema polno, v celoti, tudi na seksualni ravni.

Pri moških pa je ponavadi obratno, da se v partnerko zaljubijo zgolj na telesni ravni, čusteveno komponento pa zanemarijo, pa se slepijo, če se dekle poželijo, da jo potem tudi ljubijo. Tako, da je tudi prezgodnji izliv lahko le rezultat nezavednega kompromisa med poželjenjem in bojaznijo, npr. pri "maminih sinčekih" ljubosumnih mater, ki ga še vedno na nezavedni ravni čustveno zasužnjuje z občutki krivde, da ima vtis, da jo je "varal"; ali pa da ne pride do ejakulacije, kar je zopet telesno znamenje, da si fant ne upa, da bi se popolnoma čustveno predal dekletu, čeprav je telesno intimen z njo.

Ja, včasih res deluje malo suhoparno s tem linearnim razmišljanjem, ko po enih receptih, ampak določene stvari, o katerih govori, pa ima že kako prav.

Skratka, če bi tole Košičkovo namlevanje nekoliko poenostavili, bi lahko dejali, da so bejbe povečini keš pičke, ki jih zanima kvečjemu še zunanji izgled tistega, s katerim se parijo, tipi pa jebači, ki jim je itaq samo do čimprejšnje izpraznitve, čimvečkrat na dan.  


(oboje pa v končni fazi izdaja telo)

uživajte!

Osebno se ne strinjam s kruto izjavo, da so Baybe kr keš pičke...? Je preveč poenostavljeno, ali pa podobno, kot bi si upala trditi, da ste moški eni seksualni manjaki.
Razlika je v edinem bistvu:

Ženske premorejo eno vlakno več v srcu in eno manj v glavi, moški pa obratno. Beseda seks-pomeni sekare-sekati, sem o tem že pisala. Na stopnji telesne osvojiteve so moški podobni lovcem. Ko je plen ulovljen in osvojen, neha biti zanimiv. Ja kako pa to? Kam je pa potem ljubezen šla?

Telesna osvojitev pa je za žensko v bistvu samo nadgradnja ljubezni, ko se z ljubljenim bitjem tudi globlje zbliža. Smo pač različni, ne reagiramo in ne čustvujemo vsi enako, je že velik podatek to, da so ženske sposobnejše globljih čustev.

Že čustvo neke varnosti in zaščitništva - pozamo kot matere, pa ko to enkrat postanemo, bi se marsikateri moški čudil česa vse smo sposobne narest za svoje otroke. Tudi možove ali pa laverje, če lih že hočte.

Meni je všč filozofija, da je orgazem v biti MALA SMRT. Mala zato, ker v trenutku ekstaze izklopimo vsa svoja čustva. Telo se ni sposobno braniti, pa če bi nas nekdo želel še razsekat. V trenutku nemoči resenično umremo: ne slišimo, ne vidimo, ne vonjamo, ne okušamo...ni važno kako dolgo, sekudno, manj ali več, takrat v biti umremo. Veste to? Potem umiramo celo življenje na obroke. Ne vem kakšna je smrt, tudi ne vem, kako se umira, filozofija je pa vseeno lepa. Ne mislim s tem orgazma, kako zgleda ta, vem. In naj napišem še eno misel, da bo na temo.

Telo izdaja vedno vsakogar, ki leže samemu sebi. Tudi ženske, ki se rade pretvarjajo, da so doživele malo smrt, pa jo niso, žal delajo škodo samo sebi, pa partnerju, da bi mu naredile s tem uslugo; Samo za dobro laž je potrebno biti tudi inteligenten, drugače se kar sam izdaš... delati v svojo škodo je pa isto, kot sam sebi grob kopati....
In v mali smrti, se resnično dve osebi združita v neko višjo BIT, resnično ponikneta v brezno, kjer ne obstoji nobena dimenzija - ne čas, ne prostor in ne oblika.
Povezati se z nekom višjim, je modrost, ki jo marsikdo ne razume, ne občuti in ne dojame. Mogoče premalo dajo nase, mogoče ne znajo svojih čustev resnično spustit na pašo...ali pa niso sposobni ljubiti in biti ljubljeni. Škodo. Ne vedo, kaj zamujajo.
lp
Donna

Ne vem, kaj si s tem mislil? Nč jasn...
Ne gre za stereotip, ker ne maram predalčkanja, pa posploševati tud ne želim, ker ravno v čustvovanju smo si najbolj razični.
Kar nekoga boli, ponižuje, radosti ali osrečuje, je težko posplošit, ker vsak zase ve, kako, zakaj in na kakšen način čuti. Ravno zato, smo različni, pa bogu hvala, da smo.

Telo je le zunanji oklep naše notranje duhovne lepote, ki želeli ali ne, oddaja v tale svet vse mogoče vibracije. Zatajevanje in potlačitev čustev v podzavest, pa se vedno maščuje. In ne drugim, ampak nam samim.

Potlačena čustva, hrepenenja, upi, želje so kot atomska bomba, ki komaj čaka, da nekdo pritisne na njen sprožilec. Ko se to zgodi, pa vsi vemo, kakšne so poledice. Katastrofalne. Bi bilo lažje, če bi ljudje razumeli, da je bolj zdravo za njih same, da ne zadržujejo v sebi ne jeze, ne sovraštva, ne besed, ne zamer...ker to škoduje samo in izključno njim samim.

Pravijo, ah kaj...tale mi gre pa tko na jetra...in to jetra dobesedno tudi v resnici uničuje. Naše telo kot spužba konzumira tako zunanje, kot notranje dogajanje, pretensta vsako besedo, dejanja, dogodke, dobro in slabo...

Vsi vemo kako uničujoče je čustvo žalosti. Ne samo, da nas razjeda kot žveplana kislina, človeka pripelje na rob obupa in če se ta kalvarija veleče dalj časa zbolimo...

Je hudo gledat ljudi, ki v svoji žalosti ne najdejo izhoda...umrejo, duhovno in telesno.
Je tudi hudo gledati nekoga, ki  od zavisti pozeleni, na koncu pa dobi kr zlatenco...

Znajo pa ravno otroci konzumirati svoje občutke do take mere, da jih konzumirajo in na koncu podoživljajo še zvečer. Živeti za sedanjost znajo, jih baš boli prihodnost ali pa preteklost, se imajo fino ZDAJLE IN TA HIP.

Odrasli se pa sekiramo za preteklost, ki se itak ne da popravit za nazaj, pa obupujemo nad prihodnostjo...
ne vsi, jaz sem vesela vsakega trenutka v življenju, ker spoštujem življenje, kot enkratno neponovljivo pot...vse taj do groba...pa do nebes al pa še čez!
lp
donna

Ne gre za stereotip, je napačna beseda.
Ne velja za vse, ker vedno izjeme potrjujejo pravilo, pa je to stara fora.

Si se kdaj probal pretvarjati? Recmo samo tko mal, na začetko nekega ljubezenskega odnosa, da bi recmo izpadel bolj kul in sploh šmeks? Si al nisi?

Do kam si pa se? Prvi randi, drugi, tretji, večerja, ples, kino, gledališče...bla, bla, bla...

Kaj pa pol, ko se sleče vse tančice in kar naenkrat postanemo goli in bosi?

Si kdaj zavil besede v celofan, samo zato, da ljubljene osebe nisi prizadel?

Bodmo konkretni. Nekateri ljudje žal celo živlenje samo blefirajo in igrajo, bolj kot poklicni igralci, v bistvu niso niti slučajno to, kar se delajo, pa naj jih sodimo po pameti, telesu al pa duši.

Meni je recmo všeč, če je ženska urejena, snažna in bi rekli šik. Moti me pa to, da je recimo izometničena tudi v dušo in telo. Pa poglej geste nekaterih žensk, bi mislu, da so naučene GEJŠE, se zvirajo z unimi boki po cesti, da človek dobi morsko bolezen, ko jih gleda v rit, hodjo pa tko pokonci, da bi mislu, da jih je eden lihkar prov dobr nategnu. Bog ne daj, da odprejo še žnable, ker pol une narejene besede bruhajo ven iz vražjega teleščka in gobčka vse z - enim in samim nemenon - ZAPELJATI moškega, al pa kogar že hočeš v svoje zanke in uganke....bi ene še hudiča, če bi se jim pustil...
Enim definitivno uspeva, do kdaj ne vem, po besedah tipov, bi reku da tud tam med rjuhami glumijo pohotno Šeron Ston, čeprav so hladne kot led...(sem mnenja, da ni frigidne ženske na svetu, samo pravga mora ob seb met) In takole se vrti ta svet.

Pa za konec: Sama imam rada odkrite in poštene ljudi, ki se ne pretvarjajo in so kljub nepopolnosti taki, kot so.
- pa še neki, se mi zdi ful fletn tale stavek, baje je avtor Mr.Mrfi:

<Tudi ko ne veš kaj početi, počni to očarljivo...>

lp
Angel