Bila sem zaljubljena na začetku zveze, tako da sem imela vse simptome: povečan srčni utrip, zardevanje, zmanjšana koncentracija, uhajanje misli, petje ptičkov, in vse kar  še spada zraven. Bilo je močno, silovito, čudoviti, strastno, slepo. In to je trajalo precej časa.

Tudi z leti se lahko človek močno zaljubi.

Ali je zaljubljenost garancija za dobro zvezo? Ni.  Garancija za zvezo ne obstaja.

sam sem kar dostikrat bil zaljubljen, do katere je z moje strani pri meni prišlo najprej zaradi neke vizuelne podobe določene gospodične , ko pa sem ugotovil, da sva na duhovni in mentalni ravni povsem različna, sem se čez nekaj časa običajno ohladil in razšel. Eni pravijo, da je zaljubljenost spomin na neke pretekle uspešne zveze lahko celo iz prejšnjih življenj. Kdo ve, mogoče je pa to celo res?
zdaj, ko sem že malo zrelejši, mi je kompatibilna duša partnerja mnogo pomembnejša od kakih oblin.  

Titifruti, če si tko zaljubljive prirode, pol si najbrž bolj očaran nad filingom  bit zaljubljen kot nad konkretno osebo.  V  takem stanju si  filingom  zaljubljenosti  pripravljen zasut  osebo, ki ti v takem navalu hormonov lahko čist  naključno pride na pot. Se zato praviloma dogaja, da ni 'prava' in  se ti zato tud pogosto dogaja, da povzročiš precej nelagodja seb al pa njej, kar pa te počas nauči, da začneš ločevat filingom zaljubljenosti v zaljubljenost in pravo zaljubljenostjo, ki jo vzbudi v teb čist konkretna oseba in je dejansko vezana nanjo. Seveda je tud ta lahko neuslišana, ampak to se zgodi redkeje, ker si se iz svojih negativnih izkušenj iz obdobja  zaljubljenosti v zaljubljenost vendarle nekaj nauču.    

Jaz ljubezen pojmujem na vsaj dva načina. Eden je tisti, čemur pravim "hormonalna ljubezen" - torej ta zaljubljenost, ko se svet vrti v drugo smer, ko te "meče".

Druga je pa ta, kjer počneš stvari včasih samo zato, ker veš, da bodo osrečile nekoga drugega. Takrat potlačiš svoj ego in si se sposoben in pripravljen vživeti v doživljanje drugega, pa naj gre za veselje in srečo ali pa žalost ter obup.

Prva "vrsta" ljubezni pride in gre sama, ne da se je prisiliti. Ponavadi pride hitro in izgine ravno tako hitro. Doživel sem jo dvakrat, ne pa tudi s fantom, s katerim sem zdaj. Zna biti zelo egoistična.

Druga "vrsta" ljubezni pa je tista, ki jo dva povabita v svoj odnos, s tem, da se spoznavata, spoznavata vrednost in polnost njunega odnosa, raziskujeta predvsem sebe pa tudi drugega (predvsem sebe zato, ker je potlačiti ego predpogoj, da odpremo srce tej ljubezni) in se predajata drug drugemu v malenkostih. Ta ljubezen je veliko bolj subtilna, neopazna, treba jo je ozaveščati in jo poglabljati, truditi se zanjo vsak trenutek, sicer se skrije ali celo izgine.

Zame "hormonska ljubezen" ni niti predpogoj niti garancija za to drugo vrsto ljubezni. Seveda se moraš ujemati s človekom, s katerim si, vendar ni nujno, da je tisti, ki te "spodnese" tudi tisti, ki je pravi zate. Mene sta očarala dva, s katerima se sploh nisem mogel ujeti. Narava pač dela po svoje.

Nisem verjel, danes pa vem, ker to živim, da se nekoga naučiš ljubiti. In to spoznaš šele, ko ga že ljubiš.

tudi jaz se strinjam z zgoraj napisanim...zelo lepo podano