Bardo_Thodol wrote on 26.04.2004 at 13:59:38:Kadar me drugi ne razumejo, se najprej vprašam, ali se nisem mogoče jaz preveč nerodno izrazil. Zato poskušam ponoviti vprašanje kako drugače, bolj preprosto. Od drugih tudi ne pričakujem, da bodo brali moje misli in točno pokapirali, kaj sem si mislil, ko sem kaj vprašal.
To je lahko kar dobro izhodišče za sprejemanje dejstva, da nas svet ne razume in da tega niti ni dobro od sveta pričakovati, ker sicer se bomo samo po nepotrebnem živcirali in posledično tudi notranjega miru ne bo 8)
Jaz zase lahko zatrdim, da sem veliko bolj umirjen, kadar ozavestim dejstvo, da me svet ne razume in da mu nenazadnje tudi mar ni zame. Kdor od sveta pričakuje ali celo zahteva, naj mu bo zanj mar ali da naj bi ga celo razumel, bo neizbežno doživljal sama razočaranja.
Ker od sveta torej ne moreš ničesar zahtevati (kar je na silo pa tudi ni dobro in le še poslabša situacijo), je najenostavnejše, da pač ničesar ne zahtevaš ali pričakuješ in se pač veseliš tistega, kar pride.
In verjemi, kdor veliko daje, tudi veliko prejema, ne da bi mu bilo treba to posebej zahtevati.
Praviš, da je najenostavneje, da ničesar ne zahtevaš ali pričakuješ in se pač veseliš tistega, kar pride.
A ni to že kot biti nadčlovek? A ni znano, da je najtežje od vsega biti preprost in skromen.
Se strinjam, da kar je na silo, otežuje, zato je tud veselje in dajanje lahko nasilje nad dušo, ker ni resnično iz srca. Samo to sem hotla rečt. Pa to ne pomeni nujno negativnosti in brezsrčnosti, kot je Pegasos navedla kot nasprotje pozitivnosti in dajanja.
Sicer pa me veseli zate in za vse, ki jim to znese. Le sebe bi rada razumela. Morda pa bi bilo treba le še to željo opustit.
Home
Pages: 
