bogglefreak20
|
Jaz ljubezen pojmujem na vsaj dva načina. Eden je tisti, čemur pravim "hormonalna ljubezen" - torej ta zaljubljenost, ko se svet vrti v drugo smer, ko te "meče".
Druga je pa ta, kjer počneš stvari včasih samo zato, ker veš, da bodo osrečile nekoga drugega. Takrat potlačiš svoj ego in si se sposoben in pripravljen vživeti v doživljanje drugega, pa naj gre za veselje in srečo ali pa žalost ter obup.
Prva "vrsta" ljubezni pride in gre sama, ne da se je prisiliti. Ponavadi pride hitro in izgine ravno tako hitro. Doživel sem jo dvakrat, ne pa tudi s fantom, s katerim sem zdaj. Zna biti zelo egoistična.
Druga "vrsta" ljubezni pa je tista, ki jo dva povabita v svoj odnos, s tem, da se spoznavata, spoznavata vrednost in polnost njunega odnosa, raziskujeta predvsem sebe pa tudi drugega (predvsem sebe zato, ker je potlačiti ego predpogoj, da odpremo srce tej ljubezni) in se predajata drug drugemu v malenkostih. Ta ljubezen je veliko bolj subtilna, neopazna, treba jo je ozaveščati in jo poglabljati, truditi se zanjo vsak trenutek, sicer se skrije ali celo izgine.
Zame "hormonska ljubezen" ni niti predpogoj niti garancija za to drugo vrsto ljubezni. Seveda se moraš ujemati s človekom, s katerim si, vendar ni nujno, da je tisti, ki te "spodnese" tudi tisti, ki je pravi zate. Mene sta očarala dva, s katerima se sploh nisem mogel ujeti. Narava pač dela po svoje.
Nisem verjel, danes pa vem, ker to živim, da se nekoga naučiš ljubiti. In to spoznaš šele, ko ga že ljubiš.
|